Te dni je mogoče v medijih in na družbenih omrežjih – znova – prebirati šokantna pričevanja ljudi, ki navajajo osebne rekorde, tudi do 26 ur, v čakanju na obravnavo v urgentnih centrih. Razmere so, kar priznavajo tudi zaposleni, nezavidljive. Mar res niso mogoče izboljšave v organizaciji in procesih dela, ki bi skrajšale nesprejemljivo dolg čas zdravstvene obravnave, ki lahko traja tudi več kot deset ali celo več kot dvajset ur, se sprašujejo v združenju za dostojno starost Srebrna nit. Osebno izkušnjo je za medije delila tudi predsednica društva Irena Žagar, ki je po poročanju TV Slovenija kot spremljevalka tete na urgenci čakala na obravnavo 12 ur, v tem času pa opazovala, kako so starejšim bolnikom plenice menjavali kar na hodniku …
Ne gre za včeraj odkrito težavo, saj tako bolniki kot zaposleni že leta opozarjajo na pogosto nehumane razmere. In kaj ob tem pravijo na ministrstvu za zdravje? Zatekajo se k že ničkolikokrat slišanim stavkom. Na poziv društva Srebrna nit, kjer opozarjajo, da smrt hudo bolnega na ozkem vozičku na hodniku in vsem na očeh postaja nova normalnost, so odgovorili na kratko: z razmerami v urgentnem centru UKC Ljubljana, še posebej na internistični prvi pomoči, so seznanjeni in se zavedajo njihovega vpliva tako na paciente kot zaposlene. Zagotavljajo, da izvajajo številne ukrepe, med drugim za boljšo dostopnost do primarnega zdravstvenega varstva, kar pomembno prispeva k razbremenitvi nadaljnjih ravni zdravstvenega varstva in tudi urgentnih centrov. Slednje si med drugim prizadevajo razbremeniti tudi z vzpostavitvijo mreže satelitskih urgentnih centrov.
Če se za trenutek ustavimo le pri omenjeni mreži satelitskih centrov, spomnimo, da je ministrstvo za zdravje konec lanskega leta pripravilo predlog, v katerem je predvidelo 15 satelitskih urgentnih centrov. Ideja o satelitskih oziroma manjših urgentnih centrih je sicer stara že desetletje, če pogledamo razmere na terenu, pa tudi danes ni zaznati večjih sprememb: če so v nekaterih občinah, denimo v Kočevju, center že zagnali, se marsikje stvari premikajo počasi. Denimo v Zasavju naj bi zrasel do konca leta 2026, konec letošnjega julija je velenjska občina pridobila dve ključni gradbeni dovoljenji za rekonstrukcijo in nadzidavo trakta A in vzpostavitev satelitskega urgentnega centra v Zdravstvenem domu Velenje, medtem ko za marsikatero občino v zadnjih mesecih ni podatkov o resnejših premikih na tem področju.
To morda ni presenetljivo, saj se rok za oddajo vlog v občinah izteče 30. junija 2026, torej šele prihodnje leto, investicije pa morajo biti zaključene do 31. decembra 2027. Satelitski urgentni centri tako ostajajo še marsikje zelo oddaljen projekt, bolniki in zdravstveno osebje pa nanje marsikje še lep čas ne bodo mogli računati – kar je v luči alarmantnih razmer, o katerih danes pričajo pacienti in njihovi svojci, za ministrstvo nekoliko nerodno … Ljudje, ujeti v nehumanih razmerah na urgenci, namreč potrebujejo oskrbo tu in zdaj.
Kako poteka obravnava?
Na očitke o nehumanih razmerah so se odzvali tudi v UKC Ljubljana. Doc. dr. Hugon Možina, vodja internistične prve pomoči (IPP) v UKC Ljubljana, je poudaril, da urgenca na dan obravnava okoli 500 pacientov, kar na leto pomeni 170.000 obravnav.
Od leta 2011 se ob prihodu vsi bolniki najprej razvrstijo prek triažne ocene, ki jo opravi diplomirana medicinska sestra/zdravstvenik (po potrebi skupaj z nadzornim zdravnikom). Bolniki so razvrščeni glede na stopnjo tveganja: bolj ogroženi imajo prednost pred manj ogroženimi. »Sistem se zdi nekoliko neprijazen do starejših bolnikov, res pa je, da sta dve tretjini bolnikov na internistični prvi pomoči starejši od 70 let, ena tretjina pa starejša od 80 let. Triažna sestra po potrebi tudi opozori na gnečo in dolgo čakanje. Da bi urgentni oddelek lahko učinkovito opravljal svojo nalogo, mora biti zagotovljen primerno hiter odtok bolnikov. Vse velike raziskave v tujini so pokazale, da je čas obravnave v urgentnem oddelku odvisen predvsem od zasedenosti bolnišnice,« je pojasnil vodja IPP.
Ključne težave
Zaradi sprememb v družbi se je povečal dotok bolnikov na urgence v Sloveniji in tudi drugje v razvitem svetu, medtem ko se je odtok bolnikov močno upočasnil. Razlogi so predvsem v preusmerjanju akutnih (nenujnih) bolnikov na urgenco (kar je problem primarnega zdravstva), močno povečanem številu starih multimorbidnih bolnikov, dolgem čakanju na pregled pri specialistu in v nekritičnem pošiljanju bolnikov na urgenco iz domov za starejše zaradi pomanjkanja negovalnega kadra, je kritičen doc. dr. Možina.
Na drugi strani se je zaradi pomanjkanja medicinskih sester za 90 postelj skrčila interna klinika v Ljubljani, zaradi obnove tudi infekcijska klinika, zaradi pomanjkanja medicinskih sester so se močno skrčili internistični oddelki v SB Jesenice in SB Novo mesto.
»Preprosteje povedano: vrata do nas so na stežaj odprta – v pritožbah sorodniki bolnikov vedno omenjajo, da je bila pot do nas zelo hitra –, od nas naprej pa zaprta. Tako bolniki IPP, ki so nato sprejeti v bolnišnico in čakajo na prvo prosto posteljo, ostajajo v obravnavi pri nas v povprečju 18 ur. Če so pri nas dlje kot 6 ur, prejmejo prvi naslednji obrok. Tako dolga obravnava dodatno obremenjuje naše medicinske sestre in zdravnike in čas čakanja na obravnavo se lahko podaljša in tako slabše opravljamo osnovno nalogo – hitro obravnavo nujnih bolnikov«.
Najslabše ob ponedeljkih, torkih in petkih
Na urgenci priznavajo, da je stanje slabše za tiste bolnike, ki niso kritično bolni, saj jih, kar je razumljivo, prehitijo nujnejši primeri. Razmere so najslabše ob ponedeljkih, torkih in petkih. »Kljub temu da smo v obremenjenih terminih uvedli dodatne ambulante, so težave občasno zelo hude. Prihod več kritičnih bolnikov zapored lahko obravnavo novih bolnikov povsem ustavi,« opozori doc. dr. Možina in doda, da razume razočaranje in jezo sorodnikov in nekaterih bolnikov ter njihove želje po izboljšanju zdravstvenega sistema; ta je v Sloveniji pravzaprav večinoma še zelo dober.
»Tudi mi na urgencah si želimo normalnih delovnih pogojev. Sam pa vem, da rešitev naših težav ni enostavna sprememba v organizaciji urgentne medicine, pač pa številne spremembe na različnih zdravstvenih področjih, ki v svoji stiski (predvsem zaradi pomanjkanja zdravnikov družinske medicine in medicinskih sester) na nas prelagajo svoja bremena in pomanjkljivosti. Podobne razmere so povsod v razvitem svetu. Urgentni oddelki so (premajhen) obliž za vse luknje v zdravstvenem sistemu in to dodatno delo s stisnjenimi zobmi opravljamo 24 ur na dan vse dni v tednu. Vprašanje je, kako dolgo bomo zdržali. Odhodi sodelavcev močno presegajo prihode, mladi zdravniki se za specializacijo iz urgentne medicine ne odločajo več. Tisti, ki se še želijo zaposliti v zdravstvu, se ne zaposlujejo tam, kjer so bolniki resni, kjer je odgovornost velika, kjer je dela nemogoče veliko in to poteka tudi popoldne, ponoči in ob vikendih.«
Kljub vsemu se s septembrom obeta izboljšanje razmer, saj se bo odprla nova opazovalnica (opazovalnica IPP 2) in s tem nekoliko razbremenila hodnike ter, kot obljubljajo, pospešila delo. Ob tem strokovnjak še poudarja, da urgenca UKC Ljubljana ne more nenehno dodatno povečevati zmogljivosti in pokrivati povečevanja potreb po urgentnih obravnavah. »Kljub temu se ves čas trudimo in poskrbimo za vse, ki pri nas poiščejo pomoč, in ne zavračamo ali preusmerjamo pacientov kot morda nekateri drugi izvajalci.«
