Velika planina je ena od desetih najbolj obiskanih turističnih točk pri nas. Prelepi razgledi zlasti v poletnem času privabljajo turiste od vsepovsod, v zadnjih letih pa jim tam ponujajo tudi luksuzne apartmaje, v katerih lahko prenočijo. Cena ni nizka – tudi do 600 evrov na noč, kaže spletišče booking.com, kjer so na ogled fotografije, po katerih se vidi, da je notranjost teh nekdaj skromnih koč postala malodane filmska. A marsikdo od domačinov se tega obiska ne veseli, saj pravijo, da Velika planina že dolgo ni več tisto, kar je bila, niti takšna, kakršno si je zamislil arhitekt Vlasto Kopač.
Glede uporabe je Velika planina razdeljena na več delov: na pastirska in počitniška naselja ter območje žičniške infrastrukture. Medtem ko se pastirske bajte praviloma niso spremenile, so danes bistveno drugačni počitniški objekti, ki so bili načrtovani in postavljeni konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let po načrtih arhitekta Vlasta Kopača. Večina teh objektov je bila namreč tedaj namenjena sindikalnemu turizmu. Bili so v lasti slovenskih podjetij, brez elektrike in tekoče vode. Vsaka bajta je imela greznico in svoj zalogovnik deževnice. Od devetdesetih let dalje so bili razprodani posameznikom, ki so si jih zamislili po svoje in jih v zadnjem desetletju intenzivno obnavljajo.
Velika planina je alpska planota, kulturna krajina, ki je v poletnem času naseljena že vsaj od bronaste dobe dalje, povedo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Odločitev o umeščanju počitniške infrastrukture in počitniških naselij je bila sprejeta v šestdesetih letih 20. stoletja. Spomeniška služba, ki jo je takrat zastopal Vlasto Kopač, je dosegla, da se ni gradilo velikih hotelskih kompleksov, ampak so bili počitniški objekti načrtovani posebej za Veliko planino, s tradicionalnimi materiali in kot interpretacija pastirskih bajt. Pastirske bajte so posnemali tudi v skromnosti bivanja, o čemer pri današnjih prenovah ne moremo govoriti – so njihovo nasprotje. Počitniški objekti so bili razpršeno umeščeni v krajino, vsak posebej premišljen, da je prišlo do čim manjših posegov v teren. Vendar so bili pritiski takrat bistveno manjši kot danes: objekti niso bili dostopni z avtomobilom, ampak le peš ali z gondolo in sedežnico, poraba vode je bila bistveno manjša, elektrike ni bilo, odpadke je moral vsak uporabnik za sabo odnesti v dolino.
Inšpekcija ne reagira
Danes je, kot ugotavljajo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, stanje povsem drugačno. Kljub omejitvam v prostorskih aktih se gradijo večji zalogovniki vode od dovoljenih, uvedla sta se elektrika in organiziran odvoz smeti, naštevajo in pojasnijo, da so med pomožnimi objekti dovoljeni le zalogovnik za vodo (30 kvadratnih metrov), drvarnica BTP (do 12 kvadratov), nepretočna greznica in mala komunalna čistilna naprava. Drugi objekti, ki jih je videti tam okoli, niso dovoljeni. »Savne in džakuziji so nelegalne gradnje, neskladne s prostorskimi akti in varstvenimi režimi,« so jasni in na vprašanje, zakaj potemtakem ne ukrepajo, pravijo, da niso prekrškovni organ. »Prijavljamo posege, ki jih zaznamo, da zanje niso bila izdana kulturnovarstvena soglasja, ampak praviloma pristojne inšpekcijske službe ne reagirajo.«
Za Veliko planino so bile narejene najrazličnejše študije, manjka pa upravljanje, skladno z narejenimi študijami, različnimi varstvenimi režimi in trajnostnimi pristopi. Brez upravljanja obiska in povečanega nadzora nad posegi ter sankcioniranja prekrškov na omenjenem zavodu izboljšanja stanja na Veliki planini ne vidijo.
Pastirska naselja in počitniško območje imajo različne statuse varovanja z vidika varstva kulturne dediščine. Pastirska naselja imajo status registrirane nepremične kulturne dediščine Velika planina – Pastirsko naselje, počitniška naselja pa so le v vplivnem območju te registrirane nepremične kulturne dediščine. Varstveni režimi so določeni v občinskem odloku, vendar pa je na vsem območju Velike planine za registrirano dediščino in vplivno območje za vsak poseg, tudi za vzdrževalna dela, treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje.
Kam odteka kanalizacija?
Da je obnova počitniških hiš slabo nadzorovana, so opozorili tudi v Jamarskem klubu Kamnik, kjer so, kot smo pred kratkim pisali v Nedeljskem dnevniku, opozorili na katastrofalne posledice za vodno zajetje. Ker kanalizacija na planoti ni urejena, greznice pa po besedah naših sogovornikov puščajo, se fekalije iztekajo v podzemlje in bakterije nato skupaj z izviri pritečejo v dolino in se izlivajo v Kamniško Bistrico.
Samo počitniških koč – brez pastirskega dela in planinskih koč – je okoli 150 in vse imajo neko obliko greznice, ki pušča. To pomeni, da se sproti praznijo same, posledično pa fekalije odtekajo v zemljo, opozarjajo jamarji. Občina je kot rešitev za onesnaženje pred leti lastnikom koč začela ponujati tudi subvencije za nakup male komunalne čistilne naprave, ki pa pri običajnih uporabnikih, ki koče uporabljajo kot vikende, ne pridejo v poštev, saj mora biti pretok konstanten.
Na občini nam odgovorov v zvezi s to problematiko niso posredovali, so pa za občinski časopis pojasnili, da občina krije stroške praznjenja greznic ali malih čistilnih naprav ter stroške čiščenja blata na Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik. Praznjenje naročijo skoraj vsi ponudniki turističnih storitev in vedno več zasebnih lastnikov koč. To prakso nameravajo nadaljevati tudi v prihodnje. Vendar je po izračunih jamarjev odpeljanega blata veliko manj, kot bi ga moralo biti. Kam torej odteka, se sprašujejo? Na občini med rešitvami omenjajo tudi gradnjo kanalizacijskega sistema na tem območju, vendar zakonodaja takšno gradnjo v vodovarstvenem območju, kamor sodi tudi območje Kamniške Bistrice, prepoveduje.
Ministrstvo kaže na občino
Z vprašanji o tem, kako so lahko luksuznim apartmajem izdali dovoljenje brez tega, da bi imeli urejeno kanalizacijo ali drugo podobno možnost, smo se obrnili tudi na ministrstvo za naravne vire in prostor, kjer pa s prstom kažejo na občino, saj so po zakonu o lokalni samoupravi načrtovanje prostorskega razvoja ter naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov zadeve javnega pomena, ki jih občine opravljajo samostojno.
»Občina je v skladu z veljavnimi predpisi tako s področja urejanja prostora kot s področja komunalnih zadev samostojna pri odločanju, katere in kakšne prostorske ureditve so dopustne na posameznih območjih in kako bo ta območja komunalno urejala,« so dejali na ministrstvu. Če nekdo meni, da občinska gospodarska javna služba ne izpolnjuje nalog čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, lahko o tem obvesti inšpektorje za naravo in vode, ki med drugim nadzirajo izvajanje predpisov, ki urejajo izpolnjevanje nalog gospodarskih javnih služb na področju oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, ki niso v pristojnosti lokalnih skupnosti, odgovarjajo na inšpektoratu ministrstva za naravne vire in prostor.
Obrnili smo se še na Zavod za varstvo narave, kjer so pojasnili, da ima Velika planina naravovarstveni status in je naravna vrednota. Zaradi tega morajo investitorji za vse posege na tem območju, pridobiti tudi strokovno mnenje omenjenega zavoda. Glede na vrsto posega ta na osnovi vloge investitorja izda strokovno mnenje v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Če po gradbeni zakonodaji gradbeno dovoljenje ni potrebno, izdajo strokovno mnenje v postopku pridobivanja naravovarstvenega soglasja. Tega izda ministrstvo za naravne vire in prostor.
