Predstavljajte si prizor: študent, polnoletni državljan z volilno pravico, stoji pred referatom fakultete. A namesto njega govori njegova mama. Sprašuje o urnikih, se pritožuje nad roki in zahteva pojasnila, zakaj njen otrok ni bil sprejet. To ni prizor iz slabe komedije, ampak resničnost, ki je zagrebško fakulteto za politične vede nedavno prisilila v skrajni ukrep. Javno so morali prositi starše svojih študentov, naj nehajo klicati, pošiljati elektronska sporočila in prihajati na fakulteto v imenu svojih odraslih otrok.
Čeprav se z vstopom v odraslo dobo in vpisom na fakulteto od mladih posameznikov pričakuje večja samostojnost, se zdi, da nekateri starši težko opustijo vlogo glavnih reševalcev težav svojih otrok. Zagrebška fakulteta je v pozivu, ki so ga pozneje s spletne strani sicer umaknili, a so sporočilo jasno prenesli medijem, zapisala: »Bruci in brucke ter tudi študenti zadnjega letnika so polnoletni. Zato ni upravičenega razloga, razen v primerih višje sile, da bi starši, skrbniki ali drugi družinski člani klicali upravo fakultete.« Poudarili so, da takšna oblika komuniciranja ni sprejemljiva in jo je mogoče šteti za neupravičen pritisk na osebje.
A če mislite, da gre za hrvaško posebnost ali osamljen primer, se motite. Podoben poziv je že pred tem na bruce naslovila tamkajšnja stomatološka fakulteta, v Sloveniji pa se s fenomenom tako imenovanih helikopterskih staršev srečujemo že nekaj let – in zdi se, da postaja čedalje huje.
Začne se že v peskovniku
Da bi razumeli, zakaj 20-letnikova mama kliče v referat, se moramo vrniti na začetek. Daleč nazaj, v vrtec. Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, v pogovoru brez dlake na jeziku opozarja, da se težave ne začnejo na fakulteti.
»V resnici se, kakor mi pripovedujejo ravnatelji, vse začne v vrtcu. Že tam je težava, ker starši pretirano posegajo v vse, tudi v kurikulum,« opisuje in dodaja, da se po vstopu otroka v osnovno šolo pritiski le še stopnjujejo. Za starše se takrat začne obdobje, ko gre »zares«, za točke, ki bodo določale otrokovo prihodnost, in starši mislijo, da morajo poskrbeti, da bo njihov potomec deležen le najboljšega. In pri tem ne izbirajo sredstev. Pritiski niso omejeni le na ocene, ampak na celotni proces pouka.
»Sploh niso redke pritožbe na inšpekcijo, ker učitelj do učenca ni bil 'dovolj prijazen',« razlaga Miheličeva. Učitelji si tako danes ne upajo niti povzdigniti glasu. Starši skrbno bedijo nad vsakim korakom šole, pogosto z uporabo digitalnih orodij, kot je eAsistent. Otrokove uspehe ali neuspehe preverijo na spletu, še preden pride otrok domov in lahko staršem razloži, zakaj je denimo dobil slabo oceno, ali jih razveseli z dobro.
Še bolj vzbuja zaskrbljenost trend opravičevanja. Starši otrokom pišejo opravičila tudi takrat, ko bi otrok moral biti v šoli, a se želi izogniti preverjanju znanja ali drugi obveznosti. S tem otrokom sporočajo, da se lahko z agresivnim nastopom ali manipulacijo izognejo odgovornosti. »Verjamem svojemu otroku, meni je moj povedal,« je stavek, s katerim starši pogosto nastopijo proti šoli, pri čemer otrokovo subjektivno resnico vzamejo za absolutno dejstvo.
Sindrom drevesa brez korenin
Zakaj to počnejo? Je otrok res postal projekt, ki mora biti popoln? Mojca Mihelič meni, da gre pravzaprav za pomanjkanje samozavesti pri starših. »Navadno rečem, da gre za premalo samozavestne starše. Starše, ki ne zaupajo svoji vlogi, ki ne zaupajo temu, da so dobri starši, tudi če kdaj otroka pustijo, da malo trpi na tej svoji poti do uspeha,« pojasnjuje.
Da bi ilustrirala dolgoročne posledice takšne vzgoje, izkušena ravnateljica uporabi slikovito prispodobo iz starega osnovnošolskega berila o drevesu. »Če drevo pretirano ščitiš, seveda lepo požene, je visoko in čudovito. A nato preraste oporo. Ker nima razvitih korenin, ga prvi veter zlomi.«
Prav to se dogaja z današnjo mladino. Otroci, ki so bili vsa leta zaviti v vato, nekoč trčijo ob oviro, ki je starši ne morejo odstraniti. »V srednji šoli jim hitreje pokažejo vrata, a nekatere to niti na fakulteti ne ustavi,« pravi ravnateljica, ki ima na tem področju res dolgoletne izkušnje. Ko se tem otrokom v življenju zatakne – in prej ali slej se vsakomur – nimajo orodij za spopadanje s stisko. Posledice so tragične: opuščanje šolanja, zatekanje v droge, porast števila samomorov. »S tem pretiranim nadzorovanjem otrokom pravzaprav sporočamo, da niso sposobni poskrbeti zase. Delamo jih apatične,« opozarja.
Starši s svojo »pomočjo« otroke dejansko oropajo izkušenj in uspeha. »Če namesto otroka vse naredijo starši, to ni več njegova šola, to ni njegov uspeh,« je jasna Mojca Mihelič, sicer ravnateljica OŠ Danile Kumar iz Ljubljane.
Na informativni dan z mamo
Ko ti »zaščiteni« otroci dopolnijo 18 ali 19 let, bi morali biti sposobni samostojno sprejemati pomembne življenjske odločitve. A praksa na slovenskih fakultetah kaže podobno sliko kot na hrvaških. V Mariboru je tako lani na informativnih dnevih v predavalnici z 80 dijaki sedelo deset staršev. Dr. Bojan Musil, predstojnik oddelka za psihologijo na mariborski filozofski fakulteti, je za portal N1 pojasnil, da to opažajo zadnjih petnajst let, nekako od uvedbe bolonjskega študija. »Ko se je to začelo dogajati, je bilo tudi nam zelo čudno, da starši prihajajo, dvigujejo roke in sprašujejo. Pozneje smo se navadili,« pravi Musil. Opaža sicer, da so starši v zadnjih letih postali bolj tihi spremljevalci in manj aktivni spraševalci, kot so bili na začetku, a njihova fizična prisotnost ostaja. Musil priznava, da bi v časih, ko so študirale starejše generacije (v 80. in 90. letih), že ideja, da te starši spremljajo na faks, »sprožila upor«. Danes pa se to številnim mladostnikom zdi samoumevno.
Če se vmešavanje staršev konča pri vpisu na fakulteto, bi morda še lahko zamižali na eno oko. A težava se tu ne konča. V praksi so dobro znani primeri, ko starši ali stari starši kličejo in prosijo za pogovore za službo za svoje odrasle otroke. Še več: dogaja se, da se delodajalcu opravičujejo, če je njihov otrok ali vnuk zamudil na selekcijski intervju.
To je končna postaja vlaka, ki se je iztiril že v vrtcu. Ko 25-letnik ne zna sam poklicati delodajalca ali se spoprijeti s posledicami zamude, je škoda že narejena. Mojca Mihelič omenja svojo izkušnjo s hčerko, ki je pri dvajsetih letih izrazila hvaležnost, da so bili starši do nje včasih »tečni« in zahtevni.
Starši, ki v želji po zaščiti odstranjujejo vsako oviro, ustvarjajo začarani krog. Pogosteje ko pomagajo, bolj so čustveno vpleteni in večjo potrebo po nadzoru imajo. Njihovi odzivi na otrokove neuspehe postanejo preveč intenzivni in za najstnika obremenjujoči. Mladostnik pa nujno potrebuje lastne izkušnje, tudi negativne, da se odcepi od staršev in razvije svojo identiteto.
Kaj nam ostane?
Trend je jasen in Mojca Mihelič se boji, kam bo to pripeljalo. Generacija staršev, ki zdaj vzgaja otroke, je pogosto že sama izšla iz permisivne vzgoje, kar pomeni, da nekateri nikoli niso zares odrasli in se v odnosu do šole vedejo kot otroci. Učitelji se tako pogosto s starši ukvarjajo več kot z učenci, kar vodi v izgorelost in kadrovsko krizo v šolstvu – mladi preprosto nočejo več v ta poklic, ko vidijo, kaj morajo prenašati njihovi kolegi.
Kljub vsemu ostaja kanček optimizma. Mojca Mihelič opaža, da povprečja skoraj ni več. Otroci so ali »izjemno v redu« ali pa imajo velike težave. Tisti, ki so »v redu«, imajo močno lastno voljo, znajo si postavljati cilje in imajo starše, ki jih pri samostojnosti spodbujajo, namesto da bi jih dušili.
Morda bi lekcijo iz Zagreba, kjer so staršem preprosto rekli »ne«, potrebovali tudi pri nas. Fakultete, šole in vrtci morajo postaviti jasne meje. A še pomembneje je, da se starši zazrejo vase in se vprašajo: ali otroku pomagam, da bo samostojno »letel«, ali sem mu s svojo pomočjo pristrigel peruti? Kot pravi stara modrost: otroka ne pripravljajte na pot, ampak pot pripravite za otroka – a le do trenutka, ko mora prvič sam stopiti čez prag. Od tam naprej je pot njegova. Če pade, se mora pobrati sam. Le tako bo vedel, da zmore.
