Fotografije, ki jih je te dni objavil britanski časnik The Guardian, razkrivajo prvi pogled v življenje povsem izolirane skupnosti v amazonskem deževnem gozdu. Ta skupnost, ki, kot poročajo, še ni imela neposrednega stika z ljudmi iz sodobne civilizacije, očitno uspeva kljub nenehnemu pritisku s strani podjetij, nezakonitega izkoriščanja naravnih virov in vdorov v Amazonijo.
Objavljeni posnetki prikazujejo skupino moških iz skupnosti Massaco, poimenovane po reki, ki teče skozi njeno ozemlje. Kako imenujejo sami sebe, kakšen je njihov jezik, v kakšni družbi živijo in kakšna so njihova prepričanja, pa za nas ostajajo neznanka.
Več kot dvesto ljudi
Ocenjujejo, da se je število pripadnikov tega ljudstva od začetka devetdesetih let podvojilo na približno 200, 250 ljudi. Tako vsaj menijo pri Brazilski nacionalni fundaciji za domorodna ljudstva (Funai), ki že desetletja ščiti njihovo ozemlje.
Raziskovalci so kamere postavili na točko, kjer občasno pustijo kovinske predmete kot darila – praksa, s katero želijo preprečiti, da bi se izolirani ljudje zaradi pomanjkanja orodja približevali kmetijam ali taboriščem sekačev. Prejšnje odprave so zbrale satelitske posnetke opuščenih naselij, kar je omogočilo sledenje njihovim migracijam.
Skupnost sezonsko seli svoja bivališča in se pred vsiljivci ščiti s tisoči ostrih pasti, zakopanih v zemljo. Sedaj so podrobne fotografije omogočile, da strokovnjaki potegnejo vzporednice med ljudstvom Massaco in Sirionó, ki živi na drugi strani reke Guaporé v Boliviji. Kljub temu pa veliko o njihovem življenju ostaja skrivnost, je za The Guardian komentiral Altair Algayer, dolgoletni agent Funai.
Niso edini
Massaco pa niso edini izolirani prebivalci, ki kljub okoliščinam uspevajo. Po poročilu iz leta 2023 v znanstveni reviji Nature se število izoliranih skupnosti vzdolž brazilskih meja s Perujem in Venezuelo povečuje. Satelitski posnetki razkrivajo večje obdelovalne površine in razširjena skupna bivališča.
Druga opažanja vključujejo nomadske skupnosti, ki ne obdelujejo zemlje in ne gradijo velikih struktur, vidnih iz vesolja. Na primer, skupnost Kawahiva ob reki Pardo v državi Mato Grosso, se je od leta 1999, ko jih je bilo 20, povečala na približno 40 danes.
Brazilija je leta 1987 uvedla politiko »brez stika«, medtem ko so pred tem obiski vladnih odposlancev pri izoliranih skupnostih povzročili katastrofalno smrtnost zaradi bolezni. Od takrat so podobna načela sprejeli tudi v Peruju, Kolumbiji, Ekvadorju in Boliviji.
Ščitijo jih »sorodniki«
Po ocenah danes v Amazoniji in regiji Gran Chaco živi 61 potrjenih izoliranih skupin, še 128 pa jih ni uradno potrjenih.
Sosednje domorodne skupnosti imajo sicer ključno vlogo pri zaščiti izoliranih »sorodnikov«. Na primer, skupnosti Manchineri ob meji med Brazilijo in Perujem v državi Acre, Amondawa v Rondôniji in Guajarara v Maranhãou sodelujejo pri patruljah in pravnih ukrepih za zaščito.
