Ukrajina s projektom Flamingo vstopa v novo dobo strateške avtonomije. Medtem ko zavezniki oklevajo pri dovoljenjih za globoke udarce v Rusijo, tamkajšnja domača zagonska podjetja zapolnjujejo vrzel z manevrirnimi raketami, ki lahko dosežejo celo Sibirijo.
V industrijski hali nekje na obrobju ukrajinske prestolnice, daleč od oči javnosti, se je te dni odvil nenavaden prizor, ki bi se v katerem koli drugem kontekstu zdel skoraj absurden. Skupina inženirjev se je sklonila nad trup pet metrov dolgega izstrelka in ga začela barvati v živo rožnat odtenek. Na bok so narisali podobo flaminga.
Vendar to ni bila umetniška instalacija, temveč smrtonosno resno sporočilo Moskvi. Pod plastjo kričeče barve se skriva FP-5 flamingo, manevrirna raketa nove generacije, za katero v Ukrajini upajo, da bo prinesla preobrat v dinamiki vojne. S tem projektom Ukrajina signalizira kljubovanje in hkrati demonstrira tehnološko zrelost, strateško neodvisnost, ki jo je Kijev krvavo potreboval.
Konec čakanja na Washington
Razvoj rakete FP-5 prihaja v času, ko so diplomatski odnosi med Kijevom in zahodnimi prestolnicami na preizkušnji. Kljub dobavam britanskih raket storm shadow in ameriških sistemov ATACMS so roke ukrajinskih generalov ostale zvezane zaradi strogih omejitev uporabe. Strah pred eskalacijo je Zahod zaviral pri izdaji dovoljenj za napade na cilje globoko v ruskem zaledju.
Flamingo te omejitve briše. Ker gre za orožje, ki je v celoti razvito in izdelano v Ukrajini, Kijevu za njegovo izstrelitev ni treba prositi za dovoljenje ne Bele hiše ne Downing Streeta. To je orožje suverene odločitve.
Irina Tereh, izvršna direktorica podjetja Fire Point, zagonskega podjetja, ki stoji za tem projektom, je v enem redkih intervjujev razkrila, da je bil razvoj bliskovit. »Od ideje do prvih uspešnih testov na bojišču je minilo manj kot devet mesecev,« je povedala. Podjetje, ki se je prej ukvarjalo predvsem s proizvodnjo brezpilotnih letalnikov, se je moralo čez noč preobraziti v proizvajalca strateškega orožja. To je hitrost inovacij, ki jo narekuje vojaška grožnja.
Tehnologija dolgega dosega
Tehnične specifikacije rakete FP-5 so impresivne in hkrati razkrivajo strateško logiko ukrajinskega poveljstva. Z dosegom do 3000 kilometrov flamingo teoretično ne ogroža samo Moskve, temveč lahko doseže vojaške tovarne na Uralu, letalska oporišča na severu Rusije in ključne rafinerije, ki poganjajo ruski vojni stroj.
Doslej je bila Ukrajina pri takšnih napadih omejena na improvizirane rešitve – drone, pretihotapljene s tovornjaki blizu meje, in tvegane operacije specialnih enot. Nova raketa, ki dosega hitrosti okoli 950 kilometrov na uro (kar je večkratnik hitrosti običajnih dronov), ponuja zanesljivejšo in močnejšo alternativo.
Vendar fizika ostaja neizprosna. Inženirji podjetja Fire Point so morali skleniti kompromis: čim večji je doseg, tem več goriva raketa potrebuje, kar zmanjšuje prostor za bojno glavo. Kljub temu lahko flamingo nosi do 1150 kilogramov eksploziva, kar je dovolj za uničenje utrjenih bunkerjev ali celotnih proizvodnih hal. To je uničevalna moč, ki je lahki droni preprosto ne premorejo.
Množična proizvodnja
Vojna v Ukrajini je do danes postala vojna izčrpavanja in industrijskih zmogljivosti. V bitkah ne zmagujejo prototipi, ampak tekoči trakovi. Terehova je napovedala ambiciozen cilj: proizvodnjo 200 raket na mesec. Če bi Ukrajini uspelo doseči to številko, bi to pomenilo sposobnost dnevnega obstreljevanja ruske logistike v obsegu, ki ga Kremelj doslej še ni izkusil.
Od konca avgusta je bil flamingo uporabljen že štirikrat, pravijo Ukrajinci. Čeprav uradnih potrditev o škodi ni, analitiki domnevajo, da so bila tarče strateško pomembna vozlišča.
Zanimiv je tudi finančni vidik projekta. V vojni, kjer ena zahodna raketa lahko stane več milijonov dolarjev, je cena 500.000 evrov za FP-5 relativno nizka. Še bolj nenavadno pa je financiranje. Konkretni rožnati izstrelek, ki so ga inženirji barvali, je v celoti financirala češka civilna iniciativa Weapons for Ukraine (Orožje za Ukrajino). To kaže na nov fenomen v sodobnem vojskovanju: smrtonosno orožje dolgega dosega množično financirajo evropski državljani, ki so naveličani političnega cincanja svojih vlad.
