Ste mislili, da imamo samo enega? Slovenija ima kar 154 svetilnikov!

Svetilniki že od začetkov pomorstva v starem veku kažejo pravo smer ladjam in njenim posadkam. Najprej so služili le za orientacijo podnevi, kmalu pa so začeli usmerjati pomorščake tudi ponoči, ko so na njih kurili ogenj. Takrat se je rodil poklic svetilničarja. V naših predstavah so to robustni možje, ki na samotnih otokih kljubujejo viharjem in skrbijo, da lanterna nikoli ne ugasne. »Takšne romantike že dolgo ni več. Svetilniki so danes avtomatizirani. Vseeno pa zahtevajo nenehen nadzor, saj morajo delovati brez napak,« pravi Goran Topić iz Sektorja za varovanje obalnega morja (Svom), ki v okviru uprave za pomorstvo skrbi za neprekinjeno delovanje slovenskih svetilnikov.

Svetilnikov? Mar ne premoremo v Sloveniji samo enega, tistega na rtu Madona v Piranu? Ni povsem tako, na obali od Lazareta do Dragonje, v pristaniščih, marinah, kanalih in v morju skupaj sveti kar 154 različnih svetilnih teles in boj. Uprava za pomorstvo neposredno vzdržuje 42 tovrstnih objektov za varnost plovbe, pri vseh preostalih pa nadzoruje njihovo pravilno delovanje.

Od leta 1872

Pravi kamnit svetilnik pri nas je sicer res samo piranski, ki ladjam kaže pot vse od leta 1872. »Piranski svetilnik ima ozek snop svetlobe, ki pa se ga vidi zelo daleč, 15 navtičnih milj. Za pomorščake je med najpomembnejšimi pri nas,« potrjuje Topić. Ekipa svetilničarjev Svoma, kjer je sedem zaposlenih, pa skrbi še za druge kopenske svetilnike v Izoli, Kopru in v koprskem pristanišču. Goran Topić nam za potešitev radovednosti odklene železna vratca rdečega svetilnika na koprskem ribiškem pomolu. »Poglejte, tod priteče elektrika javne razsvetljave, tu je priklopljen naš polnilec za baterijo, tako da svetilnik deluje tudi ob izpadih električne energije,« kaže. »Svetilnik danes sestavlja skupek led luči, s katerimi lahko določimo, kako močno in kako daleč naj svetijo podnevi in ponoči. Glavni del je pravzaprav leča, s katero lahko usmerjamo moč, snop svetlobe in naklon. Vse to je določa, kako daleč jo bodo opazili z ladje,« razlaga.

Vsak, ki želi pri nas opraviti izpit za vodenje čolnov, mora poznati tudi navigacijske boje za označevanje plovnih poti. Te so rdeče in zelene barve, podnevi in ponoči kažejo pot ladjam do priveza v pristanišču. Takšnih plovnih oznak je s povečevanjem pomorskega prometa vedno več, največ jih je pred koprskim pristaniščem, kjer tvorijo nekakšen koridor. »Boje morajo biti vidne, ko se ladja približuje pristanišču: na desni strani so zelene boje, na levi pa rdeče,« pravi Topić. Tako velja v Evropi, ne pa povsod po svetu. V Angliji imajo, podobno kot na cesti, tudi na morju obrnjeno pravilo: na desni so rdeče, na levi pa zelene navigacijske boje.

V Koprskem zalivu so pred nedavnim zamenjali železne boje s plastičnimi. »Te bolje prenašajo udarce. Tudi jo zadane ladja, se boja ne potopi. Lažje jih je vzdrževati kot kovinske, ki jih načenja rja in jih je treba barvati,« našteva Topić. »Na vsaki boji so luč, baterija, sončne celice in tudi dnevne oznake; na zelenih bojah se vrti trikotnik, na rdečih pa pravokotnik, da jih na morski gladini prej opazijo tudi podnevi,« opisuje. Vsaka boja je z verigo privezana na sidro na morskem dnu.

Modra luč

Le malokdo pa pozna posebne svetilnike na skrbno določenih točkah znotraj koprskega pristanišča. V prvem bazenu pristanišča gori modra sektorska luč, ki je ključna pri prihodu ladje na privez ob kontejnerskem pomolu. Vplovna pot ladje v prvi luški bazen namreč ne vodi povsem naravnost, ampak mora ladja rahlo zaviti. »Modra sektorska luč je poveljniku ladje in pilotu v pomoč pri manevriranju. Ko jo zagledata s poveljniškega mostu ladje, vesta, da lahko ladjo začneta varno obračati proti pomolu,« opisuje Topić.

V tretjem luškem bazenu pa so postavili kar dva svetilnika. Tam se morajo ladje za prevoz razsutega tovora, ki imajo globok ugrez, zelo natančno držati določenega kurza, da ne nasedejo na muljasto dno. Pri tem jim pomagata paralelno postavljena svetilnika; prvi je na nižjem stebru, drugi pa za njim pa na višjem. »Ko z ladje vidijo, da se luči obeh svetilnikov pokrijeta v eno, vedo, da plujejo v pravi smeri. Temu pravimo pokrita smer,« pove sogovornik.

Svetilniki so danes avtomatizirani, a vseeno zahtevajo nenehen nadzor, saj ne smejo nikoli ugasniti. Svetilničarji so tako v službi 24 ur na dan. »Delo sodobnih svetilničarjev je precej bolj tehnično in raznoliko kot nekoč. Obsega redne preglede svetlobnih in drugih navigacijskih objektov, vzdrževanje svetlobnih naprav, elektronskih komponent in napajalnih sistemov, kot so sončne celice in baterije, testiranje, čiščenje, predvsem pa odzivanje na okvare v najkrajšem možnem času in izvajanje popravil na terenu,« opisuje Goran Topić.

V okvari največ 17 ur

Če se kateri od svetilnikov pokvari, se lahko ladje znajdejo v zagati. »Za vsako okvaro, ki jo zazna sistem, dobimo alarm prek sporočila sms. Ko prejmemo ta signal, odhitimo do svetilnika ali boje, preverimo in odpravimo napako, če je treba. Odzivni čas je pogosto odvisen od vremenskih pogojev, še posebej za objekte na morju,« se spominja delovnih dni v kakšni zimski burji ali visokih valovih.

Najpomembnejši svetilniki, ki so kritičnega pomena za varnost plovbe, morajo svetiti več kot 99,8 odstotkov časa, to pomeni, da so lahko v okvari največ 17,5 ure na leto. Tudi tisti najmanj pomembni, denimo različne informativne oznake, morajo dokazati 97-odstotno zanesljivost vsako leto. Priporočila in smernice o razvoju objektov za varnost plovbe določa Mednarodna organizacija za pomorske navigacijske naprave (IALA), katere članica je tudi Slovenija.