Sneguljčica, pravljica, ki že stoletja buri domišljijo otrok in odraslih. Zgodba je klasika: lepa princesa, ljubosumna mačeha in zastrupljeno jabolko. Iz srednjeveških legend se je prek zapisov bratov Grimm zasidrala v popularni kulturi in navdihnila neštete priredbe, tudi na velikem zaslonu. Najnovejša Disneyeva različica, denimo, je prav zdaj na poti in bo kmalu v kinematografih. Manj pa je znano, da je nenavadno arheološko odkritje na območju Bruslja februarja lani znova obudilo drzno tezo: kaj pa, če Sneguljčica v resnici ni zgolj lik iz pravljice? Za njeno zgodbo naj bi se namreč skrivala usoda Margarethe von Waldeck, mlade grofice iz 16. stoletja, ki so jo morda zastrupili zaradi političnih spletk.
Danes vemo, da se je Margaretha von Waldeck rodila leta 1533 v Nemčiji. Njen oče je bil vplivni protestantski grof Filip IV., mati pa je umrla, ko je bila Margaretha stara komaj štiri leta. Oče se je znova poročil s Katharino von Hatzfeld, katoliško plemkinjo, ki naj bi sovražila moževe otroke iz prvega zakona. V takšnem družinskem ozračju je Margaretha odraščala. Že kot najstnica je slovela po izredni lepoti in plemenitem vedenju, kar je bil v aristokratskih krogih 16. stoletja ključ do dobre poroke. Pri šestnajstih so jo nato poslali v Bruselj, ki je bil takrat pod oblastjo Habsburžanov. Živela je na dvoru Marije Madžarske, sestre cesarja Karla V.
Pozornost plemičev
V političnem vrvežu bruseljske visoke družbe je Margaretha pritegnila pozornost plemičev, celo bodočega španskega kralja Filipa II. A morebitna poroka med protestantsko Margaretho in prestolonaslednikom španskega imperija je veljala za nezaslišano. Zveza bi lahko ogrozila krhko politično in versko ravnovesje v Evropi.
Kmalu zatem, leta 1554, je Margaretha nenadoma zbolela in pri komaj 21 letih umrla v sumljivih okoliščinah. Govorili so o zastrupitvi. Toda kdo in zakaj bi jo dal umoriti? Ali jo je želela odstraniti španska krona, ker je predstavljala nevarnost za Filipa II.? Ali pa je za njen konec stala mačeha, znana po svoji oholosti?
Leta 2024 pa so v Bruslju potekala prenovitvena dela na kraju, kjer je bil nekoč frančiškanski samostan in kjer so, kot kažejo zapisi, svoj čas pokopavali plemiče in plemkinje. V plasteh zemlje so odkrili tisoče grobov. Toda najti Margarethine posmrtne ostanke bo izjemno težko. Iz 16. stoletja ni posebej zanesljivih zapisov in prav možno je, da so njeno truplo prepeljali nazaj v Nemčijo.
Več podobnosti
Več zgodovinskih podrobnosti je mogoče povezati z elementi Sneguljčice. Slavnemu zrcalu, ki govori resnico, naj bi bilo navdih resnično zrcalo iz bavarskega Lohra, znano po izjemno čistem steklu in latinskem napisu »amor propria« (»ljubezen do samega sebe«). Sedem palčkov naj bi imelo zgled v dejanskih razmerah v Waldecku: v tamkajšnjih rudnikih bakra so pogosto zaposlovali podhranjene in izčrpane otroke, ki so zaradi težaškega dela v ozkih rovih imeli ukrivljene kosti in so ostali drobne postave. Ljudje so jih zato imenovali »palčki«.
Zastrupljeno jabolko se morda navezuje na dogodek iz 16. stoletja, ko je lastnik sadovnjaka v okolici Wildungna podtaknil zastrupljene sadeže, ker se je želel znebiti tatov. V aristokratskih krogih, kjer je bil strup bolj ali manj redno sredstvo za »urejanje odnosov«, je ta zgodba verjetno hitro dobila težo.
Poleg tega so se v 16. stoletju ženske plemiškega rodu pogosto znašle v vlogi političnih orodij, medtem ko je bila poroka predvsem način za povezovanje plemiških hiš. Sposobnost ženske, da z vplivno zakonsko zvezo spremeni politično ravnotežje, je veljakom pogosto povzročala skrbi, zato so bili takratni dvorci polni spletk.
In še: zastrupitve so bile razmeroma pogosta praksa za odstranjevanje nasprotnikov. V renesančni Italiji je zlasti družina Borgia postala sinonim za takšen smrtonosni pristop, toda strupi so krožili tudi po drugih evropskih dvorih – v pijačah, jedeh, celo v vsakdanjih predmetih. V takšnem ozračju se je kratko življenje Margarethe von Waldeck končalo, prepleteno z govoricami o strupenih napitkih in političnih intrigah.
