Zdi se, da na prav vseh pomembnih družbenih področjih, naj gre za zdravstvo, šolstvo, urbanizem, promet ali prostovoljne službe in dejavnosti, kot so gasilske, gorskoreševalne in planinske, prihaja čas, ko se začenja trgati preproga in razgrinjati vse smeti, ki smo jih lepo pometli podnjo, kot da se bodo preprosto razkrojile. Toda okoljska problematika nas uči, da se nekateri odpadki razkrajajo stoletja. Veliko bolj pametno se je torej z vidika zdravega delovanja družbe z njimi soočiti in jih očistiti.
S težavami planinskih društev in koč bi se morali z roko v roki ukvarjati tako država kot krovna Planinska zveza Slovenije, a se to očitno ne dogaja tako dobro, da bi vodilo k očitnemu napredku. Če bi se, bi jim namreč že uspelo pogruntati rešitve, ki bi omogočale tako lažje delovanje planinskih društev kot vzdrževanje koč.
Za državo je seveda najceneje, da delujejo ljudje brezplačno za stvari, od katerih ima posredno in neposredno korist. Vzdrževanje koč in nasploh planinske infrastrukture je že ena teh, ki v našo deželo privabljajo na milijone turistov in planincev, tujih in domačih. Toda vse več planinskih društev je postavljenih pred zid, vsaj tistih, ki nimajo koč na najbolj atraktivnih mestih v Triglavskem narodnem parku. Koče je namreč treba obnoviti, ker so dotrajane in ker to zahtevajo novi predpisi in zakoni. Nič ni večno, nobena streha, fasada, inštalacija. Obnove pa so drage že v dolini, v gorah še bolj.
Koče v naših hribih so bile narejene večinoma prostovoljno in ob pomoči lokalnih skupnosti in podjetij. Še danes boste kje naleteli na kakšen planinski dom, ki ga bo krasil rudarski znak kot opomin na to podporo. Toda v primerjavi z nekoč ta pomoč v kapitalističnem sistemu peša, prostovoljstva pa je tudi vedno manj, čeprav nikakor ni zamrlo. To še vedno dokazujejo številni planinci, ki podarjajo svoje proste ure širši skupnosti. A zgolj s prostovoljstvom danes ni mogoče obnoviti koče, kaj šele jo postaviti, naj bo želja ali volja planinskega društva še tako velika. Zgodila se je profesionalizacija vsega.
Na to opozarjajo naši sogovorniki v članku. Obenem je to tudi klic, da se poiščejo rešitve, kako planinska društva razbremeniti nepotrebne birokracije in kako sistemsko rešiti sanacije koč. Kajti bila bi velika škoda, da bi infrastruktura, ki so jo nekoč z veliko vnemo postavili planinci za planince in kjer se je pravzaprav začela graditi slovenska narodna zavest, izgubila ta namen, se začela zaradi nezmožnosti vzdrževanja prodajati in bi postala še en turistični objekt, kakršnih je v dolini na tisoče. To bi bilo neslavno dejanje te generacije, kot je dejal postojnski župan Igor Marentič. Težko je k temu kaj dodati.
