Marec si bomo med drugim zapomnili tudi po uspehih naše izjemne smučarske skakalke Nike Prevc, ki je navdušila s svetovnim rekordom in na domačih tleh zmagoslavno sklenila sezono presežkov. V trenutkih slavja je marsikdo pozabil – ali pa se tega nikoli ni zavedal – »grdo« resnico: še ne tako dolgo tega Nika Prevc s svojim talentom sploh ne bi smela navduševati ljudi.
Zakaj? Ker je ženska. Smučarski skoki so dolgo veljali za šport, ki je za dekleta prenevaren in neprimeren. Še ne tako dolgo tega bi Nika Prevc o nastopu na zimskih olimpijskih igrah le sanjala – ženskam do leta 2014 (!) na olimpijskih igrah namreč ni bilo dovoljeno skakati. Ker so pravila igre pisali moški funkcionarji – zaskrbljeni, zaščitniški in prepričani v svoj prav – ter ženske potiskali na stran. Takšnih primerov bi lahko našteli še veliko. Prav zato so ženski smučarski skoki lahko lepa potrditev, da je svet raznolikosti bogatejši in zanimivejši od sveta, ki smo ga poznali nekoč, ko je bila glavna – in pogosto edina – beseda v rokah moških.
O usodi Slovenije le moški
Če se, metaforično, spustimo po skakalnici in skočimo v čas predvolilne kampanje za državnozborske volitve, se je težko znebiti občutka, da so stranke ženske v svojih vrstah pogosto potiskale na stranski tir, mediji, tudi tam, kjer bi to lahko storili, pa niso vztrajali pri njihovi prisotnosti. V osrednjih predvolilnih soočenjih bi si mesto zagotovo zaslužilo več ženskih predstavnic, a o prihodnosti Slovenije so razpravljali skoraj izključno moški. Ženske so bile pogosto le statistika, čeprav imamo tudi na vodilnih položajih več političark – v Levici in Vesni ter SLS – poleg tega ženske predstavljajo polovico prebivalstva in volilnega telesa.
Poglejmo podatke: Asta Vrečko je bila prisotna manj kot šest odstotkov časa, Urška Zgojznik in Tina Bregant pa manj kot odstotek, opozarja Mateja Malnar Štembal, predsednica združenja Ona ve. Ženske smo pogosteje videvali predvsem ob temah zdravstva, socialnih vprašanj ali kulture. Kaj pa ekonomija, varnost ali prihodnost države? Iz soočenj bi lahko sklepali, da ženske o tem nimajo kaj povedati. S tem se ustvarja vtis, da so ženske »primerne za domačinske teme, medtem ko o prihodnosti odločajo moški«, pravi Mateja Malnar Štembal. »Ne gre za to, kdo ima boljše mnenje, ker potrebujemo raznolikost mnenj – podobno kot na krožniku potrebujemo raznoliko hrano. Zame je demokracija osiromašena, če se polovice prebivalstva ne sliši.«
Posledično se je v parlament uvrstilo manj žensk (33 poslank in 55 poslancev), kar pomeni slabih 37 odstotkov žensk. Če upoštevamo še predstavnika narodnih manjšin, ki sta oba moška, je delež še nekaj nižji. Največ izvoljenih žensk je bilo kandidatk Gibanja Svoboda, medtem ko bo poslanska skupina Levica in Vesna edina, kjer so ženske v večini, saj so od petih mandatov kar trije pripadli ženskam.
Tudi raziskave pojavnosti v medijih kažejo, da so ženske v medijih precej manj zastopane: predstavljajo le slabih 28 odstotkov vseh oseb v novicah. Zgovoren je tudi podatek, da so v medijih ženske trikrat pogosteje kot moški predstavljene v družinskih vlogah (kot matere, žene, partnerice, hčerke), dvakrat pogosteje od moških kot najstnice, mlajše odrasle in srednjih let. Po 50. letu ženske iz medijev skoraj izginejo: med starejšimi od 50 let so moški zastopani pet- do šestkrat pogosteje.
Del razlogov, zakaj se ženske v medijih pojavljajo redkeje, je mogoče pripisati tudi njim samim. V združenju Ona ve opažajo, da se ženske včasih težje odločijo za javni nastop, še posebej pred televizijsko kamero. Medtem ko nastopov moških ne spremljajo izjave, kot so »glej tega plešastega dedca, ki se ne zna obleči« ali »poglej si njegov trebuh« in podobno, je družba do žensk, ki se javno izpostavijo, praviloma bolj kritična. Na tnalu so njihov videz, način govora in nastopa, precej manj pa strokovnost. »Marsikatera ženska se tega ustraši oziroma se ne želi postaviti v takšen položaj,« pravi Mateja Malnar Štembal. Kljub temu opaža, da se vse več žensk – kljub začetnemu pomisleku ali pomanjkanju časa, saj so ob karieri pogosto močno vpete tudi v skrb za družino – vseeno odloči »ugrizniti« v to kislo jabolko. Ženske bi morale imeti več samozavesti in se manj ozirati na zlobne komentarje anonimnih spletnih komentatorjev. Ne nazadnje vemo, da vaja dela mojstrice …
Kdo trga krila mladim
V Sloveniji radi verjamemo, da imajo ženske in moški enake pravice, možnosti in položaj v družbi, tako v teoriji kot praksi. Pa je res tako? »V naši družbi je ustvarjen vtis, da lahko vsi vse dosežemo, da je omejitev samo nebo. No, pa ni ravno tako,« pravi predstavnica mlajše generacije Tjaša Franko. Spomnila se je dogodka iz časa, ko je vstopala na trg dela. »Zelo hitro me je zadela realnost na enem od razgovorov za delo, kjer sem dobila komentar člana komisije, da tako mlade smo kakšno leto v službi, nato zanosimo in nas ni več na delo. Krila se nam hitro potrgajo prav s to zastarelo, patriarhalno miselnostjo, da smo ženske v prvi vrsti matere, šele nato vse drugo.«
Mladi danes živijo v svetu krhkih razmerij in, kot se zdi, stalnih kriz. Bremenijo jih negotovost glede kariere, socialne varnosti, stanovanjska problematika. »Velikokrat se pogovarjamo tudi o tem, da je veliko težje predvsem tistim, ki živijo sami in niso v partnerskem razmerju,« pravi Tjaša Franko. »Današnja družba je oblikovana tako, da predpostavlja življenje v paru kot normo: stroški bivanja, najemnin, kreditov so pogosto lažje obvladljivi v dvoje. Mlade ženske se pogosteje znajdemo v bolj negotovih oblikah zaposlitve in na slabše plačanih delovnih mestih, kar dodatno otežuje dostop do lastnega doma,« strne realnost mladih žensk Tjaša Franko in odpre še eno od vprašanj, o katerih se v Sloveniji redko razpravlja, saj na lestvicah plačne enakosti med spoloma sicer zasedamo visoka mesta: poklici s podobno izobrazbo in zahtevnostjo so različno plačani glede na to, ali veljajo za »ženske« ali »moške«. In moški poklici so praviloma plačani bolje.
Ko ženske prestopijo nevidno mejo
Tudi v okoljih, kjer naj bi šteli predvsem kompetence in sposobnosti, so lahko ženske za moške kolege »moteč element«, če kršijo njihova pričakovanja. Svojo grenko izkušnjo je v nedavni objavi na družbenem omrežju linkedin opisala Ljupka Vrteva, razvojna inženirka za področje ogrevanja, prezračevanja in hlajenja stavb, ki je bila razglašena tudi za inženirko leta 2023: »Preveč si ambiciozna, pa še ženska si.« Stavek, ki bi že zdavnaj moral končati na smetišču zgodovine, razkriva, kako globoko so še vedno zakoreninjeni predsodki med nami. Kot da ambicioznost ženskam ne pritiče in je kot pozitivna lastnost rezervirana predvsem za moške.
»V nekem trenutku ženske postanejo 'preveč' – v tem primeru preveč ambiciozne,« pravi Mateja Malnar Štembal. Zdi se, kot da družba ženskam določen napredek sicer dopušča, vendar se njihove pravice in prostor širijo le do določene meje – dokler ne začnejo ogrožati ustaljenih razmerij moči. »Ko boste to točko prestopile, je vaš abonma potekel in se boste morale začeti znova boriti.«
»Joj, kaj pa dela mož pri tej hiši?«
Ženske, ki gradijo kariero, hkrati praviloma prevzemajo tudi levji delež skrbi za dom in družino. Tradicionalna pričakovanja glede porazdelitve vlog ostajajo močna. Tudi kadar ženske uspešno vstopajo v javni prostor, se od njih še vedno pričakuje, da bodo tiste, ki »držijo družino skupaj« – skrbijo za otroke, starše, stare starše ter opravljajo večino skrbstvenega in gospodinjskega dela.
Zakaj se ti vzorci tako trdovratno ohranjajo? Psihologinja in profesorica na mariborski filozofski fakulteti dr. Sara Tement pojasnjuje, da jih ne vzdržujejo zgolj individualne izbire, temveč tudi družbene norme in pričakovanja. »Ta pričakovanja se lahko ohranjajo, četudi je časovna razporeditev skrbstvenih obveznosti bolj enakovredna. Predstavljajte si družino, v kateri si za polni delovni čas zaposlena partnerja razmeroma enakovredno delita skrb za predšolske otroke in gospodinjska opravila. To družino enkrat presenetite z obiskom: doma je nered, naokoli ležijo oblačila, posoda in igrače, otroci se prepirajo in sploh ne opazijo, da ste prišli. Redko kdo, tako moški kot ženske, bi v tej situaciji pomislil: joj, kaj pa dela mož pri tej hiši.« Psihologinja dodaja še en vidik: ženske so pogosto doma bolj razpoložljive in prej končajo službo, zato posledično prevzamejo več skrbstvenega dela.
Med dvema ognjema
Ker se življenjska doba podaljšuje, ženske pa se za materinstvo odločajo pozneje (povprečna starost ob rojstvu otroka je 31 let), se mnoge ženske srednjih let znajdejo med dvema ognjema. Poleg redne zaposlitve, skrbi za odraščajoče otroke in gospodinjskih obveznosti pogosto prevzemajo tudi skrb za starejše svojce. Za to skupino se je v strokovni literaturi uveljavil izraz sendvič generacija. Že brez osebne izkušnje je jasno, da takšna kombinacija odgovornosti vodi v preobremenjenost, kar potrjujejo tudi raziskave. »Če se od posameznice pričakuje, da bo hkrati skrbela za otroke, starejše svojce, partnerstvo, gospodinjstvo in delo, se to pogosto dogaja na račun spanja, regeneracije in časa zase,« pravi Sara Tement.
Ob tem izpostavi še zanimivo raziskovalno opažanje: v nekaterih raziskavah so skrbniki starejših svojcev občutili celo večjo preobremenjenost kot zaposleni pripadniki tako imenovane sendvič generacije. Ena od razlag je, da imajo lahko ti na voljo več pomoči, na primer podporo otrok, poleg tega jim starševska vloga daje občutek smisla in zadovoljstva, kar lahko vsaj deloma ublaži napore skrbi za starejše. »To bi lahko pomenilo, da so ženske, ki niso več tako dejavne v starševski vlogi in predvsem skrbijo za starejše svojce, dejansko še bolj obremenjene.«
Sonja Lokar, borka za pravice žensk in predsednica Ženskega lobija Slovenije, zanemarjanje vprašanja skrbi za starejše in onemogle v naši družbi ne pripisuje toliko dejstvu, da so politiko večinoma oblikovali moški, ki jih skrbstvena vloga manj zadeva. Po njenem je odločilnejši dejavnik denar – koliko družbo stane rešitev, ki bi resnično izenačila možnosti žensk in moških na trgu dela in v življenju nasploh. »Vse rešitve, ki ženske zares razbremenijo njihovega doslej neplačanega 'dela iz ljubezni' – čeprav jim je pravzaprav naloženo že v zibko in traja vse življenje ter se zdi samoumevno – so drage: dober, kakovosten vrtec je drag, prav tako dobra, kakovostna dolgotrajna oskrba.« Pri razporeditvi sredstev v politiki pa vedno prevladajo »velike teme« in odločilna družbena vprašanja, kot so infrastruktura ali varnost, medtem ko ostaja financiranje oskrbe za starejše potisnjeno na stran.
