Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja. Ko se je zdelo, da se tako infarktna tekma, kot jo je slovenska nogometna reprezentanca uprizorila na evropskem prvenstvu leta 2000, ko je proti ZR Jugoslaviji vodila s 3:0, a se je končalo s 3:3, ne more ponoviti, se je minuli teden sicer malce drugačna, a podobno šokantna zgodila istima reprezentancama, prav tako na evropskem prvenstvu. Ne sicer s toliko goli in tokrat Srbiji kot samostojni državi, a vendar. Znova so bili Slovenci na pragu raja in tokrat vodili do zadnjega dotika žoge na tekmi, a so Srbi spet izvlekli celo kožo in izenačili na 1:1. Remi je rezultat, ki vsakemu prinese po točko, a tudi tokrat so se ga po napeti tekmi Srbi veselili kot zmage, Slovenci pa so ga obžalovali kot poraz.

A naj se sliši še tako osladno, največjo zmago so ob vseh rezultatskih uspehih znova dosegli slovenski navijači, ki so poskrbeli, da se je zgodovina ponovila še na enem področju – z romanjem ogromnega števila ljudi na evropsko prvenstvo. A ker je v letu 2024, kot bomo videli, vse večje, kot je bilo leta 2000, še v precej večjem številu.

Pri tem moramo prvi priznati, da smo imeli vseskozi občutek, da se nogometna evforija ne more primerjati s tisto iz leta 2000, ko smo se na evropsko prvenstvo uvrstili prvič. Če je bilo takrat napetost čutiti že v zraku, tokrat takšnega posebnega občutka ni bilo, in tudi ko smo se pogovarjali z nekaterimi akterji, ki so bili neposredno vključeni v takratne dogodke, je bilo mnenje podobno.

Reprezentanca prepričala ljudi, da je nogomet nekaj več

Še ko so dan pred tekmo po radiu, medtem ko smo v senci nekega ljubljanskega lokala srkali ledeno kavo, odgovorni navijače pozivali, naj se v München odpravijo dovolj zgodaj, da se izognejo gneči, smo lahko le prikimali mnenju sedečega za sosednjo mizo, ki je pripomnil, da pa saj jutri niso na sporedu poleti v Planici, ko se po navadi zgodijo prometni kolapsi. A vse omenjeno je v popolnosti demantirala in dvome razblinila tekma v Münchnu. Na njej se je zbralo še več kot dvakrat toliko slovenskih navijačev kot v Amsterdamu pred skoraj četrt stoletja, ki je skupaj s finalom evropskega košarkarskega prvenstva v Carigradu leta 2017 doslej veljal za največje romanje slovenskih športnih navdušencev v tujino. Tudi ko smo se med polčasom prav z namenom, da preverimo stanje, zapeljali po nekaj ljubljanskih cestah, so bile v času, ko je sicer prometna konica največja, te tako prazne, kot so bile le še v času zaprtja zaradi pandemije koronavirusa.

»To je pač evropsko prvenstvo v nogometu. Tudi lokacija je fenomenalna, München je res blizu, ta reprezentanca pa je očitno spet prepričala ljudi, da je nogomet šport, ki je nekaj več. Resda večkrat slišimo, da je pri nas kar nekaj takšnih navijačev, ki želijo biti zraven samo ob uspehih, a da pride na tekmo v Nemčijo 20.000 navijačev in jih je še nekaj tisoč v mestu, je res noro in dokaz, da je pri nas ta kultura res razvita. V dnevih okoli tekme je bilo mogoče v vsakem lokalu in v vsakem kotičku Münchna slišati slovensko besedo in takšna podpora je največ, kar se športniku lahko zgodi. Vidi se, že s tem, kako pristopajo k tekmam in pri podobnih rečeh, da to čutijo tudi igralci, ki imajo do teh navijačev odgovornost,« nam je dan po tekmi iz Nemčije sporočil Dnevnikov poročevalec Jože Okorn, ki se je udeležil že številnih največjih svetovnih nogometnih dogodkov.

Za žreb se je prijavila »vsa banda«

Že na daljavo je mogoče opaziti, da tokratno prvenstvo mineva v precej prijateljskem, marsikdaj kar bratskem vzdušju med evropskimi narodi, z zares redkimi izjemami, ki presežejo mejo dobrega okusa, kot je bil denimo spopad med manjšima skupinama navijačev Albanije in Srbije ali neokusno skupno protisrbsko skandiranje navijačev Albanije in Hrvaške. A brez tega očitno nikdar ne bo šlo, se je pa dokazalo, da so v Nemčiji varnosti res dali velik poudarek in da so ravnali prav, ko je bilo preverjanja veliko že pred prihodom navijačev, zato v državi tudi ni huliganov in drugih pretepačev.

»Varnost je zares na visoki ravni, kontrole je ogromno, na stadion ne smeš z velikimi torbami, manjše pa ti natančno prebrskajo, nam pregledujejo akreditacije na vsakem koraku in tako naprej. Policije je veliko, kamor koli se obrneš, a nima veliko dela in zares lepo je videti pred tekmami in po njih množice navijačev nasprotnih reprezentanc, ki se med seboj družijo, nazdravljajo, prepevajo pesmi. V Wuppertalu, kjer smo nastanjeni, so se denimo veliko družili in se prijateljsko zbadali Škoti in Angleži, ki so znani kot veliki nogometni rivali, enako je bilo seveda med Slovenci in Srbi pred tekmo in po njej v Münchnu. Med seboj je veliko zbadanja, a na ravni šal, tako da ne pride do incidentov, vse je ena velika zabava,« je povedal Okorn, enake izkušnje pa imajo tudi nekateri navijači, ki so si spektakel v Nemčiji odločili ogledati pobliže.

»Da si želimo na evropsko prvenstvo, je bilo jasno že nemudoma po uvrstitvi Slovenije na to tekmovanje, zato se je na žreb za vstopnice za vse tri tekme predtekmovanja prijavila 'vsa banda', a naposled je bil izžreban samo eden, ki je torej lahko kupil štiri vstopnice. Dobil jih je za tekmo z Dansko in seveda smo se odločili, da gremo v Stuttgart,« je svojo pripoved začel Anže Milić iz Pirana, veliki nogometni navdušenec, ki si je v živo ogledal že ogromno tekem po vsej Evropi, prvič pa je bil na velikem tekmovanju in je priznal, da je to doživetje nekaj posebnega. »Tekma lige prvakov je samo ena in na različnih koncih Evrope, to pa je nekaj povsem drugega, ko se v eni državi zberejo navijači tako velikega števila reprezentanc. Ne sicer z vidika vzdušja – ko grem na tekme Milana ali v Beograd na derbi Partizana in Crvene zvezde, vsi pojejo v en glas, tu pa je navijanje bolj naključno, ko je kakšna lepa akcija, boljša poteza ... Je bilo pa v Stuttgartu na eni tekmi vsekakor boljše kot kadar koli v Stožicah, kjer je vzdušje bolj gledališko,« je še povedal Milić, ki ni mogel prehvaliti odlične organizacije in občutka varnosti, tudi nad cenami piva (v navijaških conah 6,5 evra, na stadionu malce več, v klubih so cene celo nižje kot pri nas) ni bilo pritožb, pa tudi splošna atmosfera je bila na ravni tako velikega dogodka: »Je pa res, da smo vzdušje ustvarjali večinoma Slovenci, čeprav je bilo Dancev veliko več.«

Še lepše je bilo na drugi tekmi v Münchnu, kar nam je potrdil tudi Dnevnikov novinarski kolega Anže Lebinger, ki je bil tako na tekmi z Dansko kot s Srbijo, po kateri so denimo slovenski in srbski navijači družno prepevali pesem hrvaške zasedbe Novi fosili Za dobra stara vremena. »Dejansko je bilo vse mirno, z veliko prijateljskega zbadanja, kot je denimo skandiranje srbskih navijačev, da je Luka Dončić eden od njih. Tudi ko so Srbi zadeli za 1:1 v zadnji sekundi, ni bilo kakšnega izzivanja ali provociranja, vsi smo mirno sprejeli končni izid. Srbi so na veliko hvalili našega selektorja Matjaža Keka, da je odličen trener, zabavali smo se pred tekmo in po njej, nazdravljali. Super izkušnja, skratka,« je dan po tekmi povedal Lebinger.

Danes se igra dirkaški nogomet

Za konec se za hip vrnimo še na začetek. Če smo namreč ugotavljali, kako se zgodovina marsikdaj ponavlja, gre po drugi strani čas naprej in je danes seveda vse drugače, kot je bilo nekoč. O razlikah nam je več povedal Jože Okorn, ki je bil med drugim tudi na vseh štirih velikih nogometnih tekmovanjih (evropski prvenstvi v letih 2000 in letos ter svetovni 2002 in 2010) s slovensko udeležbo. »Razlika je ogromna že zato, ker so časi povsem drugačni. Vse je veliko večje, v celem sistemu je več ljudi. Leta 2000 je bil svetovni splet še v povojih, družbenih omrežij sploh še bi bilo, informacije smo iskali v svojih osebnih stikih na različnih področjih, danes pa je vse, kar se zgodi, v isti sekundi znano tudi javno. Kar zadeva konkretno Nemčijo, sem bil tu že na svetovnem prvenstvu leta 2006 in tudi v primerjavi s tistim dogodkom je razlika ogromna. Danes je denimo vse elektronsko, nič več na papirju, tudi zapisnika pred tekmo ne dobiš več natisnjenega, temveč samo digitalno, torej je glede tega prvenstvo zelo zeleno, saj se papirja skorajda ne uporablja. Tudi reprezentance delujejo povsem drugače, gre za veliko večje ustroje z več spremljevalnega osebja, poskrbljeno je za vsako najmanjšo malenkost, strokovni štabi so širši, tehnologija igra veliko večjo vlogo kot včasih ... In jasno, tudi nogomet se je od leta 2000 do danes precej spremenil, vse poteka hitreje, več je taktike, poudarek je na hitrosti in fizični moči, vedno manj pa je igralcev s potezo več, saj vse poteka po šablonah, prostora za napako ni, zato je manj tudi tveganj, ki bi do nje lahko privedle, posledično je bistveno manj vragolij z žogo. Danes se igra bolj, kot temu rečem sam, dirkaški nogomet,« je sklenil Okorn.