»Najsvetlejša točka letošnje slovenske skakalne sezone je Nika Prevc, ki se redno uvršča v sam vrh, skakalci pa še niso stopili na stopničke. Ker je osvajanje stopničk že postalo nekakšen standard, je prvi del moške skakalne sezone za nas vsekakor razočaranje, čeprav je bil Anže Lanišek z dvema četrtima mestoma le za las prekratek. Ker si tudi tekmovalci in vodstvo zastavljajo visoke cilje, s prvim delom sezone, ki se je končal z novoletno turnejo, res ne moremo biti zadovoljni. Lani so bili med deseterico kar trije naši, in to brez Petra Prevca, letos jo je ujel le Lanišek. Sedanji premor za državna prvenstva bo skakalcem prišel zelo prav, da se umirijo in pripravijo na boljše nadaljevanje,« ocenjuje strokovni komentator smučarskih skokov Jelko Gros.
Slabše kot lani
»Ne moremo biti zadovoljni s turnejo. Seveda so fantje dali vse od sebe, a žal se nam letos ni izšlo. Predvsem bo pomembno, da se zdaj umirimo in izkoristimo prost konec tedna, da se zberemo, potem pa nadaljujemo. Predvsem je pomembno, da najprej naredimo nalogo, kot bi jo morali. Do zdaj je nismo. Ni kaj filozofirati. Treba je urediti stvari in jih čim prej postaviti na pravo mesto, fante pa umiriti. Potem ko nam je šlo iz tekme v tekmo bolje, smo na zadnji tekmi hoteli preveč in pregoreli v preveliki želji,« se s slabo oceno strinja selektor moške reprezentance Robert Hrgota.
»V Garmischu je bilo tudi letos kar dobro in tam sem res užival. Bili so torej tudi svetli trenutki in verjamem, da bom počasi pregriznil,« je razmišljal Lanišek, ki je lani v Garmisch-Partenkirchnu celo zmagal, predlani pa osvojil tretje mesto v skupni razvrstitvi novoletne turneje. Letos je bil edini Slovenec, ki se je na vseh tekmah prebil v finale. Domnu Prevcu to ni uspelo, je pa vsaj počasi izboljševal formo in z devetim mestom v Innsbrucku dosegel svoj rezultat sezone, v skupni razvrstitvi turneje pa 21. mesto. »Všeč mi je, kam grem, ampak treba bo ohranjati tak fokus. Posvetiti se moram počepu in občutkom. Videti je, da lahko hitro pridem zraven. Zadnji čas je, da Slovenci začnemo kazati tiste svoje prave skoke,« je dodal edini preostali skakalec iz družine Prevc.
Slovensko pa ne
Precej boljše volje so bili na novoletni turneji Avstrijci, ki jim je šele četrtič v 73-letni zgodovini novoletne turneje uspela kar trojna zmaga v skupnem seštevku. Po pravem trilerju, v katerem je razplet krojil tudi veter oziroma dolgo čakanje na zadnji skok dotlej vodilnega Stefana Krafta, je zlatega orla in denarno nagrado 100.000 švicarskih frankov pobral 22-letni Daniel Tschofenig, ki je kariero začel v dvojezičnem klubu Achomitz-Zahomc na avstrijskem Koroškem. Čeprav svojih slovenskih korenin, ki jih razkrivata tako priimek kot rojstni kraj (Straja vas), ne more skriti, pa žal pred novinarji in tekmovalci kar dobro skriva, da verjetno razume tudi kakšno slovensko besedo. »Daniel zagotovo bolje razume slovensko kot jaz,« je o njegovem znanju slovenščine Dnevnikovemu novinarju in nekdanjemu skakalcu Urbanu Sušniku zaupala skakalka in Danielovo dekle Alexandria Loutitt, ki zaradi stalnih treningov v Sloveniji, kjer ima bazo kanadska reprezentanca, tudi že zna nekaj slovenskih besed.
»Tschofenig res noče govoriti slovensko in zdi se, kot da mu je nerodno priznati, da kaj razume, čeprav se je v Zahomcu tudi v šoli verjetno srečeval s slovenščino, njegov ded pa menda prihaja s Ptuja,« o tem pravi o skakalnem zakulisju vselej dobro obveščeni Gros, ki nam je kot tehnični delegat zadnje tekme lahko iz prve roke pojasnil ozadje dolgega Kraftovega čakanja na vrhu skakalnice. »Avstrijski vodja tekmovanja, norveški vodja žirije in jaz smo se pred Kraftovim skokom pogovarjali, kaj storiti. Če bi ga takoj spustili, bi najbrž skočil rekord skakalnice, a pri tem podrsal ali padel in se celo poškodoval. Brez telemarka tudi ob rekordu ne bi mogel zmagati, zato je bil naš cilj zagotoviti pogoje, da bi lahko naredil telemark pri doskoku. Prva možnost je bila, da se takoj zniža zaletišče, a njegov trener tega ni hotel narediti, ker bi to že prej moral narediti pri Hörlu, ki je imel tudi težave z doskokom. Če bi trener znižal zalet le pri Kraftu in mu tako omogočil zmago, bi v ekipi naredil precej zmede, zato je raje vso odgovornost prepustil žiriji. Najprej smo čakali, da se veter umiri, potem pa poslali še predskakalca, da bi se Kraft lahko pripravil na skok v normalnem ritmu. Bolj pošteno ne bi mogli narediti, a tudi sam je priznal, da je pri skoku naredil napako. Skok je bil sicer dober, a ne dovolj. Normalno pa je, da je bil pred odločilnim skokom pritisk res velik,« je razložil Gros, ki ga uspeh Avstrijcev ni presenetil.
Nika kot dragulj
»Neke spremembe so očitno naredili, a seveda znotraj pravil, drugi pa morajo zdaj še odkriti, kakšne. Ni pa njihova premoč presenečenje, saj so Avstrijci lani kot ekipa prepričljivo zmagali ne le v svetovnem pokalu, ampak še bolj prepričljivo v celinskem pokalu in v pokalu FIS, torej res dobro delajo. Še najprej jih bo treba analizirati in loviti, kar pa ne gre čez noč. Pred desetimi leti so bili po odhodu Schlierenzauerja tudi oni v krizi, ki pa jo je s svojimi uspehi dobro zakrival Kraft. Tudi Tschofenig ni presenečenje, saj je bil lani mladinski svetovni prvak in je letos še napredoval, Hörl pa je bil že lani četrti na novoletni turneji. Ko se vse poklopi in imaš še odlično opremo, se lahko zgodi zgodovinska turneja, ko so vsi drugi izpadli kot šolarčki proti Avstrijcem,« ugotavlja ugledni strokovnjak.
Precej več razlogov za veselje so nam v letošnji sezoni dale naše skakalke, še posebno dobitnica lanskega velikega kristalnega globusa Nika Prevc, ki je sedmim zmagam iz lanske sezone v letošnji dodala še štiri nove lovorike, na stopničke pa se je spet uvrstila tudi Ema Klinec.
»Nika je sicer izpustila priložnost še za kakšno zmago več, a je pravi dragulj našega športa. Če naredi skok brez napake, je ta hip ne more premagati nobena tekmica. Je pa pri 19 letih zelo mlada in še nima dovolj izkušenj, da bi vselej obvladala čustva in stres. Kot branilka pokala ima večji pritisk in se prikradejo tudi napake. Ko se jim izogne, je nepremagljiva in to se bo letos še večkrat dogajalo, saj pri njej ni večjega nihanja v formi,« napoveduje Gros.
Nekaj več negotovosti je pri drugih reprezentantkah. »Ema stabilno skače in je po tehniki sposobna tudi izjemnih skokov, posebej če ima nekaj vzgonskega vetra. Nika Vodan, prej Križnar, pa ima ob slabši formi tudi nekaj smole s poškodbo. Reprezentanca vsekakor zelo potrebuje še drugo Niko, da bo lahko na svetovnem prvenstvu uspešna tudi v ekipni tekmi. Vodanova je vendarle že osvojila veliki kristalni globus in zna največ pokazati na največjih tekmovanjih. Veseli, da vse bolje skače Taja Bodlaj, v ozadju pa je tudi Tina Erzar, ki je bila s 15 leti že mladinska svetovna prvakinja in potrebuje le še čas, da dozori v bodočo zmagovalko,« je prepričan sogovornik.
