Pretekli teden je bil politično zaznamovan z menjavami v vladi Roberta Goloba. Na premierjevo željo se od ministrskega stolčka poslavljata minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan ter ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Irena Šinko, odločitev o odstopu pa je v petek sprejela še ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik. Slednja je sicer ob zanjo neprijetnem razkritju razkošno financirane službene poti v New York na ministrstvu za javno upravo in osebnih povezav s sodelujočimi na javnem razpisu za nevladne organizacije do zadnjega uživala Golobovo podporo.
Brežanov odstop so z rahlo skepso pospremili nekateri župani v avgustovskih poplavah prizadetih občin, ki k sodelovanju z njim niso imeli pripomb. Presenetljivo ali tudi ne pa je Brežan v ponedeljkovem nagovoru v državnem zboru pod vprašaj postavil Golobove navedbe ob menjavi, češ da občine od ministrstva niso dovolj hitro prejele sredstev za obnovo. Sredstva so, je zatrdil Brežan, na račun ministrstva prišla šele v sredo, 4. oktobra, torej na dan, ko je Golob koalicijske partnerje seznanil s tem, da s Šinkovo ne uživata več njegove podpore.
Pridi, podpiši in odidi
Brežan se je sicer od funkcije poslovil brez upiranja, kar ne velja za Šinkovo, ki odstopne izjave ni podpisala in jo bo predvidoma še ta teden razrešil državni zbor. Podoben scenarij razhoda v treh korakih »pridi, podpiši in odidi« smo sicer na začetku julija spremljali že pri slovesu ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana. Kljub neurejenim razmeram v zdravstvu se Golobu očitno ni mudilo pri iskanju Loredanove zamenjave in je ime nove kandidatke Valentine Prevolnik Rupel, dosedanje državne sekretarke na omenjenem ministrstvu, razkril šele prejšnji teden.
Pred časom se v nič kaj prijateljskih tonih Golob ni razšel niti z ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar, ki, kot je takrat med drugim ocenil, »ni zdržala pritiska«. Ker so kriteriji predsednika vlade, kdo ustreza ministrskemu položaju, nekoliko nerazumljivi, je na mestu tudi vprašanje, kje bo našel nove kandidate za spraznjena ministrska mesta in kako dolgo bomo čakali nanje. Če gre verjeti Golobovi napovedi, naj bi bili znani »zelo hitro«.
V menjave nepripravljeni
Vlada in predvsem njen predsednik komunicirata zelo prostodušno, to pa je bilo še posebej izrazito pri menjavi zadnjih dveh ministrov, v navezavi na aktualne dogodke strne spretnost vladnega komuniciranja dr. Dejan Verčič, profesor s Fakultete za družbene vede ter partner v svetovalni in komunikacijski družbi Herman & partnerji.
»Z menjavami v vladah želijo običajno predsedniki ljudem sporočiti, da bo delo nadaljevala boljša, bolj spočita in energična ekipa. Pri menjavah ministrov je zato bolj kot to, kdo odhaja, pomembno, kdo prihaja.« Ker pa predsednik vlade odstavlja ministre, ki jih je še včeraj hvalil, in istočasno na njihovem mestu pušča prazen prostor, bo imela menjava na podporo in ugled vlade lahko negativen, in ne pozitiven učinek. Ali nekoliko bolj nazorno: »Predsednik vlade sam žaga vejo, na kateri sedi.«
Pri Golobovi podpori Sanji Ajanović Hovnik gre po Verčičevi oceni za preplet več zgodb. Prva je seveda zgodba predsednika vlade, ki se do svojih ministrov obnaša, kot da so »popolnoma nepomembne figure na šahovnici«, ki jih hvali, kritizira ter postavlja in odstavlja po svojih željah. Pri zadnji dvojni menjavi izstopa predvsem menjava Brežana.
»Vprašamo se, kaj se dogaja v tej državi in kako je mogoče, da predsednik vlade ni sposoben verodostojno povedati, zakaj je v trenutku, ko bi bil najbolj potreben, odstavljen minister, ki v ničemer ne deluje kot problematičen. In to ne da bi vedel za boljšega, ki bi ga predlagal. Ne razumem. Kot da nihče ne pomisli, kako bodo te odločitve sprejete v širši družbi. Gre za izrazito kratkovidnost«.
V razmerah, ko premier odstavi dva ministra, tretja ministrica pa odstopi sama, je zanimivo, da v Golobovem krogu očitno ni človeka, ki bi pripravil komunikacijski načrt za odzivanje v kritičnih situacijah, doda strokovnjak za komuniciranje.
»Dogodkov ne vodi vlada, komuniciranja ne vodijo vladni komunikatorji. Nihče se očitno ni usedel, pregledal in premislil situacije. Ni niti kratkoročnega načrta, recimo, za teden dni naprej, kaj je treba sporočiti javnosti, kdo nastopi na katerem mediju, po kakšnem scenariju bi vlada iz situacije, če z njo ne more nič pridobiti, prišla čim manj poškodovana. Nič od tega ni videti. Zdi se, da vsak dan pustijo, da vetrič piha, kot pač piha …«
Prazne obljube
Daleč največja komunikacijska napaka Goloba in njegove vlade so sicer po Verčičevem mnenju neizpolnjene obljube. »Teh ne manjka, skoraj vsak dan slišimo za novo obljubo, za katero vemo, da ne bo izpolnjena.« Aktualna vlada je z velikimi obljubami o reformah, pri čemer so poudarjali predvsem področje zdravstva, začela že pred samim imenovanjem, izplen pa je boren. Neuresničene so ostale tudi obljube različnim poklicnim skupinam.
»Zadeva postaja tragična, ker podobne vzorce komuniciranja lahko opazujemo pri obnovi po poplavah: vsevprek obljubljajo ljudem, kaj se bo zgodilo, jutri, pojutrišnjem ali v kar najkrajšem času, v resnici pa celoten proces teče veliko bolj togo in počasneje od obljubljenega.« Izpostavi še Golobovo »imperialno poseganje v vse pore življenja«, kot smo mu bili priča pri odločitvah o odstrelu medvedov, odlovu nutrij ter poseganju v medicinsko doktrino z razglašanjem, da je covid-19 mogoče zdraviti s soncem in morsko vodo, astmo pa z vegetarijanstvom.
Podeljena moč je začasna
Že od prvih dni Golobovo vladanje spremljajo težave v komunikaciji z mediji. Spomnimo na predčasno prekinjen Golobov intervju za sobotno prilogo Objektiv časopisa Dnevnik z začetka mandata, nejevolje ob vprašanjih, ki mu niso pogodu, pa ne skriva niti danes. V želji po nadzoru, kaj poročajo mediji in na kakšen način naj o tem poročajo, pa Golob med našimi politiki še zdaleč ni osamljen.
Ampak kako lahko razumemo opisani odnos premierja do medijev? »Vse bolj se sprašujem, ali ne gre pri tem za temeljno politično-filozofsko vprašanje dveh različnih načinov razumevanja politične moči v evropskem prostoru,« odgovarja Verčič. Pri prvem načinu, ki se je razvil v zahodnem in srednjem delu Evrope, moč v državi izhaja iz ljudi, torej od spodaj navzgor. »Ljudje na vrhu morajo razumeti, da je njihova moč začasna, z njo razpolagajo le tako dolgo, dokler jim to priznavajo ljudje pod njimi.«
Nekoliko drugačno razumevanje politične moči najdemo v vzhodni Evropi, kjer oseba na vrhu moč in pravice podeljuje po hierarhični lestvici navzdol. Gre za imperialni način razumevanja moči, kjer vladar razpolaga s pravicami, daje ali odvzema besedo tudi ministrom in se danes kaže v Putinovi Rusiji.
»Postavlja se mi resno vprašanje, za kakšen tip moči in kakšno razumevanje države sploh gre pod Golobovo vlado. Ali gre za to, da se skuša vlada obnašati kot neka imperialna vlada, kjer tisti na vrhu podeljuje pravice, obveznosti in moč navzdol? Ker to bi bilo zelo narobe. Mi enostavno nismo del Evrope, kjer bi moč razumeli na tak način. Pravice so na strani ljudi; vsa moč izhaja iz ljudi. In poskušati nadzorovati, kako delujejo mediji, kako delujejo novinarji, pa tudi posegati v vsako izjavo podrejenih ministrov, je enostavno skregano z logiko časa in prostora, v katerem živimo.«
V tekmo s Pahorjem?
Zadnje čase je očiten tudi Golobov preobrat pri uporabi družbenih omrežij v politične namene: če se jim je pred volitvami kategorično zoperstavljal, je danes njihov redni uporabnik. Bistveno več se pojavlja, odkar je njegova partnerica Tina Gaber, ki se med drugim opredeljuje kot vplivnica na družbenih omrežjih, in je sprememba povezana z zasebnim prenosom razumevanja komuniciranja, odgovarja Verčič.
»Druga stvar, ki jo lahko opazimo, pa je, da v krog Roberta Goloba prihajajo nekateri ljudje, ki so sodelovali z nekdanjim predsednikom Borutom Pahorjem.« Pahor je, kot vemo, na družbenem omrežju instagram izjemno aktiven, njegove objave pa so poleg številnih sledilcev spremljale tudi številne kritike o njihovi (ne)primernosti za človeka na položaju predsednika države.
Golob skuša s snemanjem in objavami vsebin na svojih spletnih kanalih nadzorovati javno komuniciranje, s tem pa se izogne tudi morebitnim neugodnim vprašanjem ali presenečenjem ob medijskih nastopih. Ampak vlada mora biti pripravljena sprejemati vprašanja in izvajati glavnino komuniciranja skozi medije, vztraja Verčič in dodaja, da objava »nališpanih« filmčkov z nadzorovano vsebino ne sodi v demokratično politiko. »Gre tudi za način komuniciranja, ki je izrazito nastopaški. Kar spet odpre vprašanje razumevanja države in demokracije: nastopaštvo je lastno avtokratskim režimom. Avtokrati, carji, šejki se radi slikajo in skrbijo za to, da je vse lepo zrežirano.« Politiki v demokratični družbi se družijo z ljudmi in se v medijskih nastopih skušajo izražati čim bolj avtentično.
