V slovenskem gorskem prostoru smo imeli oskrbnike koč, ki so jih zaradi njihovega dolgoletnega dela ali tudi kakšne osebne posebnosti poznali planinci z vseh koncev in krajev. Tudi Franc Beguš, ki se je zadnjih osem let popolnoma zapisal prvi slovenski koči, Orožnovi koči na Planini za Liscem v Bohinju, ostaja oskrbnik starega kova – če si dovolimo ta nostalgičen izraz – ki s svojim delom pušča pečat v planinstvu.
Ni mu težko peš znositi prav vsega, kar potrebuje za obratovanje koče, naj gre za stotine litrov vode ali hladilnik, niti se ob večerih z gosti usesti ob kozarčku. V njegovi koči bodo planinci vedno dobili preverjene informacije o razmerah v gorah in poteh, zemljevide in tudi kakšen kos planinske opreme, celo čepke za ušesa, vsaj enkrat na leto pa tudi koncert klasične glasbe, po čemer slovi že iz časov, ko je bil oskrbnik Kranjske koče na Ledinah nad Jezerskim. Franc je oskrbnik z dušo in srcem, zanesenjak, kakršnih je komaj še kaj. S prodornim in iskrenim pogledom prav tako spregovori o svojih izkušnjah in bistvenih težavah, s katerimi se oskrbniki soočajo pri svojem delu.
Brez stranišča
Da bi bil oskrbnik koče, si je želel že v otroštvu. In ko je leta 1977 na Ledinah kot vojak inštruktor učil oficirje plezati, si je rekel, da bo nekoč tu oskrbnik. Pred 14 leti je željo uresničil. Na Ledinah je bil pet let, nato so se s kranjskim planinskim društvom razšli.
»Ni bilo prave energije in napredka. Ko sem prišel v kočo, sta bili tam le dve vtičnici, ena za blagajno in druga za polnjenje telefona. Niti hladilnika ni bilo, čeprav je za koče pomemben, da lahko hrano, ki je ne prodamo, zamrznemo in je ne mečemo vstran. Hladilnik sem potem le dobil,« pripoveduje Franc in pojasni, zakaj je danes tako težko dobiti oskrbnike koč. Stvar je preprosta.
»Če društva delajo dobro in je red, jim ne bo težko dobiti oskrbnika. A prvo je, da poskrbijo zanj, nudeni mu morajo biti najboljši pogoji, vse prevečkrat pa nima niti lastnega stranišča. Veste, koča je lahko zlata, a če nima prometa, ni vredna nič. In promet delata oskrbnik in društvo z roko v roki, kar pa pri nas peša.«
Franc Beguš je že v času, ko je bil oskrbnik na Ledinah, za zimski čas prevzel tudi Orožnovo kočo. Kmalu potem se je odločil, da bo postal njen oskrbnik čez vse leto. Začetki so bili težki, ker to ni koča kot druge, pove sogovornik. »Med drugo svetovno vojno je bila požgana in do leta 2003 je sploh ni bilo. Nato se je Planinsko društvo Bohinjska Bistrica odločilo, da jo ponovno zgradi. To je verjetno ena zadnjih koč pri nas, ki so še bile narejene udarniško in z ogromno prostovoljnega dela, nekateri planinci so nabrali tudi po 800 prostovoljnih ur. Vendar je to pomenilo, da je bila narejena le toliko, da je bila narejena. Sprva ni bilo v zemlji niti cisterne za vodo in tri leta sem jo pozimi vsak teden nosil po osem ur iz ene štirne, da sem nabral 800 litrov, kolikor sem je potreboval za en teden,« se spominja.
Do Orožnove koče ne vodi nobena cesta, niti ni množično obiskana, kot so koče okoli Triglava. »Ker nimam žičnice, pripeljem stvari tako visoko, kot gre, nato jih nosim. Poleti pomeni to pol ure nošnje. Nosim hrano, pijačo, plin za kuho, na leto je to 55 plinov, bencin za agregat. Tudi vse štiri hladilnike sem prinesel sam s prijatelji planinci, kajti helikopterja za en hladilnik pač ne moreš naročiti. Tako kot vse prinesem, tudi odnesem, od rjuh za pranje do smeti.«
Stranišča na splakovanje v koči ni, ker ni tekoče vode, je pa na štrbunk. Toda Franc se je odločil, da si oskrbnik in njegovi sodelavci zaslužijo svojega, zato je enega kar kupil, kompostnik na elektriko in ventilacijo. »Tisoč evrov sem dal zanj, neka švedska iznajdba. Marsikatero društvo bi ga lahko kupilo za oskrbnike,« je prepričan.
Po treh letih zimske nošnje vode pa so člani planinskega društva oskrbnika svoje edine koče presenetili. Organizirali so akcijo in dobil je 8000 litrov veliko cisterno za vodo, zakopano v zemljo.
»To zadostuje za okoli dva meseca. Naredili smo še žlebove in snegolove in s kombinacijo vsega mi vode še ni zmanjkalo, čeprav je lani le malo manjkalo, da bi ostal brez nje.«
Brez prometa ni preživetja
Na vprašanje, kako se je vloga oskrbnikov spremenila, Franc Beguš odgovori preprosto. »Prav v ničemer, le da so eni postali bolj 'softiči' in bi radi na hitro zaslužili. Vem tudi, da pritiskajo na nekatere oskrbnike, naj delajo do enajste zvečer, toda na planinskih kočah je treba ob desetih spat. Koče imajo še vedno enako vlogo kot prej, ker so hribi enaki, čeprav se je z avtomobili precej stvari spremenilo. Na Vršič smo nekoč hodili peš, sedaj se vozimo, in na neki način so tiste koče postale gostilne. Ljudje jih za spanje uporabljajo manj, kot smo jih mi, ki smo šli v petek po službi z avtobusom v Kranjsko Goro in peš na Erjavčevo kočo ter tam ostali dva dni. Danes se ljudje en dan peljejo na Vršič, naslednji dan v Tamar, namesto da bi nekje prespali. Nikakor pa mi ni všeč sistem rezervacij koč, prepričan sem, da bi morali imeti en rezervacijski sistem za Slovence in drugega za tujce. A to mora urediti krovna planinska zveza,« navrže le nekaj problemov za razmislek.
Orožnova koča je majhna, ima 24 postelj. Včasih je povsem zasedena, kdaj drugič prespi le kakšen posameznik. Franc Beguš bi si želel vsaj za tretjino več prometa, da bi lahko en par ljudi preživel od tega dela. Kajti zdaj lahko preživi le sebe, pa še to le zadnje tri sezone. »Brez prometa ni preživetja in koče je treba urediti tako, da bodo imele toliko prometa, da se bo oskrbniku splačalo delati. V marsikateri koči pa oskrbnik nima niti osnovnih pogojev za delo in življenje, kar pomeni, da ni primernega ogrevanja, opreme in stranišč, kuhinje in štedilniki so slabi, ni prezračevanja. A seveda društva koče težko vzdržujejo, če ni prometa. Vse je povezano med sabo,« je jasen sogovornik.
Sam bo kot oskrbnik delal in vztrajal naprej, ker mu je v gorah lepo in ker mu je prijetno družiti se z ljudmi, ki prihajajo v gore. Prav tako mu ni težko delati in niti to, da mora stvari nositi, ni slabo, pove. »Migati je treba. Vem, da bom oskrbnik, dokler bom zdrav, zdrav pa bom, dokler bom delal,« se zasmeje.
