Leta 2011 je srbska varnostno-obveščevalna služba BIA (bezbednosno-informativna agencija) prek francoske enakorodne službe posredovala opozorilo državi Togo, naj bodo previdni pri sodelovanju z dr. Tomažem Časom, ki je bil poveljnik posebne enote milice v akciji Sever leta 1989, zaradi katere so v Beogradu še vedno prepričani, da je odločilno pripomogla k razpadu Jugoslavije. Nesporno današnja Srbija še vedno objokuje razpad Jugoslavije, ki jo je hotela z mitingi in JLA ukrojiti po svoji oziroma po meri Slobodana Miloševića.
Desnica železničarje pred milico
Leta 2011 je namreč predsednik Toga Faure Gnassingbé preprečil državni udar, ko je hotel predsednik postati notranji minister, sicer njegov polbrat Kpatcha Gnassingbé. Da se takšni poskusi ne bi več dogajali, je njegov novi notranji minister za pomoč našel Slovenca dr. Tomaža Časa, strokovnjaka za varnostne sisteme, pravnika in doktorja obramboslovja. Dr. Čas je z vso dokumentacijo o izobraževanju in delovanju policije ter zasebnih in državnih varnostnih družb, z dvema sodelavcema in prevajalko odpotoval v Togo, kjer so jih dočakali z veliko pozornostjo. Vse je potekalo v obojestransko zadovoljstvo, dokler večni zavezniki, Srbi in Francozi, niso poslali usodnega sporočila o Tomažu Času, razdiralcu Jugoslavije. Sodelovanje se je v hipu končalo. Samo medklic: po željah Moldavije je v angleškem jeziku nedavno izšla knjiga dr. Časa Security (Varnost).
Srbi še vedno veliko pozornosti posvečajo prav akciji Sever, v kateri je po zaupanju svojih predpostavljenih sodeloval Tomaž Čas 1. decembra 1989, ko naj bi se v Ljubljani zgodil miting resnice. Datum, ki je postal spominski dan Zveze policijskih veteranskih društev Sever, so tudi letos ob 35. obletnici dostojanstveno proslavili v Cankarjevem domu skupaj s sedanjo predsednico države dr. Natašo Pirc Musar in prvim predsednikom Milanom Kučanom.
Samo z vrhunsko pripravljeno akcijo Sever so preprečili prihod mitinga resnice v Ljubljano, ki bi mu sledilo razdejanje kot na Kosovu, v Vojvodini, Kninu in še kje, in zasedbo JLA slovenskih meja, čemur bi sledil še pogrom nad slovensko politiko. Šlo je za akcijo, ki je omogočila uspešno zmagoslavje Slovenije tudi kasneje v osamosvojitveni vojni, čeprav ji na desnici na vsak način skušajo zmanjšati veličino in jo celo zatajiti ter poveličevati samo osvoboditelja Janeza Janšo in Igorja Bavčarja. Tako je pred petimi leti kot podpredsednik državnega zbora Jože Tanko trdil, da so akcijo Sever pravzaprav izpeljali železničarji, strojevodje pod taktirko sindikalista, tudi že poslanca SDS Slavka Kmetiča, ki so sklenili, da mitingašev ne bodo vozili po železnici. V resnici pa brez akcije Sever ob ustanovitvi Manevrske strukture narodne zaščite pod vodstvom Antona Krkoviča Lojzetu Peterletu ne bi zadišalo po slovenski vojski, temveč zasmrdelo v beograjskem vojaškem zaporu.
Arkan je varoval Dolanca
Ampak lepo po vrsti o izjemnem dogajanju v ozadju preprečitve mitinga resnice. Najprej so ga Srbi napovedali že za 25. marca 1989, vendar še niso zmogli organizirati dovolj velike množice. Medtem je bil Tomaž Čas nekaj mesecev na Kosovu, kjer je med drugim šolal šefa policije, kako se obnašati ob tako imenovani vrnitvi Srbov v Metohijo, obenem pa si je tudi sam pridobil izkušnje z mitingaši. Srbi so morali za »napad« Slovenije razmišljati bolj prebrisano kot na Kosovu, zato so naredili poskus sredi novembra 1989, ko so v Ljubljano na tekmo prve nogometne lige med Olimpijo in Crveno zvezdo poslali poseben vlak z navijači. Vodil jih je kasnejši »vojvoda« Željko Ražnjatović - Arkan, vodja zločinske srbske paravojske. Samo medklic: Arkan se je rodil v Brežicah, kjer je bil njegov oče Veljko visoki oficir JLA. Zaradi partizanskih zaslug je očetu uspelo povsem podivjanega sina celo prilepiti v štab Staneta Dolanca v vlogi varnostnika, potem pa je Arkan postal likvidator jugoslovanske emigracije v tujini, se poročil s turbofolk pevko Ceco in končal pod streli v beograjskem hotelu Jugoslavija.
Na navijače pripravljena slovenska milica je od železniške postaje v centru Ljubljane do stadiona Olimpije za Bežigradom postavila koridor, po katerem so morali capljati »zvezdaši«, ki so potem ure in ure ždeli na mrzlih tribunah, se prej popolnoma pijani streznili, lahko pa so si kupovali le sendviče in brezalkoholne pijače. Čeprav je vladalo med tekmo (po enajstmetrovkah jo je dobila Olimpija s 7 proti 6) obupno grozeče navijaško vzdušje, je bilo vse pod kontrolo, razen Arkana, ki je s srbsko zastavo zlezel na vrh stolpa z reflektorji, vendar njegov podvig ni nikogar vznemiril. Slovenca pri Olimpiji Robert Englaro in Gregor Židan sta igrala uspešno, uspešna pa je bila tudi milica, ki je takoj po tekmi ponovila vajo s koridorjem ter beograjske navijače dobesedno zapakirala na vlak in poslala domov.
Beograjski dnevnik Politika je tekmo prefrigano opisal kot srečanje nogometašev in navijačev prijateljskih republik, kar je bilo vse v smeri na priprave za miting resnice, ki naj bi ga Slovenci tako sprejeli odprtih rok. Toda slovenska milica je natanko analizirala dogajanje in navijače, med katerimi so bili mnogi oboroženi in v bistvu pripravljeni na popolno divjaštvo, ki bi se tudi zgodilo, če jih ne bi na nogometni tekmi spametovali pogledi slovenskih miličnikov. Ti so dali jasno vedeti, da bodo ukrepali brez milosti.
Sestanek sekretarjev
Nato je Slobodan Milošević pritisnil na zveznega sekretarja za notranje zadeve Petra Gračanina, da skliče sestanek vseh republiških sekretarjev v Beogradu, da se dogovorijo o poteku mitinga v Ljubljani. Slovenski sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl je pot v Beograd odklonil. »Pridite v Ljubljano,« jih je povabil. Kompromis se je zgodil s sestankom v Zagrebu po ostrem telefonskem pogovoru med sicer vedno prijateljsko razpoloženima Ertlom in Gračaninom. V Zagrebu je Ertl jasno povedal, da ima Slovenija po vseh zakonskih predpisih pravico prepovedati miting in mitingaše ustaviti že na meji. Tomaž Ertl in takratni šef milice Polde Jesenek sta vedela, da mitingaši ne bodo kar tako odnehali, zato sta s polnim zaupanjem imenovala za poveljnika posebne enote 1391 miličnikov Tomaža Časa, za namestnika pa Jožeta Kolenca. Enota, ki bi odločno ukrepala, če bi prišlo do nenadzorovanega prihoda mitingašev, ki so ob spoznanju, da po železnici ne bodo mogli v Ljubljano, napovedali prihod z avtobusi, ki bodo vlekli še cisterne z bencinom, ki ga je takrat na splošno primanjkovalo.
Črnogorci so celo najavili, da bodo njihove mitingaše spremljali njihovi oboroženi miličniki(!), in obenem pomirjali slovenske politike, da gre pravzaprav za prijateljski obisk. Ertl, Jesenek, Čas in drugi so takoj razbrali, da za vsem stoji pravzaprav Sloveniji najbolj surovo nenaklonjen Slobodan Milošević, ki je skoraj ponorel, ko so mu sporočili, da se je 1. decembra, na dan ustanovitve kraljevine Jugoslavije, na trgu pred slovensko skupščino znašlo ducat v Sloveniji živečih mitingašev, ki so zaman čakali na svoje brate.