Splošne knjižnice že dolgo niso več le prostori izposoje knjig. Postale so kulturna in izobraževalna središča, prostori druženja, ustvarjanja in sodelovanja – tako imenovani »tretji prostor« med službo ali šolo in domom. Knjižnice ponujajo lokacijo za izvajanje številnih dejavnosti, gostijo prireditve, predavanja, delavnice, srečanja in razstave, številne dogodke pa organizirajo tudi same. S tem krepijo socialno vključenost in povezujejo vezi v lokalni skupnosti, kar je danes izjemnega pomena. Na današnji praznik pa se spominjamo prvih natisnjenih knjig v slovenskem jeziku, pa tudi sicer bo tem pomembnim javnim ustanovam namenjena marsikatera praznična beseda.
V Sloveniji deluje 58 splošnih knjižnic, ki z razvejano mrežo krajevnih knjižnic, premičnih zbirk in postajališč potujočih knjižnic zagotavljajo knjižnično dejavnost v skoraj vseh občinah. S tem predstavljajo enega najbolj dostopnih delov javne kulturne infrastrukture. Njihova vloga je, kot poudarja v današnji »digitalno nasičeni družbi« pomembnejša kot kdaj koli prej, poudarja Damjana Vovk, predsednica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije.
Tehnološki napredek
Splošne knjižnice aktivno sledijo tehnološkemu napredku. Pred približno 25 leti so uporabnikom ponudile računalnike s širokopasovnim dostopom do spleta, kasneje elektronske informacijske vire, nato oddaljeni dostop do teh virov, pred desetimi leti izposojo e-knjig in pred petimi leti še izposojo zvočnih knjig. Storitve, ki so se tradicionalno izvajale v prostorih knjižnic, so postale dostopne tudi na spletu.
A ob tem ostajajo ključni akter, ki vsem uporabnikom zagotavlja enakopraven dostop do informacij. »Zavedati se moramo, da se kljub razvoju tehnologije povečuje prepad med tistimi, ki lahko dostopajo do kakovostnih informacij in tistimi, ki razen v knjižnicah nimajo dostopa do ustrezne infrastrukture,« opozarja Damjana Vovk.
Mnogi imajo tudi težavo, kako se znajti med poplavo digitalnih vsebin. Tu knjižnice ponujajo ravnovesje med analognim in digitalnim, hkrati pa s programi informacijskega, medijskega in digitalnega opismenjevanja uporabnike učijo, kako se znajti v tej družbi.
Odnos do knjige in branja se je vsekakor spremenil. Branje knjig ima danes status bolj kakovostnega preživljanja prostega časa. To ima po mnenju Damjane Vovk dobre in slabe posledice. Dobra je ta, da ljudje, ki cenijo svoj prosti čas, še vedno radi posežejo po knjigi. Slaba pa, da ta oznaka »kakovostno« od literature odvrača tiste, ki si želijo bolj zabavno preživljanje prostega časa.
Priljubljeni slovenski avtorji
Že od šolskih dni v nas ostaja zavedanje, da branje predstavlja nek napor, ki je vsekakor večji kot spremljanje objav na družbenih omrežjih. Danes za naš čas tekmuje vse več različnih akterjev – mediji, družbena omrežja, športne dejavnosti. Ljudje pogosto izberemo tisto, ki nam najhitreje in z najmanj napora prinese zadovoljstvo. »Žal se ne zavedamo, da je instant užitek ponavadi kratkotrajen,« dodaja Vovkova. Pozabljamo, da je vsaka prebrana knjiga ravno zaradi vloženega napora dosežek, obenem pa »brezplačen izlet v popolnoma drug svet«.
Kljub porastu digitalnih formatov izposoja fizičnih knjig še vedno prehiteva izposojo elektronskih. Razlog ni le v tem, da imajo nekateri uporabniki raje analogne medije – branju teh knjig ohranja svoj čar, saj je vsaka drugačna na otip, ima drugačen vonj in se drugače prileže dlanem. Pomemben razlog je tudi skromnejša ponudba naslovov e-knjig v primerjavi s tiskanimi. Mlajši bralci sicer radi berejo e-knjige v angleščini, a to ni rešitev za vse. E-knjige so včasih bolj praktične, na primer za potovanja, a dokler bodo bralci posvetilo avtorja lahko dobili le na fizično knjigo, bodo te ostale naše spremljevalke.
Kdo pa so najpogostejši obiskovalci knjižnic? Struktura uporabnikov po besedah Vovkove ostaja enaka kot v preteklih desetletjih. Otroci so redni obiskovalci, dokler v srednji šoli ne najdejo drugih interesov. Počasi se vrnejo, ko imajo svoje otroke, še pogosteje pa, ko dobijo vnuke ali se upokojijo.
Kaj pa bralce najbolj pritegne? Že vrsto leto so najbolj izposojane knjige za domače in maturitetno branje. K branju pa spodbujajo tudi promocijske akcije založnikov ter filmske in televizijske priredbe. Pri žanrih morda izstopajo le biografije; Vovkova omenja, da boste v knjižnici trenutno težko našli Belo se pere na devetdeset ali Tako zelo vas imam rada. Vse bolj prepoznani, cenjeni in izposojani so tudi slovenski avtorji. Trenutno imajo najdaljše čakalne vrste Simon Doma, Bronja Žakelj, Anita Ogulin, David Zupančič in Erica Johnson Debeljak.
Po drugi strani pa drastično upada povpraševanje po kuharicah in turističnih vodnikih, ki so bili nekoč med najbolj izposojanimi in prodajanimi knjigami. Med gradivom, ki se pogosteje znajde na seznamu za odpis, so tudi slovarji – včasih dragi in težko dostopni, danes pa jih ljudje praktično ne uporabljajo več.
Knjižnica – srce šole
Posebno vlogo imajo šolske knjižnice. Maja Olup, ki je že šestnajset let knjižničarka v osnovni šoli Pod goro v Slovenskih Konjicah, poudarja, da je za mnoge otroke šolska knjižnica prva knjižnica, kamor vstopijo, in morda tudi edina. Zato je ključno, da imajo nanjo lepe spomine in morda prav zaradi te izkušnje postanejo bralci za vse življenje. Na njeni šoli so vsi učenci člani knjižnice, ki je odprta ves dan in je resnično »srce šole« – informacijsko, kulturno in družabno središče. Med malico in v podaljšanem bivanju je zelo obiskana, v njej pa potekajo tudi ure učenja slovenščine za otroke priseljence.
Otroke je treba nenehno spodbujati k branju. Knjižničar mora biti prijazen, zabaven in vedno pripravljen na pogovor. »Potem jih moraš prepričat še v to, da si knjigo izposodijo!« dodaja knjižničarka. Na njeni šoli imajo sistem nagrajevanja za bralno značko: prvi fant in punca v vsakem razredu (od 1. do 9.) dobita knjigo, najboljša razreda pa gresta na knjižni sejem. Organizirajo tudi »Noči branja«, ko otroci prespijo v šoli, imajo delavnice in srečanja z zanimivimi gosti.
Otroci sicer po njenih opažanjih berejo manj na račun telefonov in popoldanskih aktivnosti. Kljub temu so na njeni šoli uspešni pri bralni znački, skrbi pa jo tehnika branja in bralno razumevanje. Najraje prebirajo Guinessove knjige rekordov, Pasjega moža in vodnike za Minecraft, brezčasna ostajata Pet prijateljev in Harry Potter, priljubljeni so stripi, najstnice pa posegajo po ljubezenskih romanih.
Izjemen projekt, ki ga izvajajo, je Medgeneracijsko branje. Zadnja leta berejo s stanovalci doma za starejše. To je priložnost za druženje, razvijanje empatije in zavedanje o starosti. »Starejše zelo osrečimo, tudi otrokom je lepo,« pravi Olupova. Skupaj so bili povabljeni tudi v Predsedniško palačo, kjer se jim je na branju ob 100. rojstnem dnevu Ivana Minattija pridružila predsednica države.
Hitre spremembe
Kateri pa so največji izzivi, s katerimi se soočajo knjižnice danes? Damjana Vovk izpostavi eno besedo: spremembe. »Predvsem hitrost sprememb in njihov vpliv na knjižnice od knjižničarjev zahtevata stalno izobraževanje, saj morajo biti vedno korak pred uporabniki,« poudarja. To ni le formalno izobraževanje, ampak permanentno izpopolnjevanje ob spremljanju tujih praks in literature z različnih področij.
Knjižničarji morajo poznati delovanje novih tehnologij, orodij in aplikacij, hitro prepoznati njihove prednosti in slabosti ter najti načine, kako jih predstaviti uporabnikom. Tu se že pojavlja nov izziv: umetna inteligenca. Vse pogosteje se dogaja, da bralci sprašujejo po naslovu, ki ga knjižničar ne najde nikjer. Uporabniki namreč za bralno priporočilo vprašajo umetno inteligenco, potem pa izgubijo veliko časa ob iskanju neobstoječih naslovov, kot je bil primer »Prežihov Voranc: Solzivec«, v smehu pove eno od takšnih novejših prigod.
Glede prihodnosti knjige pa ostaja optimistična. »Dokler oblasti kjerkoli na svetu prepovedujejo knjige ali omejujejo delovanje knjižnic, vemo, da se zavedajo njihove moči,« pravi. Knjiga je očitno še vedno orodje ali orožje, ki lahko spreminja misli, postavlja vprašanja in spodbuja kritično mišljenje. Prepričana je, da bo tiskana knjiga preživela umetno inteligenco, tako kot je preživela vse prejšnje tehnološke revolucije. Njena moč nikoli ni bila v obliki, temveč v vsebini – v mislih, idejah in čustvih, ki jih sproži pri bralcu.
