Društvo Srebrna nit je na predsednika vlade in ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca naslovilo javno pismo. Čeprav uveljavitev zakona o dolgotrajni oskrbi pozdravljajo kot enega najpomembnejših dosežkov solidarne družbe, z zaskrbljenostjo ugotavljajo, da njegova implementacija in sistemske ovire prizadenejo prav tiste, ki jim je zakon namenjen. V pozivu, pod katerega je podpisana predsednica društva mag. Irena Žagar, so na podlagi neposrednih izkušenj s terena izpostavili ključne vrzeli sistema in predlagali konkretne rešitve.
Nedopustna diskriminacija v domovih za starejše
V praksi prihaja do hude neenakosti in absurdnih situacij, ko v isti sobi domov za starejše bivata osebi z enako potrebo po oskrbi, a zanjo plačujeta bistveno različne zneske. Stanovalci, ki so bili v dom sprejeti pred 1. decembrom 2025, plačujejo le stroške prehrane in nastanitve, medtem ko tisti, ki so bili sprejeti kasneje, plačujejo polno ceno storitev. Januarja 2026 je bilo v takšnem položaju kar 1207 stanovalcev, pri čemer dvanajst domov s približno 2000 stanovalci podatkov sploh ni sporočilo.
Položaj kasneje sprejetega stanovalca je celo slabši kot pred uveljavitvijo zakona, ko je imel še možnost uveljavljati dodatek za pomoč in postrežbo. V Srebrni niti takšno razlikovanje označujejo za neustavno in diskriminatorno ter zahtevajo takojšen sprejem interventnega zakona za prevedbo pravic, ki bi izenačil pogoje za vse stanovalce.
IT-kolaps in nesprejemljive zamude pri reševanju vlog
Postopki ugotavljanja upravičenosti do pravic so tehnično slabo podprti in administrativno preobremenjujoči, saj je bila pogodba za vzpostavitev informacijskega sistema s podjetjem Žejn prekinjena. Zakonsko določeni roki za izdajo odločb, ki po zakonu o splošnem upravnem postopku znašajo 30 oziroma največ 60 dni, se zaradi dolgih čakalnih dob ne spoštujejo, nekatere vloge, oddane junija 2025, pa so v določenih primerih še vedno nerešene. Dodatno nepravičnost v sistem vnaša dejstvo, da odločbe učinkujejo šele od dneva izdaje in ne od dneva vložitve vloge. Zavarovanci tako nosijo finančne posledice postopkovnih zamud, na katere nimajo nobenega vpliva, zato društvo odločevalce poziva k zakonski spremembi, po kateri bi pravica zavarovancu pripadala že od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.
Kadrovska kriza in sporni »minutni sistem«
Sistem oskrbe na domu v praksi še vedno ne živi ustrezno, saj zaradi kritičnega pomanjkanja kadrov storitev pogosto sploh ni mogoče izvajati v celoti. Dolgotrajna oskrba je neposredno odvisna od zaposlenih, ti pa so v hudo kočljivem položaju, saj je dvig minimalne plače porušil plačna razmerja in danes kar 50 odstotkov zaposlenih v tem sektorju prejema zgolj minimalno plačo. Stroka predlaga začasni ali trajni posebni dodatek oziroma ločen plačni steber za zaposlene v dolgotrajni oskrbi, ob tem pa poudarja še nujnost reševanja njihovih bivanjskih stisk z namenskimi najemnimi stanovanji in organiziranim varstvom za otroke. Društvo ostro kritizira tudi normiranje storitev z minutami in opozarja, da se človeška potreba ob padcu ali nujni zdravstveni pomoči ne more meriti s štoparico, zaradi česar od vlade zahtevajo takojšnjo revizijo normativov.
Ljubljana ostaja brez kriznih namestitev
Slovenija se sooča z akutnim pomanjkanjem kriznih namestitev za starejše, saj ima država za te nujne primere na voljo vsega 24 postelj, ki pa so vse v severovzhodni Sloveniji. Mestna občina Ljubljana z okolico in več kot 300.000 prebivalci nima na voljo niti ene tovrstne namestitve za primere, ko starejši ne more ostati doma, v domu ali bolnišnici pa zanj ni prostora. Paradoksalno so celo obstoječe postelje po državi večinoma nezasedene, predvsem zaradi postopkovnih ovir in splošnega nepoznavanja sistema. Društvo ob koncu pisma vlado poziva k strukturiranemu dialogu in ob tem poudarja, da vsak dan zamude pri reševanju teh težav pomeni konkretno trpljenje ljudi, ki niso zgolj statistika, temveč naši starši, stari starši, sosedje in prijatelji.
