Splošna ugotovitev je, da so starši danes pretirano zaščitniški do svojih otrok. Čeprav ta ugotovitev ne velja za vsako družino, je to močan trend, ki ima korene v hitrem tempu sodobnega življenja. Pomanjkanje časa za potrpežljivost in prevelika želja po učinkovitosti pogosto vodita v prevzemanje nalog, ki bi jih sicer zlahka opravili otroci sami. In prav tu se skriva prva past: prevzemanje teh nalog postane vzorec, ki preprečuje otrokov razvoj veščin samostojnosti.
Kot poudarja dr. Albert Mrgole, družinski sistemski terapevt, ki skupaj z ženo Leonido vodi Zavod Vezal in med drugim rešuje zaplete pri vzgoji, je samostojnost vedno nova priložnost, ki se je mora otrok naučiti. Proces osamosvajanja se začne že zelo zgodaj, ko se malček postavi na lastne noge in zmore izpeljati preproste aktivnosti. Naloga staršev je, da ta proces omogočajo. Omogočiti pa pomeni dovoliti otroku, da se uči iz lastnih izkušenj.
Ko zmanjka potrpežljivosti
Pot izkušenj pa s seboj ne prinaša le uspehov, temveč tudi neprijetne občutke, slabo voljo in napake. In tu se zadeva za starše zaplete: ali jim zmanjka časa, da bi opazovali otroka pri neuspehu, ali pa preprosto ne zmorejo gledati, kako se mu neka naloga upira. Ker so otroci naravno nagnjeni k coni udobja in se ji težko odpovedo, je na starših, da jih pri premiku iz te cone podprejo, čeprav to terja vztrajnost.
Dr. Mrgole to slikovito pojasni na primeru učenja zavezovanja čevljev, kar je nekoč veljalo za pogoj za vstop v šolo, tako imenovani zrelostni izpit. Če starš verjame v otrokovo sposobnost učenja in je potrpežljiv, bo otrok postopoma, skozi poskuse in napake, usvojil veščino. S spodbudo, kot je »saj ti bo šlo«, otrok skozi ta proces učenja pridobi ključen občutek: »Jaz zmorem premagati oviro, sposoben sem se učiti in vztrajati, uspelo mi je, dosegel sem nekaj.«
Vendar obstaja tudi drugačen vzorec, ki je pogostejši v hitrem tempu življenja. Takrat starš reče: »Kdo te bo gledal, ko si tako počasen, jaz nimam časa, bom jaz namesto tebe zavezal čevelj.« Ali pa se preprosto odloči za čevlje z ježki. Cilj je sicer dosežen, ampak otrok se ni imel možnosti naučiti neke življenjske spretnosti. Ko se znajde v situaciji, kjer se mora obuti sam (na primer v šoli v naravi), se počuti neuspešnega in čaka, da bodo drugi namesto njega opravili nalogo. Na tak način starši sebi nalagajo dodatno breme, otrokom pa preprečujejo samostojnost, kar lahko v skrajnih primerih pripelje do tega, da odrasle otroke spremljajo celo na razgovore za delovno mesto.
Past »zaščitniške empatije«
Ena največjih dilem, ki jih dr. Mrgole in njegova žena opažata v svojih programih za starše, je strah pred tem, da bi otrok doživel neugodno posledico. Naj gre za neugoden rezultat na testu, ker ni bil pripravljen, ali pa za neopravljeno šolsko obveznost. Starši se težko uprejo impulzu, da bi namesto otroka posredovali – morda celo klicali v šolo in ga opravičili. Vendar je prav to narobe, saj s tem otroka ne bomo naučili odgovornosti.
Dr. Mrgole to imenuje zaščitniška empatija, ki je dejansko škodljiva. Starši se bojijo, da bi bilo to dejanje brezsrčno, a v resnici ne prinaša koristi, temveč onemogoča zdrav razvojni proces. Ta empatija je namreč usmerjena v preprečevanje trenutnega nelagodja in spregleda dolgoročne posledice za otrokovo sposobnost spoprijemanja z življenjem.
Kosilnice, helikopterji in starševski ego
Pretirana zaščitniška naravnanost je v zadnjih letih dobila dve uveljavljeni poimenovanji, ki slikovito opišeta problem. Prvi so starši kosilnice. To so tisti, ki hodijo pred otrokom in mu »odstranjujejo vse ovire« z življenjske poti. Drugi so helikopterski starši, ki jih odlikuje pretiran nadzor nad otrokovim življenjem. Ta nadzor je včasih tako intenziven, da se ohranja tudi v odrasli dobi.
Koren tega nadzora je v tem, da so starši postali »eksperti v logistiki«. Vsako sekundo otrokovega dne imajo umeščeno v svoj urnik. Otroku točno določijo, kaj mora v določenem trenutku narediti. »Zdaj pojdi naredit to, zdaj greš na trening, zdaj boš bral, zdaj pa telefon.« Otroci s tem postanejo odvisni, marionete, s katerimi se upravlja. Težava nastane, ko se otrok, v zdravem razvoju, upre in hoče nekaj narediti po svoje. Takrat starši doživijo paniko, saj so izgubili nadzor.
Albert Mrgole vidi v ozadju te pretirane skrbi starševski ego. Ta je zavit v prepričanje: »Za otroka bom naredil vse, hočem mu najboljše.« V želji, da bi mu »organiziral vse do zadnje sekunde«, starš spregleda, da se mora otrok razviti v samostojno osebo. Starš bi mu moral dati le podporo na njegovi edinstveni poti, ne pa mu vsiljevati lastne, začrtane smeri, je prepričan sogovornik.
Poleg zaščitniške drže velik »sovražnik« samostojnega razvoja ostaja primerjanje. Ne glede na to, ali je posledica družbenih medijev ali primerjav na roditeljskih sestankih, je medsebojno primerjanje med starši velika zabloda. Starši se primerjajo z »nedosegljivimi normami« in si ustvarjajo stisko, saj se počutijo sramotno neuspešne, če otrok ni popoln, medtem ko so vsi drugi navidezno »super«. Mrgole je prepričan, da je normativnost »strup za svoboden razvoj«.
Zdrava odskočna deska
Staršem, ki bi se radi izvili iz tega začaranega kroga pretirane skrbi in otroke pripravili na samostojno pot, Albert Mrgole ponuja usmeritev.
Prvi korak je ozaveščanje. Dokler se ne zavemo, kaj počnemo in kakšni so naši vzorci, spremembe niso mogoče. Sledi pa ključni proces: zaupanje in spustitev otroka v izkušnjo – četudi neugodno.
Otroci potrebujejo varno odskočno desko. To pomeni: »Jaz te spustim, ampak to ne pomeni, da te zapustim. Verjamem, da boš zmogel in sam speljal to preizkušnjo,« ponazori. To se začne že pri samostojnem spanju – zmožnosti prebiti noč v svoji postelji brez strahu – in se nadaljuje skozi vsa leta odraščanja. Proces zaupanja je v bistvu takšen kot pri učenju vožnje s kolesom: zaupati moraš, da se bo dobro končalo, čeprav veš, da bo otrok padel. »Starši morajo omogočiti otrokom, da si pridobijo občutek lastne zmogljivosti. To se najbolje doseže z dajanjem domačih opravil. Skozi ta opravila se otroci lahko izkažejo, pokažejo, da so koristni, da nekaj prispevajo za skupnost. Takrat dobijo tisti ključni občutek: 'Jaz zmorem, jaz sem odgovoren za nekaj.' To so veščine, ki so neprimerno bolj pomembne za življenje kot le šolske ocene in dosežki,« je prepričan Mrgole.
Starši, ki so to preizkušnjo zaupanja uspešno izpeljali, poročajo o spremembi življenja: breme je padlo z njihovih ramen, otroci pa so zacveteli v svoji novi zmožnosti. Spustitev otroka v samostojen razvoj ni le olajšanje za starše, temveč predvsem temeljna razvojna potreba vsakega posameznika.
Generacija brez izkušenj
Kakšne generacije otrok torej dobivamo? Sogovornik opaža, da tem mladim manjkajo izkušnje realnega življenja. Imajo iluzorne predstave in fantazije, ki jih v realnosti ni mogoče uresničiti. Med splošnimi trendi izpostavlja težnjo po tem, kako priti do čim več denarja s čim manj vložka, in princip uživanja. Ti vzorci se odražajo tudi na trgu dela, kjer so nekateri pripadniki nove generacije pripravljeni delati le določeno obdobje in hitro zamenjati službo, če zaslužek ni dovolj visok. To je deloma tudi rezultat starševske podpore, ki mladim omogoča, da niso prisiljeni sprejemati neprijetnih kompromisov, kar je bila včasih nujnost.
Kljub temu dr. Albert Mrgole izpostavlja tudi pozitivno plat: te generacije so hkrati zelo odgovorne, razmišljajo o planetu in sledijo drugim, manj materialističnim vrednotam, ki so perspektiva neke lepše prihodnosti.
