Medtem ko se svet ozira proti Braziliji, kjer poteka podnebni vrh COP30, se na spletu odvija ritualna jesenska tragikomedija. Spletni portali in družbena omrežja so polni napovedi o polarnem vrtincu. Analizirajo redke dogodke v stratosferi, napovedujejo ohladitev in polarno zimo v Sloveniji.
Ta vsakoletna obsedenost z vprašanjem, ali bo sneg ali ne, je sicer razumljiva, vendar po svoje zmotno kratkovidna. Medtem ko se pogovarjamo o posledicah – kje bo pihal hladen veter – popolnoma ignoriramo globlji, bolj srhljiv vzrok. Pravo vprašanje ni, kam bo šel letos mraz, ampak zakaj je polarni vrtinec postal nestabilen in je torej predmet dramatičnih medijskih naslovov.
Odgovor je seveda neprijeten: to ni več zgolj vreme, ampak simptom stanja podnebja.
Polarni vrtinec je v svojem zdravem stanju močan, stabilen in kompakten sistem. Ohranja ga velika temperaturna razlika med ledeno Arktiko in toplejšimi srednjimi geografskimi širinami. Toda naš planet se ne segreva enakomerno. Arktika se segreva štirikrat hitreje kot preostanek sveta.
Ta proces topi led in hkrati krade polarnemu vrtincu gorivo. Temperaturna razlika se manjša, motor, ki ohranja vrtinec v šahu, peša. Namesto napete, hitre reke zraka dobimo šibek, len potok, kar omogoči, da se deli ledene zračne mase, ki bi morale ostati ujete na severu, razlijejo daleč na jug.
Paradoksalno je, da so lahko nenadni brutalni vdori mraza, ki jih nekateri napačno vidijo kot dokaz proti globalnemu segrevanju, v resnici njegov simptom. So pokazatelj, da smo porušili ravnovesje enega ključnih regulatorjev planetarnega vremena. In ne gre več za vprašanje, ali bo zima mila ali mrzla, pač pa gre za to, da je celoten sistem postal kaotičen.
In tu vstopi COP30, ki je potekal v Belému v Braziliji. Izbira lokacije ne bi mogla biti bolj simbolična. Kraj leži ob ustju reke Amazonke, domu največjega tropskega pragozda na svetu – drugega ključnega regulatorja podnebja.
Če je Arktika ledeni, je Amazonija biološki regulator. Oba sta na prelomni točki.
Naloga svetovnih voditeljev v Belému tako presega običajna diplomatska preigravanja in postavljanje novih, redko izpolnjenih ciljev. Njihova naloga bo soočenje z dejstvom, da sta oba velika stabilizatorja našega planeta – led na polih in gozdovi na ekvatorju – v kritičnem stanju.
Pravzaprav ne moremo več ločevati našega vremena v Sloveniji od globalnih sil, ki smo jih sprožili. Nihajoči polarni vrtinec je razlog za alarm, ki zvoni z Arktike, umirajoča Amazonija pa je alarm, ki bo prihajal iz Brazilije.
Vprašanje na COP30 ni več samo, kako zmanjšati emisije. Vprašanje je, kako preživeti v svetu, kjer so se sistemi, ki so tisočletja zagotavljali stabilno podnebje, začeli podirati. Odgovori, ki jih bodo tam sprejeli – ali jih ne bodo – bodo določili, ali bomo v prihodnosti sploh še imeli kaj tako predvidljivega, kot je normalna zima.
