Medtem ko povprečne globalne temperature nezadržno rastejo, Evropa zre proti vzhodu. Atmosferska mehanika namreč nakazuje, da bi se vrata sibirskega mraza to zimo lahko znova odprla, kar bi obudilo spomine na leto 2012 in postavilo pod vprašaj naše linearno razumevanje podnebnih sprememb.
Dvajseti december v meteoroloških krogih pogosto velja za nevidni prag, datum, ko se atmosferska dinamika na severni polobli prevesi v svojo najbolj neizprosno fazo. Vprašanje, ki si ga letos zastavljajo klimatologi in meteorologi, ni samo preprosto ugibanje o snežnih padavinah. Gre za mnogo kompleksnejšo uganko: ali se lahko v svetu, ki je v povprečju za dve stopinji Celzija toplejši od predindustrijske dobe, ponovno odprejo vrata arhaičnega sibirskega mraza, ki bo preplavil Evropo in Sredozemlje?
Da bi razumeli to grožnjo, se je treba ozreti nazaj, v čas tako imenovane male ledene dobe. V tistem obdobju, ko je bil planet za približno tri stopinje Celzija hladnejši od današnjega, so se ledeniki v Alpah širili, Apenini so bili mesece vklenjeni v led, celo reki Pad in Arno sta redno zamrzovali, da ne omenjamo slovenskih rek in jezer.
Vendar pa podnebje, kot opozarjajo znanstveniki, ne deluje linearno. Segrevanje planeta ne pomeni preprostega, enakomernega dviga temperature, temveč vnaša v sistem energijo, ki povzroča ekstremne fluktuacije. Prav te fluktuacije so ključ do razumevanja, zakaj lahko globalno segrevanje paradoksalno povzroči lokalno zamrznitev Evrope.
Resničnost mehanizmov
V javnih razpravah se pogosto pojavlja poenostavljeno enačenje: nenadno stratificirano segrevanje (Sudden Stratospheric Warming – SSW) je enako sibirskemu mrazu. Čeprav je res, da lahko zlom polarnega vrtinca v stratosferi drastično spremeni potek zračnih tokov in izlije mrzel zrak nad staro celino, to ni edini scenarij.
Analiza preteklih zim, zlasti tistih iz male ledene dobe, razkriva, da sibirski mraz ne potrebuje nujno spektakularnega dogodka v stratosferi, da bi dosegel Evropo. Takratni mraz je bil posledica kombinacije šibkega polarnega vrtinca in negativne faze severnoatlantske oscilacije (NAO). To je ustvarilo pogoje, da je hladen zrak raje potoval proti Evropi kot proti Severni Ameriki. Mala ledena doba ni bila neskončna zima, temveč obdobje, ko so bile odprte poti za mraz pogostejše in trajnejše.
Danes smo priča nevarnemu odklonu: postali smo skeptiki glede mraza. Ker se upravičeno osredotočamo na vročinske valove in taljenje ledu, pogosto spregledamo, da lahko podnebne spremembe povzročijo tudi nasprotni ekstrem. Sistem, ki je le za 0,5 stopinje Celzija toplejši, se lahko odzove z burnimi nihanji.
Oslabljeni velikan
Osrednji igralec v tej drami je sibirski anticiklon. Gre za mogočno kupolo hladnega, suhega zraka, ki se med septembrom in aprilom razteza skozi severovzhodno Evrazijo, s središčem blizu Bajkalskega jezera. V njegovem jedru temperature pogosto padejo pod –40 stopinj Celzija, zračni tlak pa preseže 1040 hektopaskalov. To je naravni hladilnik severne poloble.
Vendar pa podatki kažejo na spremembe. Indeks SHI (Siberian High Intensity) med letoma 1978 in 2001 kaže negativen trend. Oslabitev tega anticiklona je eden glavnih razlogov za toplejše zime v celinski Aziji in posledično v Evropi v zadnjih desetletjih. Šibkejši anticiklon pomeni manj prelivanja mrzlega zraka proti zahodu. Toda kljub trendu oslabitve »zver z vzhoda«, kot ji včasih pravijo, ni mrtva, le spi rahlejši spanec.
Za Evropo je ključnega pomena tako imenovana atmosferska blokada, še piše portal Tempoitalia.it. Ko se indeksa Severnoatlantske oscilacije (NAO) in Arktične oscilacije (AO) prevesita v negativno fazo, se zgodi premik v porazdelitvi pritiska: tlak nad Arktiko naraste, v zmernih geografskih širinah pa pade. Tok se pomakne proti jugu.
Kaj prinaša zima?
Zgodovinski primer je zima 2009/2010, ko je bila faza NAO negativna kar 63 od 90 dni, kar je bil najbolj ekstremen odklon po letu 1949. Rezultat je bila Evropa, vklenjena v dolgotrajen in oster mraz. To so naravna nihanja sistema, ki pa se danes odvijajo na ozadju spremenjene kemične sestave atmosfere.
Poleg tega ne smemo zanemariti vpliva snežne odeje v Sibiriji. Obsežna oktobrska zasneženost poveča odbojnost sončne svetlobe, kar dodatno ohladi tla in okrepi sibirski anticiklon. Čeprav se to morda zdi kot ezoterična meteorološka podrobnost, gre za eno najbolj zanesljivih napovedi evropske zime, ki jo resne meteorološke službe v ZDA in Evropi podrobno spremljajo.
Trenutni modeli za prihajajočo zimo rišejo zanimivo sliko. Prva polovica decembra nakazuje pozitivno fazo NAO, kar običajno prinaša milejše vreme, vendar se med januarjem in februarjem nakazuje prehod v negativno fazo.
V tem obdobju, posebej po 10. decembru, obstaja verjetnost za epizodo »stratwarminga«, ki bi lahko destabilizirala polarni vrtinec. Če bi se slika v osrednjem delu zime prevesila v negativno območje, bi to ustvarilo idealne pogoje za vdor hladnih zračnih mas v osrčje Evrope in Sredozemlja. To ne pomeni nujno ponovitve scenarija iz leta 2012, temveč vzpostavitev potencialnega okvira za zimske neurja in mraz.
Prav tu leži bistvo napovedi: gre za upravljanje verjetnosti, ne za gotovost. Sibirska vrata niso trajno zaprta. Med decembrom in februarjem se lahko priprejo ali na stežaj odprejo. Čeprav naslovnice pogosto iščejo senzacionalizem o novi ledeni dobi, je resnica bolj prefinjena. Živimo v času, ko se atmosfera na naše emisije odziva z večjo volatilnostjo. Mraz, ko pride, je lahko kljub segrevanju planeta oster, dolgotrajen in neprizanesljiv. In letošnja zima ima vse sestavine, da nas na to znova opomni.
