Na kaj pomislite, ko slišite besedo psihopat? Na hladnokrvne, nasilne in manipulativne posameznike, pogosto povezane z ekstremnimi dejanji, kot je umor ali psihološko mučenje? Bi jih prepoznali v vsakdanjem življenju? Strokovnjaki pravijo, da ne nujno.
Predstava o psihopatih je pogosto poenostavljena in zaznamovana s stereotipi, ki jih med drugim oblikujejo filmske upodobitve: spomnimo se Anthonyja Hopkinsa v vlogi Hannibala Lecterja v filmu Ko jagenjčki obmolknejo, Anthonyja Perkinsa, ki je v filmu Psiho upodobil Normana Batesa, ali Christiana Bala v vlogi Patricka Batemana v filmu Ameriški psiho.
Ni potrebe, da primere iščemo v filmskem svetu, saj se nam ob omembi psihopatov pred oči prikradejo podobe serijskih morilcev Teda Bundyja, Charlesa Mansona ter Metoda Trobca in Silva Pluta, ki prihajata iz domačih logov. Ker oznako psihopat pripisujemo skoraj vsem serijskim morilcem, ne preseneča, da izraz psihopatija spremlja negativen prizvok. Ampak v resnici o psihopatiji ne govorimo le v povezavi z zloglasnimi morilci, saj se človek s psihopatskimi lastnostmi lahko skriva tudi za nasmehom prijaznega sodelavca – ki vas bo brez kančka obžalovanja ob prvi priložnosti hladnokrvno izdal. Psihopati namreč niso nujno nasilni; mnogi med njimi se uspešno prilagodijo družbi in celo dosegajo izjemne rezultate na vodilnih položajih.
Pogovorimo se o psihopatiji …
Dr. Leonida Zalokar in dr. Andreja Pšeničny, strokovnjakinji za osebnostne motnje, čustveni razvoj in medosebne odnose, menita, da bi morali v Sloveniji nameniti več pozornosti raziskavam, izobraževanju in ozaveščanju o psihopatiji. Zakaj? Ker pravita, da se med ljudmi sodobne družbe vse pogosteje pojavljajo osebe s psihopatskimi značilnostmi. Med enim od skupnih srečanj se je lansko leto rodila ideja, da bi pod eno streho združili več strokovnjakov, ki so dejavni na omenjenem področju. Sledila je ustanovitev Inštituta za znanstveno proučevanje in raziskovanje psihopatije. Kot dodajata, je porast v diagnosticiranju osebnostnih motenj med drugim povezan tako z načinom življenja in družbenimi spremembami kot tudi vzgojnimi stili, kot je permisivna vzgoja.
Poleg izobraževanja in ozaveščanja je njuna želja, da bi zmanjšali škodljive družbene vplive psihopatije in obenem izkoristili njene pozitivne lastnosti. Osebe s psihopatskimi lastnostmi se po eni strani lahko izkažejo kot odlični vodje in v določenih poklicih njihove osebnostne lastnosti prinašajo korist družbi, po drugi pa so lahko krivci za visoko družbeno in gospodarsko škodo (v obliki korupcije, izživljanja nad zaposlenimi na delovnem mestu in podobno). Velja omeniti, da osebe s psihopatskimi lastnostmi mojstrsko prepoznavajo ranljivost pri ljudeh in si žrtev ne izberejo naključno, poudari Andreja Pšeničny. Ob tem spomni na zloglasnega morilca Bundyja, ki je raziskovalcem kasneje razlagal, da je žrtve izbiral na podlagi subtilnih znakov, kot je način hoje. Prav zaradi sposobnosti branja čustev, ki jo spremlja popolna odsotnost empatije, so lahko psihopati izjemno nevarni.
Psihopatija sicer ne velja za uradno klinično diagnozo, temveč si z njo strokovnjaki v forenzični psihologiji, kriminologiji in nevroznanosti pomagajo pri opisu specifičnih vedenjskih in osebnostnih značilnosti posameznikov. Sam izraz se pogosteje uporablja v tuji raziskovalni literaturi. Pri nas nanj praviloma ne boste naleteli, saj slovenska strokovna literatura uporablja izraz antisocialna osebnostna motnja. Andreja Pšeničny sicer verjame, da z izrazom psihopatija primerneje zajamejo raznolik spekter raziskovalnega področja ter različnih stopenj in oblik psihopatije.
Sposobni, uspešni, a tudi nevarni
Medtem ko nekateri psihopati zaradi impulzivnosti in antisocialnih teženj končajo v konfliktu z zakonom, drugi usmerjajo svoje lastnosti v delovanje, ki jim omogoča uspeh. Psihopati so mnogokrat navidez nadvse prijazni ljudje, a hkrati mojstri manipulacije, ki brez kančka slabe vesti izkoristijo druge za osebno korist. Na poti do zastavljenega cilja uporabijo raznolike, pogosto neopazne oblike izkoriščanja. Čeprav so brez čustvene empatije, so hkrati odlični v prepoznavanju naših čustev in občutkov – a se nanje ne ozirajo, saj jim zanje ni mar. So neustrašni in samozavestni, pomembna jim je le moč, sočutja ne občutijo, občutkov sramu ali slabe vesti ne poznajo. Ne bojijo se kazni, nagnjeni so k tveganju in tudi impulzivnemu vedenju.
Ko govorimo o psihopatiji, je treba ločiti med osebnostno motnjo in osebnostno strukturo. Osebnostna motnja pomeni, da so določene lastnosti pri posamezniku izražene do te mere, da motijo njegove odnose in funkcioniranje, kar ga lahko ob pomanjkanju samonadzora pripelje do najhujših dejanj. Če se jim ne uspe nadzorovati, lahko hitro pridejo navzkriž z zakonom.
Osebnostna struktura pa pomeni, da so določene osebnostne značilnosti oziroma lastnosti pri posamezniku izražene do te mere, da mu omogočajo zelo funkcionalno in tudi uspešno življenje, strne razliko Pšeničnyjeva. Primer slednjega so ljudje, ki ne občutijo strahu ter neustrašnost in hladnokrvnost uspejo ohraniti v še tako razburkani in krizni situaciji.
Andreja Pšeničny dodaja, da je mogoče v vsaki populaciji najti odstotek ali dva ljudi s psihopatsko osebnostno motnjo, kar pomeni, da je takšnih ljudi v Sloveniji okoli 15.000. »So manj prilagodljivi, imajo izrazite antisocialne težnje in težje nadzorujejo svoje impulze, zaradi česar pa jih je lažje prepoznati.« Psihopatska osebnostna motnja naj bi bila pogostejša pri moških. Vzrok za to motnjo ni znan, čeprav številni strokovnjaki verjamejo, da utegnejo pri tem sodelovati tako genetski, biološki kot tudi okoljski dejavniki.
Oseb z osebnostno strukturo s psihopatskimi lastnostmi je po drugi strani precej več kot 15.000, ocenjuje psihologinja. Ko govorimo o osebnostni strukturi človeka, govorimo o osebnostnih lastnostih oziroma značilnostih. Pri posameznikih z osebnostno strukturo psihopata so te lastnosti izražene toliko, da jim omogočajo funkcionalno življenje, pri čemer gre pogosto tudi za ljudi, ki so v družbi uspešni. »Ti ljudje imajo določene predispozicije psihopatije, hkrati pa je na prvi pogled njihovo življenje urejeno,« dodaja psihologinja.
V vsaki populaciji je ljudi s to osebnostno strukturo okoli 20 odstotkov, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo svoje lastnosti, kot sta denimo neustrašnost in umirjenost tudi v najbolj kriznih razmerah, usmeril v delovanje, ki širši družbi koristi, ali ne. »Uspešne psihopate« privlači moč, zaradi svojih sposobnosti in veščin komunikacije se tudi zlahka znajdejo na položajih, kjer lahko uživajo in udejanjajo svojo prevlado. Neredko jih, še dodaja Andreja Pšeničny, najdemo med voditelji v gospodarstvu in politiki.
Ne pozabimo na brezčutne otroke
O potrebi po odprti razpravi o psihopatih med nami že vrsto let glasno opozarja dr. Leonida Zalokar. Kot ravnateljica Strokovnega centra Logatec z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z mladostniki z vedenjskimi, čustvenimi in osebnostnimi motnjami s svojimi izjavami, da so med otroki, ki prihajajo v center, tudi psihopati oziroma otroci z antisocialnimi osebnostnimi potezami, občasno razjezi del javnosti.
Njeni pozivi so povsem na mestu, saj v Sloveniji še nimamo programov za pravočasno in strokovno podporo otrokom ter mladostnikom z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami niti njihovim družinam. To področje pri nas ostaja neraziskano, zaradi česar pri prepoznavanju in obravnavi tega podtipa vedenjskih motenj zaostajamo za mnogimi državami Evropske unije. Tovrstne vedenjske motnje, ki jih najdemo pri enem do treh odstotkih otrok, ostajajo premalo prepoznane in obravnavane, opozarja ravnateljica strokovnega centra. Izračun, ki sloni na podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in lanskega popisa prebivalstva Slovenije za skupino do 18. leta starosti, pokaže, da je pri nas od 400 do 1200 otrok in mladostnikov z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami. Za otroke z resnim antisocialnim vedenjem so značilni manipulativnost, mučenje živali, krutost, pomanjkanje empatije, vesti, brezobzirnost ter zavračanje odgovornosti. »Če ni pravočasne obravnave oziroma strokovne prepoznave in diagnoze, so lahko posledice dolgoročne in se prenesejo v odraslost takšnega posameznika,« še opozarja Leonida Zalokar.
