In potem je ostal eden. Ne, ne mislimo na naslov filma (pravzaprav obstajata dva), serije (wikipedia beleži kar pet posameznih epizod različnih serij s tem naslovom) ali česa podobnega. Ciljamo na misel, ki se že nekaj dni vrti v glavah domala slehernega ljubitelja tenisa, vse odkar je še drugi član velike trojice, ki je zaznamovala zadnji dobri dve desetletji tega nemara najpomembnejšega posamičnega športa na svetu, Španec Rafael Nadal napovedal, da bo še v tem letu dokončno končal kariero aktivnega športnika. To je storil le malenkost več kot dve leti za Rogerjem Federerjem in, če veliko trojico malce na silo razširimo na veliko četverico, kar so tako radi počeli predvsem ljubitelji tenisa v Veliki Britaniji, malce več kot dva meseca za Andyjem Murrayjem. Tisti eden, ki je ostal, je tako le še dejansko največji med vsemi naštetimi – Novak Đoković. Bržčas najbolj vznemirljiva era v zgodovini tenisa se tako torej nezadržno končuje in številni ljubitelji tega športa že s strahom pogledujejo proti dnevu, ko bomo namesto prvega stavka tega sestavka zapisali tistega, katerega naslov med drugim nosi tudi novela Agathe Christie iz leta 1939: In potem ni bilo nikogar več.

Zadnji ples v Malagi

Kakor vse kaže, se Đokoviću v pokoj vseeno še ne mudi tako zelo, je bil pa prav Srb tisti, ki se je nemara najbolj čustveno med vsemi (in teh je bilo zares ogromno) teniškimi igralci in drugimi velezvezdniki iz različnih športov odzval na Špančevo slovo. In tako dobro in lepo opisal bistvo vseh njegovih dosežkov, da ga je bolje in lepše pravzaprav težko. »Rafa, ena objava ni dovolj, da bi izrazil spoštovanje, ki ga čutim do tebe in do vsega, kar si naredil za naš šport. Navdihnil si na milijone otrok po vsem svetu, da so začeli igrati tenis, in mislim, da je to celo največji dosežek, ki si ga kdor koli od nas lahko želi. O tvoji vztrajnosti, predanosti in borbenosti se bodo učili desetletja. Tvoja zapuščina bo živela večno. Samo ti veš, kaj si moral prestati, da si postal ikona tenisa in športa nasploh. Hvala, ker si me tolikokrat potisnili do meje v najinem rivalstvu, ki je name kot igralca najbolj vplivalo. Tudi tvoja strast do igranja za reprezentanco je bila vedno izjemna. Želim ti najboljše in najlepše možno slovo v tekmovanju za Davisov pokal v Malagi s tvojo špansko ekipo. Tam bom tudi sam, da izkažem spoštovanje tvoji neverjetni karieri,« je na instagramu zapisal Novak Đoković in z zadnjim delom mislil na finale letošnje izvedbe Davisovega pokala, ki bo med 19. in 24. novembrom v Malagi in ki ga je Nadal napovedal kot prizorišče svojega zadnjega plesa na teniških igriščih.

Če je Đoković na najlepši mogoč način opisal Nadalovo kariero z besedami, ga glede golih športnih dosežkov seveda najlepše opišejo številke. Naj naštejemo samo tiste z najpomembnejših turnirjev. Te namreč pravijo, da je 38-letni Španec 22-krat zmago slavil na turnirjih za grand slam, od tega neponovljivih 14-krat zgolj na edinem peščenem v Parizu, 36-krat je osvojil turnirje serije masters, petkrat je koledarsko leto končal na prvem mestu lestvice ATP, ima dve zlati olimpijski kolajni, eno med posamezniki in eno med dvojicami, ko smo že omenjali Davisov pokal, pa dodajmo, da je tega osvojil kar štirikrat. Pri tem je tako bistveno uspešnejši tako od Federerja kot od Đokovića, kar se tiče rekordnih dosežkov, pa je poleg že omenjene prevlade na pariškem pesku med zanimivejšimi treba omeniti še, da je Nadal do danes najmlajši igralec, ki mu je uspelo osvojiti »zlati slam« (zmage na vseh štirih turnirjih za grand slam in olimpijska zlata kolajna), saj je to dosegel že pri 24 letih, da je edini, ki je isti turnir za grand slam (Pariz) osvojil po vsaj dvakrat v treh različnih desetletjih, edini, ki je kar štiri turnirje za grand slam osvojil brez izgubljenega niza, in je prav tako rekorder po številu vseh turnirjev, ki jih je osvojil na tak način (kar 30), da je igralec z najboljšim razmerjem zmag in porazov na zunanjih igriščih v zgodovini (84,4-odstotna uspešnost) ... Lahko bi naštevali domala v nedogled, a dodajmo le, da je Nadal tudi rekorder po številu zaporednih uvrstitev na sklepni turnir (ATP finals), kar mu je uspelo kar 16-krat v nizu (2005–2020), kljub temu pa je prav ta turnir eden tistih res redkih, ki mu ga nikdar ni uspelo osvojiti.

Spi pri prižgani luči

Ključni človek, da lahko dandanes naštevamo vse rekorde, je bil Rafaelov stric Toni. Nekdanji teniški profesionalec in vrsto let tudi njegov trener je bil namreč tisti, ki mu je pri treh letih kupil lopar in ga spodbudil, da je začel udarjati rumeno žogico, pa čeprav je bil na Majorki rojeni Rafa dolgo časa v dvomih, kateri šport izbrati, saj je užival tudi v nogometu. Prav tako mu je stric menda že kmalu svetoval, naj z loparjem udarja z levo roko, pa čeprav je pisal z desno, saj naj bi mu to prineslo prednost pred tekmeci. In dejansko je nato že kot otrok premagoval za glavo večje nasprotnike in hitro dobil ponudbo krovne zveze, da treninge nadaljuje v Barceloni. Toda ostal je doma, saj se je oče Sebastian bal, da bi prvorojenec stran od doma pozabil na šolo. Tenis je v naslednjih letih nezadržno postajal vse pomembnejši, zmage pa so si začele slediti druga za drugo ...

Nista pa bila v njegovem življenju pomembna le oče in stric, to se vrti tudi okoli treh žensk, mame Ane Marie Parere, mlajše sestre Maribel in dolgoletne ljubezni Marie Francisce Perello, ki jo je Rafi predstavila prav njegova sestra in s katero je pred dvema letoma dobil prvega otroka, ki sta ga poimenovala – Rafael. »Je zelo občutljiv človek, poln strahov. Boji se teme, zato pogosto spi pri prižgani luči ali televizijskem sprejemniku, nelagodno se počuti tudi tedaj, ko zunaj divja nevihta in švigajo strele,« je v nekem pogovoru nekaj zanimivosti razkrila njegova mama in dodala, da ima rad filma Titanic in Gladiator, od hrane pa morske jedi in testenine, medtem ko ne je šunke, sira in paradižnika.

Tako kot večina, ki je v karieri zaslužila veliko, ima Nadal seveda rad tudi luksuz. Tako ima svoje letalo, rad dopustuje na razkošnih jahtah, v lasti ima več luksuznih vil, obožuje pa tudi prestižne in hitre avtomobile, čeprav velja za preudarnega voznika, ki vozi previdno in nikoli prehitro. Vsemu denarju navkljub se Nadal dobro zaveda, da ima pri tem srečo, zato je že pred več kot desetletjem ustanovil fundacijo, ki pomaga otrokom. »Ko bom končal kariero, bom imel dovolj časa, da bom dobrodelno deloval tudi sam,« je že pred leti napovedal eno od stvari, s katerimi se bo ukvarjal po karieri. V času, ki je zdaj torej dobesedno pred vrati.