Proti koncu leta 1943 je nekaj zanesljivih partizanskih borcev začelo v največji tajnosti graditi Partizansko bolnico Franja. Bolnišnične barake so postavili v strmi, skriti in težko dostopni soteski ob potoku, ki je bil za vzdrževanje higienskih razmer in preživetje v bolnišnici sila pomembna stvar. Pravzaprav odločilna. Ko so se sredi vojne vihre odločali o lokaciji bolnišnice in na ramenih nosili deske v grapo, so imeli pred seboj tisoč in eno skrb. Skrbeli so jih Gestapo, morebitna izdaja, logistika, bližina bojišča, nikakor pa ne potok in narava. Ta dva sta bila v takratnem času njihova največja zaveznika. Skupaj s prizadevnimi bolničarji in bolničarkami sta življenje rešila okrog 800 ranjenim vojakom različnih narodnosti.
Vojna je minila, Partizanska bolnica Franja je ostala živa priča, da se solidarnost rojeva v težkih časih, in postala spomenik evropskega pomena, narava in potok pa sta postajala do nje vse manj zavezniška. Lesene barake je bilo treba neprestano obnavljati, saj so klimatske razmere v soteski žrle lesene tramove in deske, leta 1952 je bolnišnico močno poškodoval obilen sneg, ogrožali so jo kamniti plazovi, ujme, povodnji in vetrolomi. V svoji 80-letni zgodovini je zaradi premoči narave morala skozi sedem večjih obnov, osma je pred njo. Vmesna obdobja »normalnih« let so vse krajša.
Človek se ob tem spontano vpraša, ali ima smisel vedno znova popravljati in krpati, na novo graditi in se tresti, ko meteorologi napovedo hudo uro v Cerkljanskem in Škofjeloškem hribovju. Mnogo je takih razmislekov tudi med ljudmi, ki Franjo nosijo v srcu. A dejstvo je eno: zgodba Franje se človeka zares dotakne šele v tej soteski. Šele tam se zares zave nesmiselnosti vojn.
Zato si upam trditi: dokler bomo obnavljali spomenike, ki svarijo pred grozotami vojne in vse narode sveta nagovarjajo k solidarnosti in humanosti, bomo ostali ljudje. Dokler bomo državljani in država denar namenjali za obnovo takšnih spomenikov, in ne za orožje, smo še na pravi poti. Ko jih bomo nehali obnavljati, nam bodo drugi postavljali drugačne spomenike – nagrobnike. Podobno bo z naravo. Nismo je znali tako tankočutno negovati in vedno znova obnavljati kot Partizanske bolnice Franja. Brezbrižni smo do nje, od nje pričakujemo le enostransko zavezništvo. Zato vse bolj postaja naša nova sovražnica in nam napoveduje vojno, v kateri ne moremo zmagati.
