Najbrž ne bomo povedali nič novega, če rečemo, da je smrtnih žrtev in hudo telesno poškodovanih na cestah preveč. Statistika je neizprosna: letos je do preteklega tedna na naših cestah življenje izgubilo 70 ljudi, skoraj 800 je hudo telesno poškodovanih. Da bi jih bilo manj, si prizadevajo številni, toda nihče bolj kot tisti, ki so v prometni nesreči izgubili svoje bližnje ali bili poškodovani. Nekateri med njimi so se pridružili družbenemu gibanju – težko bi njihova prizadevanja poimenovali drugače – ki se je oblikovalo okoli Zavoda Varna pot. V njem so ljudje, ki so se soočili s težko travmo ob izgubi moža, žene, staršev, otrok. To so njihove zgodbe.

Milena Kepic, ki ji je umrl mož: »Prometna nesreča se zgodi v trenutku, ni bilo slovesa.« / Foto: Damjan Franz Lu

Milena Kepic je pred petnajstimi leti v nesreči izgubila moža. Opisuje ga kot pazljivega človeka, ki se je v prometu dobro znašel. Toda tisti dan je odšel in se ni nikoli vrnil. »Prometna nesreča se zgodi v trenutku, ni bilo slovesa,« je pripovedovala. »Bil je na motorju in se je zelo lepo pripravil, nikoli se mu ni mudilo, nikoli ni hitel, res je bil vesten voznik in premišljen. Spominjam se, da smo se prav takrat pogovarjali, da bomo pri hiši uredili škarpo. Dan prej smo se o tem pogovarjali in nismo točno vedeli, kako visoka naj bi bila. Toda tisti dan, ko je šel še zadnjič od doma, preden se je odpeljal, je odrezal lajštico do primerne višine škarpe. To smo kasneje našli. Zdi se mi, kot da je čutil, da je to njegov zadnji odhod, in je še pred tem uredil zadnjo stvar, kot da bi mi želel odvzeti to skrb.«

Ljudje, ki doživijo izgubo bližnjega, pogosto omenjajo takšne podrobnosti. Izkazalo se je tudi to: resda je od nesreče minilo že kar nekaj let, toda vsi, s katerimi smo se pogovarjali – to hitro začutiš – o njej kljub temu ne govorijo zlahka. Vedno ostane globoka vrzel.

Najbrž tudi ni treba posebej omenjati, da močno prizadene, ko izveš za takšno tragično novico. »Bala sem se živčnega zloma, ker to izkušnjo sem že imela,« Milena Kepic pravi danes, »iskala sem pomoč in tako prišla do Zavoda Varna pot.«

Opora, pot naprej in volja

Potem se je odločila, da bo del tega, kar so ji ljudje s podobnimi izkušnjami dali – oporo, pot naprej, voljo – poskušala vrniti z angažiranjem. Tako kot drugi v skupini si želi, da bi se ljudje bolj zavedali, da moramo biti na cesti previdni. »Bodimo vendarle pazljivi in naj se zavedajo, da se ne mudi. Tista minuta, ki jo prihraniš s prekomerno hitrostjo ali divjanjem, ni vredna tveganja. To bi rada povedala vsakemu, ki ga vidim na cesti, ko pridrvi mimo mene,« sporoča. 

Sonja Mikulan je izgubila otroka: »Takrat sem morala poiskati pomoč, ker sem vedela, da sama ne bom zmogla.« / Foto: ZVP

Zgodbe so – kako naj opišemo – grozljive. Pogovarjali smo se denimo s Sonjo Mikulan, ki sta ji v nesreči zgorela otroka. Nismo spraševali po dogodku, že sama misel na kaj takega prebode srce. Kako ne bi! »Takrat sem morala poiskati pomoč,« je povedala, »ker sem vedela, da sama ne bom zmogla. Morala sem o tem govoriti, morala sem dati iz sebe.«

Te dni so se v javnosti pojavili plakati letošnje akcije ozaveščanja ljudi, ki poteka pod geslom »Tisti dan«. Na njih so navidezno običajni predmeti – čopiči, igrače, kolo. Toda vsi ti predmeti so resnični, so tudi od tistih, ki so v prometni nesreči izgubili življenje. Pod njimi so napisi kot: Mia, 9 let, Nik, 6 let, Špela, 14 let, Vinko, 79 let. Tudi športni copati Gregorja, ki je postal invalid pri štiridesetih in ki je tisti dan v njih zadnjič hodil. Poleg pa besede: »Spominjajmo se. Pomagajmo. Ukrepajmo.«

Otroške igrače je prispevala ona.

»Ta kampanja se mi zdi odlična,« je komentirala Sonja Mikulan, ki se je prav tako pridružila tistim, ki jim ni vseeno. »Aktivna sem postala tudi sama, ker sem želela drugim povedati, da niso sami in da jim dam upanje.«

In tudi: »Res bi rada, da bi se ljudje zavedali, da imajo izbiro – ali bomo sedli za volan vinjeni ali ne, ali bomo vozili prehitro ali ne, ali bomo upoštevali predpise ali ne. Izbiro imamo in želim si, da bi izbrali prav.«

Sonja nam z veseljem pove, da ima danes leto in pol staro hčerko …

Izguba očeta

Kaja Kobal je v nesreči izgubila očeta. »Njegovo smrt sem sprva dojemala nekako filmsko,« nam pripoveduje, »potem sem se morala s tem pač soočiti. Ni šlo drugače.« Bila je drugi od treh otrok in ko se je tragedija zgodila, je imela 13 let. Oče se je zaletel v betonsko ogrado in zaradi notranjih krvavitev na mestu umrl.

Kaja Kobal je izgubila očeta: »Njegovo smrt sem sprva dojemala nekako filmsko, potem sem se morala s tem pač soočiti. Ni šlo drugače.« / Foto: Damjan Franz Lu

Mlajši brat je imel takrat štiri leta in pol. Odraščal je brez očeta. Tako kot se bržkone mora znajti vsak v taki situaciji, so tudi oni našli pot kljub težkim okoliščinam. Vsi otroci v družini so začeli delati prej kot vrstniki, saj doma ni bilo vedno tistih 20 evrov za v kino ali kam drugam.

Spoznali smo tudi njeno mamo, ki je, tako kot ona, danes aktivna v gibanju. Kaja je namreč ena ključnih osebnosti v zavodu, mama pomaga, ko le lahko.

Z našimi sogovorniki smo se tudi srečali v prostorih zavoda. To so majhne pisarne v delu rehabilitacijskega centra Soča v Ljubljani, kjer zidove prekrivajo različni plakati, sporočila, s katerimi so se v vseh teh letih poskušali dotakniti javnosti. Med najbolj znanimi akcijami je prav gotovo »Vizija NIČ«, s katero želijo povedati, da je mogoče doseči tudi tak cilj, če si to le zares zadamo.

Človek se ob tem vpraša, zakaj nekateri tega ne razumejo ali nočejo razumeti in ob divjanju po cesti, ob vinjenosti za volanom ne čutijo zadrege ali sramu. Na to vprašanje tokrat nismo našli odgovora, saj smo bili bržkone na povsem nepravem kraju za kaj takega. Sedeli smo namreč s tistimi, ki jih je prometna tragedija že prizadela.

Med drugim so nam povedali, da ima vsakdo drugačno zgodbo, da se vsakdo drugače sooči s takšnim dogodkom in posledicami.

Darija Krapež je izgubila sina: »To je bila težka izkušnja, ena tistih, za katero si rečeš: 'Kaj takega se ne bi smelo nikdar nikomur zgoditi.'« / Foto: Damjan Franz Lu

Darija Krapež je v prometni nesreči izgubila sina. »To je bila težka izkušnja, ena tistih, za katero si rečeš: 'Kaj takega se ne bi smelo nikdar nikomur zgoditi.' Pa se, žal se. V prometni nesreči sem izgubila sina, ki je bil star 20 let. Zgodilo se je takoj po novem letu. 'Bom prišel kmalu domov,' je rekel. Potem pa je prišel na vrata policist. Težko je o tem govoriti. Uteho sem iskala v tem, da sem hodila na Šmarno goro, nanjo bežala ob nemogočih urah. Hodila sem k psihoterapevtki, dobesedno z vso to težo, ki se je nabirala. Nekaj let je trajalo, da sem bolečino dala ven. Potem je še mož, zelo mlad, umrl čez noč. S hčerko sva ostali sami. Našla sem se v tej skupini ljudi in postali smo kot družina.«

Iskanje smisla

Spominja se še, kako je bilo, ko je hodila po pokopališču in videla, kako mladi se nekateri ljudje poslovijo, marsikdo življenje prezgodaj izgubi tudi v prometu. V želji, da pomaga tistim, ki so se znašli v takem položaju kot ona sama, je nato našla smisel.

Franc Zakrajšek pozna kar nekaj zgodb: »Danes gledam tako, da imam morda res angela varuha. Koliko situacij sem doživel, ko bi se lahko zgodila tragična nesreča.« / Foto: Damjan Franz Lu

Podobno ga je našel tudi Franc Zakrajšek, ki se je angažiral za ta cilj. »Sam nisem imel neposredno takšne izkušnje iz svoje ožje družine, je pa mala sestrična tragično umrla nedaleč stran, sosed je z motorjem doživel prometno nesrečo, umrl je mlad fant. Danes gledam tako, da imam morda res angela varuha. Koliko situacij sem doživel, ko bi se lahko zgodila tragična nesreča … Pred dvema letoma sem jo sicer tudi doživel, celo rezali so me iz avta, toda na srečo se je končalo brez hujših posledic.«

»Nisem bil kriv za nesrečo, imel sem prednost, toda to še nič ne pomeni, kot se je pokazalo. Možakar, ki je bil odgovoren, me je, kot kaže, spregledal. Spomnim se, ko sem bil mlad, kako smo vozili, prehitevali. Ko danes pomislim, kako hitro smo vozili čez naselje, se primem za glavo in si mislim: 'Še dobro, da se ni kaj zgodilo.'«

Marijana Hlebš Radža je izgubila očeta in mamo: »Takšna bolečina nikoli ne izgine. Ob spominu se mi še vedno utrnejo solze.« / Foto: ZVP

Marijana Hlebš Radža je v prometni nesreči izgubila starša. Oče je bil znani slikar Vinko Hlebš in ona je za omenjene plakate prispevala fotografijo njegovih čopičev. »Oba starša sta tistega dne umrla v prometni nesreči, ko je pijani voznik zapeljal na nasprotni pas. Bilo je težko, ker smo bili zelo povezana družina. Smo tri sestre. Takšna bolečina nikoli ne izgine. Ob spominu se mi še vedno utrnejo solze.« Bilo je pred dvema letoma.

Tistim, ki se soočajo z izgubo, polaga na dušo, naj živijo naprej, da bi si njihovi svojci to zagotovo želeli. »Naj poskušajo poiskati srečo. Veliko lepih stvari je v življenju,« je dejala. Tistim, ki se usedejo za volan, pa: »Nikar tega ne storite, če ste pod vplivom alkohola. Dovolj je ena sama sekunda, ena sama napaka in nekdo lahko umre. Prizadete so družine, sorodniki, številni ljudje.«

Ni jim vseeno

Takšne zgodbe se zagotovo dotaknejo srca, vendar njihova sporočilnost ni jadikovanje nad usodo, pač pa energija in želja povedati, da bi lahko bilo drugače in da res ni potrebe po tem, da bi na cesti življenje izgubil še kdo. Vsaj s takim vtisom smo s pogovorov odhajali mi.

Če pa se tragedija bog ne daj zgodi, so med nami ljudje, ki lahko pomagajo, saj imajo izkušnje in jim ni vseeno.

Helena Reberc pomaga tistim, ki uteho iščejo v duhovnosti: »Ljudem poskušam dati upanje, jim povedati, da obstaja nekaj več in da se življenje nadaljuje.« / Foto: Damjan Franz Lu

Med sogovorniki in sogovornicami, ki smo jih spoznali, je bila tudi Helena Reberc, posvečena sestra v skupnosti Emanuel, ki sodeluje ter pomaga vsem, ki uteho iščejo v duhovnosti. Vsak, kot rečeno, se s takšnimi tragičnimi dogodki sooči na svoj način. Vsak, s katerim smo se srečali, je bil drugačen. Besede Helene Reberc pa so se nam zdele nadvse primerne za zaključek. »Ljudem poskušam dati upanje, jim povedati, da obstaja nekaj več in da se življenje nadaljuje. Ljudje so v takih primerih soočeni s strašno izkušnjo. Ampak želim jim povedati, da moramo ohraniti upanje in se zavedati, da se življenje nadaljuje.«

Od samostojnosti Slovenije do leta 2024 so prometne nesreče pri nas terjale 7885 življenj, skoraj 330.000 ljudi je bilo v prometnih nesrečah huje poškodovanih. To je toliko žrtev, kot da bi izgubili celotno prebivalstvo mesta, kot je Slovenska Bistrica, ali vse prebivalce občine Beltinci, ali več poškodovanih, kot je prebivalcev Mestne občine Ljubljana. Vsak tragični dogodek po nekaterih ocenah prizadene krog stotih ljudi.