Medtem ko se večina Slovencev odpravlja na lokalna volišča v domačih krajih, so slovenske volitve v ozadju v resnici tudi precej kompleksna globalna operacija, ki povezuje diplomatska predstavništva od Avstralije do Argentine. Za vrnitev glasovnic iz najbolj oddaljenih kotičkov sveta namreč skrbi strogo varovana diplomatska pošta, vse skupaj pa se zaključi šele v ponedeljek zgodaj zjutraj. Pogledali smo v zakulisje te zanimive logistične operacije.

Slovenska diplomatsko-konzularna predstavništva po vsem svetu namreč služijo kot ključna vozlišča za uresničevanje volilne pravice državljanov v tujini. Tam bodo volišča odprta na kar 29 diplomatskih predstavništvih in konzulatih. In čeprav proces na prvi pogled deluje zgolj administrativno, so nam na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve povedali, da gre za varnostno in logistično precej zahteven podvig.

Diplomatska varnost

Glasovnice, oddane v Tokiu, Buenos Airesu ali Canberri, ne potujejo prek običajnih poštnih storitev. Za njihovo pot v domovino je zadolžena diplomatska kurirska služba, ki zagotavlja najvišjo stopnjo zaščite in integritete volilnega gradiva.

Kljub strogim protokolom pa logistika ni imuna za nepredvidljivost. Čeprav uradno niso imeli večjih incidentov, ki bi ogrozili dostavo, na ministrstvu potrjujejo, da so se v preteklosti že soočali z izzivi »zadnjega trenutka«, ko so pošiljke na veleposlaništva prispele tik pred zaprtjem volišč.

Dežurna ekipa na ministrstvu zagotavlja neprekinjeno podporo kolegom po svetu. Neodprto gradivo zapečatijo in ekspresno pošljejo v Slovenijo, kjer glasove preštejejo ter razglasijo uradne in dokončne rezultate volitev.

Največjega izziva za slovensko diplomacijo ne predstavljajo varnostne razmere, temveč demografija. V državah, kjer je slovenska skupnost majhna, se uradniki soočajo s težavnim sestavljanjem volilnih odborov. Po zakonu morajo odbor sestavljati polnoletni slovenski državljani, teh pa je na določenih območjih premalo, da bi zlahka zapolnili vsa mesta, sploh ob omejenem številu rednega osebja na predstavništvih.

V teh odborih poleg diplomatov in lokalnih uslužbencev namreč pogosto sedijo tudi prostovoljci – slovenski izseljenci, študenti in raziskovalci, ki začasno živijo v tujini.

Nostalgija in praktičnost

Za starejše generacije izseljencev je obisk veleposlaništva ob volilnih nedeljah še vedno praznik demokracije in priložnost za druženje ob nostalgiji. Na mnogih lokacijah volilci po oddanem glasu ostanejo na klepetu, saj volišče predstavlja redek  stik z domovino.

Vendar pa se trendi v mestih, kot so Berlin, London in Bruselj, kjer prevladujejo mlajši strokovnjaki in študenti, spreminjajo. Ta demografska skupina se vse pogosteje odloča za glasovanje po pošti. Razdalje so v večjih državah, kot so ZDA ali Brazilija, preprosto prevelike, da bi bilo osebno glasovanje praktično, zato volilci, oddaljeni več tisoč kilometrov, raje uporabljajo poštne storitve.

Ko se volišča v Sloveniji ob 19. uri zaprejo, se delo v operativnem centru v Ljubljani šele zares razživi. Zaradi časovnih razlik se zadnja volišča na tuji zemlji zaprejo šele v ponedeljek ob enih zjutraj po slovenskem času.

Zaradi časovne razlike se zadnja zaprejo veleposlaništva v Ameriki.

Dežurna ekipa na ministrstvu zagotavlja neprekinjeno podporo kolegom po svetu. Neodprto gradivo zapečatijo in ekspresno pošljejo v Slovenijo, kjer glasove preštejejo ter razglasijo uradne in dokončne rezultate volitev.

S tem se sklene krog, ki se je začel tedne prej z odpremo praznih glasovnic, in se potrdi, da glas iz najbolj oddaljene avstralske divjine šteje enako kot tisti iz središča Ljubljane.

V čem se diplomatska pošta razlikuje od običajne?

Razlike so predvsem pravne in praktične ter izhajajo iz potrebe po absolutni zaupnosti in nemotenem delovanju diplomacije. 

Diplomatska pošta je nedotakljiva. To je najpomembnejša razlika. Varnostni in carinski organi te pošte ne smejo odpreti, preiskati ali zadržati. Prav tako je praviloma ne smejo preslikati z rentgenom. Tudi če tuja policija sumi, da je v pošti kaj nelegalnega, je po mednarodnem pravu ne sme odpreti.

Diplomatska pošta tudi ni videti kot navaden paket. Imeti mora vidne zunanje oznake, ki kažejo, da gre za diplomatsko pošiljko. Običajno so to platnene vreče, zapečatene s svinčenimi ali plastičnimi pečati z grbom države pošiljateljice ter opremljene z uradnimi etiketami.

Njeno potovanje in status strogo in natančno ureja Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961.

 

Priporočamo