»Kot dvigov na lestvicah uspešnosti držav ne gre sprejemati evforično, tudi zdrsov Slovenije na njih ne gre imeti za tragedijo«, je že pred leti svetoval ugledni ekonomist dr. Jože Mencinger. Na letošnji lestvici konkurenčnosti, ki jo pripravlja švicarski inštitut za razvoj menedžmenta IMD, Slovenija sicer ni zdrsnila ali se povzpela, ampak je le zadržala nič kaj laskavo 46. mesto med 69 državami. Ob tej uvrstitvi, ki ostaja naša najnižja uvrstitev v zadnjih petih letih (prej smo znali biti tudi precej nižje), se je na vlado zgrnil plaz kritik s strani gospodarstva in opozicije, nekateri pa tolažbo najdejo v tem, da se je vsaj ustavil trend padanja zadnjih dveh let. Še leta 2022 smo bili namreč na 38. mestu med 63 državami.
»Ohranitev enake uvrstitve po večletnem padanju na lestvici je ob upoštevanju zahtevnih razmer, ki vplivajo na konkurenčnost držav, vsekakor pozitivna novica. Rezultati raziskave znova kažejo, da imamo trdne temelje v družbenem okolju, izobraževalnem sistemu in mednarodni trgovinski vpetosti. Za dolgoročno izboljšanje položaja Slovenije pa bodo potrebni usklajeni in ambiciozni ukrepi gospodarske politike, usmerjeni v povečanje produktivnosti, večje investicije v znanje, raziskave in razvoj, učinkovitejše javne storitve ter večjo stabilnost in predvidljivost poslovnega okolja,« je ob predstavitvi lestvice povedal dr. Damjan Kavaš, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja.
Vprašanje poslovnega okolja
Precej bolj kritični do ohranitve lanske uvrstitve so na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). »Na GZS že ves čas opozarjamo in podajamo predloge, kako izboljšati poslovno okolje na najbolj pomembnih segmentih delovanja podjetij, kjer nikakor nismo konkurenčni, kar rezultati lestvice konkurenčnosti IMD ponovno potrjujejo. Če že drugo zaporedno leto ne bomo dosegli pričakovane gospodarske rasti Slovenije med 2 in 2,5 odstotka, bo to pomenilo izgubljeni leti, ki ju ne bomo mogli nadomestiti,« je opozoril Tibor Šimonka, predsednik GZS, ki za izboljšanje konkurenčnosti že nekaj let poziva predvsem k zmanjšanju davkov in birokracije ter uvedbi razvojne kapice, po novem pa tudi k odlogu uvedbe prispevka za dolgotrajno oskrbo.
Glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc ugotavlja, da med deseterico najbolje uvrščenih na lestvici prevladujejo manjše države, zato naj bi tudi Slovenija imela možnost za izboljšanje konkurenčnosti v lastnih rokah. Izboljšanje bi bilo še posebej dobrodošlo v sedanjih razmerah, ko se soočamo s šibko dinamiko industrijske proizvodnje, ki jo je prizadela tudi energetska kriza. »Kazalnik razpoloženja v predelovalni dejavnosti se tudi v maju še ni okrepil in je bil nižji kot v povprečni državi EU, kar ne kaže na izboljšanje stanja v drugem kvartalu. Padec BDP v prvem četrtletju je v največji meri odraz padca v predelovalni dejavnosti. Če bi se ponovilo še eno slabo četrtletje, bi to lahko že vodilo v dvig stroškov zadolževanja in rebalans proračuna, ker bi bili davčni prilivi nižji od zdaj predvidenih,« ocenjuje Ivanc.
Vzponi in padci
Med najbolj konkurenčnimi državami na lestvici so letos in že nekaj let Švica, Singapur, Hongkong, Danska, Združeni arabski emirati, Tajvan, Irska, Švedska, Katar in Nizozemska. Od sosed je najvišje Avstrija, ki je ohranila lansko 26. mesto, Italija je 43., Madžarska 48. in Hrvaška na 53. mestu. Naša južna soseda je kljub temu, da jo nekateri v zadnjem času postavljajo kot zgled konkurenčnosti, zdrsnila za dve mesti. V zadnjem letu so največje padce doživele Turčija, Indonezija (obe po 13 mest), Poljska (11 mest) in Belgija (6 mest). Najbolj so svojo uvrstitev izboljšale Malezija (za 11 mest), Litva (9), Kanada (8), Latvija (7) in Madžarska (za 6 mest).
Raziskava IMD poteka od leta 1989, lestvica pa temelji na skoraj 300 kazalnikih s področij gospodarske uspešnosti, vladne učinkovitosti, poslovne učinkovitosti in infrastrukture. Približno dve tretjini kazalnikov predstavljajo statistični, tretjina pa jih temelji na anketi med vodilnimi menedžerji. Glede na številu zajetih držav pomenijo uvrstitve po kazalnikih nad 35. mestom konkurenčno prednost, uvrstitve pod to mejo pa konkurenčno slabost.
Pri gospodarski uspešnosti, kjer se uvrščamo na 37. mesto, sta nam oceno poslabšala predvsem nižja gospodarska rast ter padec investicijske aktivnosti, je pa država nekoliko izboljšala položaj po BDP na prebivalca, po tehnološki zahtevnosti gospodarstva in kazalnikih zaposlenosti. Slovenija se najvišje uvršča po kazalnikih mednarodne trgovine, kjer zaseda 10. mesto, ob umiritvi inflacije je visoko tudi pri kazalnikih cen (17. mesto). Na področju infrastrukture, kjer smo uvrščeni na 39. mesto, nam znižujejo oceno zračna povezljivost, pretočnost ostale prometne infrastrukture in stroški elektrike za industrijske uporabnike. Najbolj nam kvarita skupno uvrstitev področji vladne učinkovitosti (48. mesto) in poslovne učinkovitosti (55. mesto). Pri slednji nam uvrstitev poslabšuje predvsem ocena menedžerjev glede odnosov in vrednot v družbi, po kateri smo šele na 64. mestu.
Prestrogi do države?
Zdrsi na takšnih in drugačnih lestvicah konkurenčnosti so sicer lahko spodbuda za odpravo pomanjkljivosti, ni pa vsak tak zdrs že razlog za dramatiziranje, kakršnega se ob takih priložnostih radi lotijo zlasti najbolj zagreti nasprotniki vsakokratne vlade. Pozivi gospodarstvenikov po izboljšanju konkurenčnosti so vsekakor koristni in nujni, vendar pa pri tem radi pozabljajo na svojo vlogo tako pri uvrstitvi kot pri možnih izboljšavah. Nenazadnje kar tretjino ocene sestavljajo ankete med menedžerji, ti pa imajo eno ključnih vlog tako pri gospodarski uspešnosti kot pri poslovni učinkovitosti.
»Najbrž ni države, v kateri je toliko slabih mnenj o lastni državi kot pri nas. Kadar koli Slovenija zdrsne na kateri od lestvic uspešnosti, se zmeraj znova razveselimo 'spoznanja', kako zanič smo v primerjavi z novimi, kaj šele v primerjavi s starimi članicami EU. Črnogledost je prešla v nekakšen mazohizem; tuja dobra mnenja ali sklicevanje na številke je spregledano, domače pa razglašeno za zavajanje. Pri tem ne manjka dosti do ugotovitev, da je svetovno gospodarsko krizo zakuhalo kar naše nekdanje samoupravljanje in da oživljanje svetovnega in slovenskega gospodarstva preprečujejo slovenski 'nacionalni interes' ter okoreli 'komunisti',« je za naš časnik povedal pred tremi leti preminuli Mencinger, ki se je lotil podrobne analize nekaterih tujih lestvic. Ugotovil je, da je skladnost s standardnimi makroekonomskimi kazalci precej večja pri lestvicah, ki jih izračunavajo OZN in harvardski CID (in na katerih se Slovenija praviloma uvršča zelo visoko), precej manjša pri lestvicah ekonomske konkurenčnosti (IMD, WEF), najmanjša pa na lestvicah ekonomske svobode (sklad Heritage, inštitut Fraser).
Sporni sta zlasti lestvici ekonomske svobode, ki ju pripravljata kanadski inštitut in ameriški sklad, katerih glavni financerji so naftna multinacionalka Exxcon Mobil in brata Koch. Na teh lestvicah se manj razvite države povzpnejo tem višje, čim manj imajo predpisov, ki bi omejevali tuje vlagatelje, denimo z davki na kapital, dobiček ali finančne transakcije, z okoljskimi prispevki ali uzakonjenimi minimalnimi plačami. Take lestvice torej silijo države, ki si slabo oceno preveč ženejo k srcu, k zniževanju pravic državljanov. Manj politično in ideološko opredeljene ustanove (a vendarle naklonjene interesom finančnih elit) so za obema švicarskima konkurenčnima lestvicama (IMD, WEF), ki pa imata resno pomanjkljivost prav zaradi anket med menedžerji posameznih držav, saj na slabo oceno zelo vplivata pesimizem in kritičnost slovenskih menedžerjev, ki sta pogosto večja kot pri menedžerjih objektivno bolj problematičnih držav. »Mednarodna konkurenčnost Slovenije je daleč od tiste, ki bi si jo želeli, pa vendar naša uvrstitev in tudi lestvica konkurenčnosti nimata posebnega smisla,« je pred leti ugotavljal tudi ekonomist dr. Črt Kostevc. Čudilo ga je, da so menedžerji naš bančni sistem kljub očiščenju bank ocenili slabše, kot so svoje banke ocenjevali njihovi stanovski kolegi v Čadu, Gvineji in Angoli. »Ocen svojih stanovskih kolegov iz tujine seveda ne vidijo. Če bi jih videli, bi morda ponovno premislili dejstvo, da so ocenili učinkovitost delovanja države in sodišč bistveno slabše kot lokalni menedžerji za Zimbabve ali Burundi,« je tedaj ugotavljal ob lestvici WEF. Slednjo je letos dodatno očrnilo še razkritje žvižgačev o pristranskem vplivu, ki ga je na uvrstitve imel Klaus Schwab, predsednik Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), ki je bil letos prisiljen k odstopu.
»Pri subjektivnih presojah takih in drugačnih raziskav jo običajno odnesemo bolj slabo, ker je mnenje naših menedžerjev in politikov o državi običajno bolj kritično kot drugod, pri tem pa vidijo le napake drugih, svojih pa ne, čeprav imajo precejšen vpliv. Pri nas žal mednarodne odre radi izkoriščamo za notranjepolitične obračune, čeprav to škodi podobi države in je odraz politične nezrelosti. To se ne kaže le na ekonomskem, ampak tudi na zunanjepolitičnem področju, kjer znajo bolj zrele države kljub notranjim sporom bolj paziti na državne interese. Ugotovitve iz lestvic je treba jemati kot spodbudo za spremembe in za boljše upravljanje našega gospodarstva, a pri tem ne bi smeli upoštevati le tujih ocen, ampak tudi kakšna bolj objektivna opozorila domačih strokovnjakov in ustanov,« o pomenu letošnje lestvice IMD meni ekonomist dr. Bogomir Kovač.
