Kot mladenič sem se na ulice sprva s kolesom in kasneje z motorjem pognal, kot da mi nič na svetu ne more do živega. Kakšen veličasten občutek nepremagljivosti je to bil!

Ko sem ob doseženi polnoletnosti sedel prvič samostojno za volan, sem imel občutek, kot da sem sam na cesti in s prepričanjem, da so postavljalci prometnih znakov strahopetci, ki omejujejo hitrost tam, kjer ne bi bilo treba; da ti »strokovnjaki« niti ne vedo, da lahko v ovinek zapelješ s stotimi kilometri na uro in ne samo s šestdesetimi, kot pravi njihov znak. Oh, ti mladi norec!

Ko sem z juga 45 presedlal na močnejši renault, je šlo še hitreje. Po avtocesti
pa … tedanjih 120 je bilo za mevže. Občutek je bil, da avto s ceste ne more zleteti in da ne vozim, pač pa letim.

Moj bog! Če z današnjimi izkušnjami gledam na sebe nekoč, se križam. Svojemu mlajšemu jazu bi poskušal dopovedati, da vožnja po cesti ni igra in da nimaš treh življenj kot v kakšni računalniški simulaciji. Bi zaleglo? Ne vem, dvomim.

Zato s toliko večjim občudovanjem danes spremljam delo vseh, ki si prizadevajo, da bi že učenci v šolah razumeli, da promet ni šala, saj opažam, da mnogi današnji otroci to bolje razumejo, kot smo mi.

Sam sem se tega dobro zavedel šele po tem, ko sem tudi sam v živo videl prometno nesrečo, pri kateri je iz vozila med prevračanjem dobesedno v zrak odneslo sopotnico, ki je obležala mrtva. Ali pa, ko sem kot novinar poročal o smrtnih nesrečah in gledal, kako žrtve v vrečah vozijo s kraja nesreče. Kako je pešec kot marioneta, ko se vanj zaleti tono težek in prehiter avto.

Ko vse to vidiš, ne ostaneš enak.

Danes mi prijatelji pravijo, da sem počasen kot nedeljski voznik. Nekoč bi to nemara jemal kot žaljivko, danes kot kompliment. Še posebej odkar nisem več sam, pač pa sta moja sopotnika največkrat tudi dva čudovita otroka.

Bolj učeno bi psihologi moje vedenje nekoč in danes ocenjevali z vidika, da mladostniški možgani šele dozorevajo v sposobnosti ocene tveganja in tako pogosto podcenjujejo potencialne nevarnosti. Navsezadnje je bila mladost čas, ko je bila smrtnost človeka abstraktna, oddaljena in neotipljiva.

Vsak dogodek, ki sem ga od takrat doživel, mi je vtisnil lekcijo v dušo in subtilno spremenil miselni pogled do tveganja. Kopičenje teh trenutkov, lahko rečem danes, spodbuja previdnost, vedeš se bolj zaščitniško in pragmatično.

In to bi rad dal v razmislek vsakemu divjaku, ki ga danes vidim na cesti, kako se obeša za vozilo pred njim, trobi in žmiga, vsakemu slalomistu, ki misli, da je Niki Lauda in lahko šviga med avtomobili, kot da je ves svet njegov, vsakemu, ki po avtocesti drvi, kot da je reaktivec na vzletni stezi. Vprašal bi ga: mar ti je res tako vseeno, če boš nekoga ubil?