Zlatko Zahović je bil eden najboljših slovenskih nogometašev, še vedno pa je najboljši strelec reprezentance s 35 goli. »V zrelih letih ti je vedno bolj všeč biti rekorder, se pa tudi vedno bolj zavedaš, da bo prišel novi. To je pač del življenja in evolucije,« pravi 54-letni Mariborčan, ki se mu je najbolj približal Milivoje Novaković z 32 goli, od še aktivnih igralcev pa Benjamin Šeško s 16 goli.
Začetki kot v filmu
Začetek nogometne kariere mladega Zlatka, ki je veljal za najbolj perspektivnega v Sloveniji, je bil poln naključij. Jugoslovanski reprezentant Milko Djurovski ga je opazil med služenjem vojaškega roka v Mariboru in ga priporočil Partizanu, kamor je odšel z 18 leti, malo preden je v Jugoslaviji izbruhnila vojna. »Potovanje od Maribora do Beograda je takrat skozi Madžarsko trajalo 28 ur v eno smer, saj je bilo treba menjati avtobuse, prehod mej pa je bil zelo zamuden. Kot Slovenec pa v Beogradu nisem imel težav. Bili smo trije, še Džoni Novak in Darko Milanič, do nas so bili vsi zelo prijazni in korektni, z velikim odmerkom človečnosti,« se je pred tremi leti spominjal v pogovoru za Nedeljski dnevnik.
Zaradi napetih razmer na Balkanu je leta 1993 začel igrati na Portugalskem, najprej za Vitorio, potem za Porto, pozneje pa še za največjega tekmeca Benfico. Sloviti trener Jose Mourinho je nekoč izjavil, da je Zahović dosegel nemogoče, saj je bil edini, ki so ga oboževali tako navijači Porta kot Benfice. »Portugalska je bila tedaj povsem drugačna kot zdaj, ni bilo avtocest, niso znali angleško. Prve tri mesece so umirali od smeha, ker sem govoril kot Tarzan, a potem sem dobro obvladal portugalščino, saj sem tam preživel 12 let. Sem edini v zgodovini, ki so ga kot kapetana Benfice na stadionu Porta ob menjavi pospremili z aplavzom. Pomagalo je, da nisem neposredno prestopil iz enega kluba v drugega, ampak sem vmes nekaj let igral drugje. Vedno sem dal vedeti, da oba kluba enako spoštujem, in nisem nasedal poskusom, da bi dal prednost le enemu od njiju,« je pojasnil Zahović, ki je bil s Portom trikratni prvak, njihov najboljši strelec in med tremi najboljšimi strelci lige prvakov.
Iz Porta je leta 1999 prestopil v Olympiakos za 13,5 milijona evrov, kar je še 13 let ostal slovenski rekord. Iz Aten je zaradi nesoglasij s trenerjem že naslednje leto prestopil v Valencio, s katero se je prebil v finale lige prvakov. Po novem sporu s trenerjem je leta 2001 odšel v Benfico in se leta 2005 poslovil od poklicnega igranja nogometa.
Močan karakter
»Poleg talenta so za uspeh v vrhunskem športu pomembni močan ego, ogromno dela in odrekanja. Delati sem moral kot črnec in se odrekati, pri vsakem krožniku paziti na kalorije. Ključen je močan karakter, včasih tudi namerno. Ko se odločajo, koga bodo med Brazilci, Španci, Portugalci ali Slovencem uvrstili v ekipo, se lahko zate odločijo tudi zato, da jim v nasprotnem primeru ne povzročaš problema s svojim močnim karakterjem. Problema nihče ne želi, tudi jaz ne, a včasih to terja boj za uveljavitev. Sploh v tistih časih, ko sta lahko igrala le dva tujca,« se je pred tremi leti ozrl na svojo igralsko kariero.
»Če ne verjameš vase, niti ne moreš uspeti. Odvisno je od marsičesa, tudi od sreče, a osnovno je, da verjameš vase in da te kot človeka iz majhne države ni strah izzivov, različnih mentalitet in kultur drugih držav, vsakodnevnega merjenja na treningih in tekmah. Pogosto ne odloča le kvaliteta, ampak to, od kod si. V nogometu je ogromno različnih interesov, ker je v njem ogromno denarja, Slovenci pa v klubih nimamo veliko svojih ljudi. Nemec, ki igra v Franciji, ni pod takim pritiskom, saj se lahko vedno vrne v vrhunsko nemško ligo, pri nas pa bi bil z vrnitvijo v slovensko ligo spet čisto na dnu,« je še dodal nogometaš, ki je imel ključno vlogo pri prvih uvrstitvah slovenske reprezentance na evropsko in svetovno prvenstvo. Na slednjem je prišlo do odmevnega spora s selektorjem Srečkom Katancem, zaradi česar je zapustil reprezentanco. »Bilo je, kar je bilo, očitno se je to moralo zgoditi. Škoda, da se ni že prej ali kdaj pozneje, ne ravno na prvenstvu. To je del moje kariere, ki ni običajna, zato je to treba vzeti v zakup. Če ne bi imel take kariere, do tega niti ne bi prišlo,« je ugotavljal priljubljeni Zaho, ki najbolj obžaluje, da nikoli kot član ni igral za Maribor.
Je pa leta 2007 prevzel funkcijo športnega direktorja NK Maribor in bil v naslednjih 13 letih zaslužen za največje uspehe najuspešnejšega slovenskega kluba, ki se je ob več naslovih prvaka in pokalnega prvaka uvrstil tudi v ligo Evropa. Izkazal se je tudi kot uspešen pogajalec pri prestopih nogometašev, med drugim Josipa Iličića in Armina Bačinovića v Italijo. O priljubljenosti, ki jo še vedno uživa, priča letošnja peticija navijačev, naj se vrne na direktorski položaj kluba, ki doživlja krizo. »Zadnji dve leti sem šel zdravstveno skozi težko obdobje in se mi je pogled na vse popolnoma spremenil. Zdaj sem vrhunsko, a to te spremeni kot človeka, spremeni pogled na marsikaj. Ne delam več načrtov, uživam. Če se bo kaj zgodilo, se bo. Nisem tisti, ki bi klical,« je nedavno za Večer povedal Zahović, ki je po karieri veliko časa preživljal na teniških igriščih in smučiščih, že od mladosti pa velja tudi za odličnega šahista. Nogometaš je tudi njegov sin Luka, ki igra na Poljskem. Zahović velja za enega najbolj zanimivih sogovornikov v športnem svetu, zato pogosto nastopa kot komentator v TV-studiih, čim več časa pa skuša preživeti tudi s svojima vnukom in vnukinjo.
