Medtem ko se upi na miren energetski prehod vse bolj razblinjajo, se v iskanju odgovorov na podnebni zlom vse glasneje omenja ime misleca iz 19. stoletja. Ekomarksizem, ki ga med drugimi zastopa francoski filozof Paul Guillibert, namreč trdi, da tehnološke rešitve ne bodo zadostovale, če se ne lotimo temeljnega vprašanja: kapitalističnega načina proizvodnje.
Ob naraščajočih temperaturah in vse bolj očitnem neuspehu globalnih politik pri zajezitvi fosilnih goriv se namreč zdi, da je optimizem glede zelenega prehoda dosegel kritično točko. V akademskih in aktivističnih krogih zato renesanso doživlja ekomarksistična misel, ki podnebni polom neposredno povezuje s strukturnimi protislovji kapitalizma.
Marx kot nujni sogovornik
Eden ključnih glasov te prenove je francoski filozof Paul Guillibert, soavtor dela Odkrivanje ekološkega marksizma (Découvrir le marxisme écologique). Po njegovem mnenju je Karl Marx danes nujni sogovornik, ker omogoča natančno analizo povezave med ekologijo in ekonomijo.
Dolgo časa so v debatah o energetskem prehodu prevladovala tehnična vprašanja: katere inovacije potrebujemo? Kako razogljičiti posamezne sektorje? A Guillibert opozarja, da je danes več kot očitno spoznanje, da je osrednje vprašanje pravzaprav način proizvodnje.
Srčika problema, meni ekomarksisti, ni v pomanjkanju tehnologije, temveč v tem, kako gospodarski sistem organizira izkoriščanje virov z enim samim ciljem: povečanjem dobička. Ta notranja logika sistema nujno vodi v degradacijo okolja in podnebne spremembe.
Guillibert je v pogovoru za cenjeno revijo Le Nouvel Obs poudaril, da Marxova vrednost ni v tem, da bi bil sam že ekolog. Njegova moč je v tem, da je izhajal iz politične ekonomije in pri tem razkril uničujoče učinke kapitalizma na naravo. Danes delamo obrnjeno pot: izhajamo iz očitne ekološke krize, Marx pa ponuja orodja za razumevanje, kako je ta kriza strukturno povezana s kapitalizmom. »Kapitalisti,« piše Marx, »so ekspropriatorji«: prisvajajo si presežek, ki ga ustvarijo delavci, in vire, ki jih ponuja narava, pri čemer v obeh primerih tvegajo izčrpanje.
Vera v tehnološke rešitve
Kljub očitni krizi se krepi vera v tehnološke rešitve – od umetne inteligence do množične postavitve sončnih elektrarn. Ekomarksistična kritika tu ni usmerjena proti tehnologiji sami po sebi, temveč proti načinu, kako se ta uporablja v okvirih, ki jih narekuje iskanje dobička.
Kot poudarjata Andreas Malm in Wim Carton v knjigi Overshoot, je tehnosolucionizem sestavni del logike preseganja planetarnih meja. Prav zato, ker predpostavljamo, da bo v prihodnosti tehnična rešitev popravila nastalo škodo, si danes dovolimo prekomerno izkoriščati vire in presegati mejo 1,5 stopinje Celzija.
Guillibert navaja primer umetne inteligence. Ta bi teoretično lahko zmanjšala delovni čas, toda v sedanjih razmerah zgolj intenzivira delovne ritme in siromaši kakovost nalog – prevajalci denimo ne izgubijo dela, ampak postanejo lektorji besedil, ki jih je ustvarila umetna inteligenca.
Podobno velja za obnovljive vire. Zgodovinar, kot ga navaja francoski filozof, Jean-Baptiste Fressoz je pokazal, da sončna energija, kot se uporablja danes, ne nadomešča fosilnih goriv, temveč povečuje skupno globalno proizvodno zmogljivost. Rezultat je povečan ekstraktivni odtis. Kitajska, vodilna v svetu po obnovljivih virih, se hkrati s težavo odreka premogu.
Nenehna rast
Kapitalizem po svoji naravi teži k nenehni rasti. Zato je prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire brez načrtovanega zmanjšanja pretoka materialov in energije skoraj nemogoč. Poleg tega se s fokusiranjem na ogljikov dioksid pozablja na druge krize: izumiranje vrst, onesnaženje in izčrpavanje vodnih virov, opozarja.
Tako imenovani zeleni kapitalizem je po njegovem le premik meje izkoriščanja. Za proizvodnjo baterij je potreben litij, kar ima uničujoče posledice za dostopnost vode v Argentini, Čilu ali Boliviji. Tehnosolucionisti verjamejo, da lahko z inovacijami večno premikamo planetarne meje. Toda, kot opozarja Guillibert, se je geografski in časovni horizont teh meja močno skrčil.
Guillibert zato podobno kot japonski raziskovalec Kohei Saito poziva k branju manj znanih Marxovih besedil. V svojih poznih spisih, ko je preučeval ruske kmečke komune, je namreč namigoval na možnost nelinearnega razvoja – da bi lahko te skupnosti, ki so bile včasih bolj enakopravne od industrializiranih družb, neposredno prevzele napredne tehnike (agronomijo, stroje) in se razvile, ne da bi morale skozi celo fazo kapitalističnega razvoja.
Ne gre za romantično poveličevanje preteklosti, poudarja Guillibert, temveč za misel, da modernost (tehnologijo, znanost) podredimo človeškim in ekološkim potrebam, namesto da bi ta slepo vodila družbo v iskanju profita.
