Za nami je črni petek, ki je postal že črni mesec, pred nami pa december, ki je že pregovorno čas daril in nakupovanj. Trgovine se šibijo pod različnimi izdelki, trgovci ponujajo nore popuste, kupci pa brezglavo posegajo po artiklih, ne da bi prej premislili, ali nabrano sploh potrebujejo. Različne organizacije si že več let bolj ali manj neuspešno prizadevajo, da bi spremenile takšno ravnanje, vendar se zdi, da precej neuspešno. Kako torej preusmeriti tok potrošništva, ki se je nebrzdano usidral v naša življenja? Kakšne so alternative?

Dan brez nakupov

Ena od teh je dan brez nakupov, ki ga obeležujemo 30. novembra in ki ljudi poziva k premisleku o težavah ter posledicah, ki jih prinaša čezmerno potrošništvo. »Dan brez nakupov je zavesten odmik in razmislek o nebrzdanem potrošništvu, ki uničuje naravo in življenja ljudi. Čas je, da se iz potrošnika prelevimo v aktivnega državljana in z distance pogledamo na načine prepričevanja glede tega, kaj vse potrebujemo, da bomo tako srečni, kot so ljudje na reklamah. Ta dan je kritika sistema, v katerem lahko korporacije teptajo delavske pravice s ciljem višanja dobička in zavajajo glede lastnega okoljskega vpliva. Sistema, kjer mora 1,56 milijona otrok delati v suženjskih razmerah, da imajo korporacije visok dobiček, mi pa poceni čokolado. Kjer lahko naftna družba trdi, da je 'zelena', ker ni posekala nekaj hektarjev gozdov,« opozarja

Živa Kavka Gobbo, predsednica društva za sonaraven razvoj Focus.

Ideja je, da se dan brez nakupov spremeni v trajni razmislek o tem, kaj res potrebujemo, in da s tem spreminjamo svoje vsakdanje navade. Lahko kupujemo drugače, lahko si stvari izmenjujemo, lahko sodelujemo ali si skupaj lastimo, obiščemo knjižnico in podobno. Lahko pa začnemo pri darilih in namesto »praholovilcev« podarimo svoj čas.

»Danes obstaja že veliko posameznikov in organizacij, ki delijo nasvete, kako obdarovati brez nakupovanja. In prav to si lahko tudi sami zadamo kot izziv. Če pa k temu pozovemo še prijatelje, družino in znance, lahko prav mi sami naredimo večjo spremembo. S takšnim delovanjem bomo namreč trgovcem sporočili, da ne potrebujemo tega, kar nam ponujajo, in da naj prilagodijo svojo ponudbo našim potrebam. Ponudijo naj nam izdelke, ki jih bomo lahko dolgo uporabljali, in takšne, ki ne obremenjujejo okolja in katerih izdelava ne vključuje izkoriščanja ljudi,« so nasveti Žive Lopatič, vodje pravične trgovine v Sloveniji pri Zavodu 3MUHE.

Na vprašanje, kaj svetuje kupcem, ki se te dni ne morejo upreti skušnjavi nakupovanj, kaj naj po njenem mnenju na primer izberejo za svoje otroke, vnuke …, da to ne bo samo neki nepotreben kič, ki bo čez nekaj dni obležal v smeteh, je odgovor najprej ta, da nečesa sploh ne kupimo, če pa, se odločimo za trajnostni nakup. To pomeni, da lahko podarimo svoj čas, izdelek iz stvari, ki jih že imamo, izlet, izkušnjo. Lahko si kakšno stvar izmenjamo ali jo kupimo iz druge roke, predelano ali popravljeno. Šele nato razmislimo o novi stvari, za katero pa je dobro, da ima trajnostne certifikate, kot je pravičnotrgovinski ali ekološki, ali pa z nakupom podpremo lokalne obrtnike.

»Miklavž, Dedek Mraz in Božiček zagotovo ne želijo spodbujati otroškega dela ali uničevati tropskega pragozda,« ponazori Živa Kavka Gobbo. Čeprav imajo otroci vedno veliko želja, smo prav odrasli tisti, ki jim moramo postaviti meje in jih obdarovati na način, da bodo razumeli bistvo obdarovanja. Zato sogovornici predlagata, da pri izbiri daril ne mislite samo na to, kar so vam povedali, da si želijo, ampak tudi na to, kar se vam zdi, da jih bo na koncu resnično razveselilo in obogatilo njihova življenja. »Peljite jih na kulturno prireditev, ki jo pripravlja lokalno kulturno društvo, mogoče si privoščite dodaten izlet, vzemite si prost dan in ga preživite z otroki ali pa jim podarite kakovosten izdelek, ki ga bodo resnično in dolgo uporabljali. Če je treba, jih naučite tudi, kako ga bodo lahko popravljali ali kasneje zamenjali za kaj takšnega, kar jim bo prišlo prav kasneje. Ker skušamo predvsem obrniti tok potrošništva, bi bilo prav, da najprej razmislimo, kako obdariti manj in z darili, ki se jih z veseljem še dolgo spominjamo.«

Temna plat kock

Poleg premisleka o tem, da kupujemo čim manj takih daril, ki bodo zanimiva samo za kratko obdobje, lahko poskušamo oceniti, iz kakšnih materialov je neki izdelek narejen in kdo je bil vpleten v izdelavo. Pri naslavljanju čezmerne potrošnje je namreč pomembno premisliti, kakšna je bila pot izdelka, preden je prišel v naše roke, in kakšna bo njegova pot po tem, ko ga damo naprej ali vržemo v smeti.

Vzemimo na primer lego kocke. Te imajo ogromno škodljivih okoljskih vplivov in vplivov na ljudi tako pri izdelavi in pozneje, ko postanejo odpadek. »Lego kocke imajo svojo temno plat, ki pa seveda ni toliko znana. Narejene so iz plastike, iz mešanice primarnih fosilnih virov z rastlinskimi in odpadnimi olji. Kljub temu, da so rastlinska olja pogosto razumljena kot bolj trajnosten nadomestek fosilnih virov, kot je na primer nafta, povečano povpraševanje vodi do negativnih posledic za podnebje, biodiverziteto, prehransko varnost in pravice staroselskih skupnosti. Najpogosteje uporabljena sta sojino in palmovo olje, katerih pridelava pogosto zahteva uničevanje mokrišč, izsekavanje gozdov in krčenje življenjskega prostora staroselskim skupnostim. Razkritih je tudi vedno več prevar, da so pod oznako odpadnega olja prodajali nerabljeno rastlinsko olje,« na drugi vidik priljubljenih kock pokaže Elena Lunder, strokovna sodelavka društva za sonaraven razvoj Focus.

Poleg vplivov pridobivanja surovin na okolje in ljudi je izdelava lego kock povezana tudi z izkoriščanjem delavcev in delavk v eni izmed tovarn na Kitajskem. »V dobavni verigi Lego kock delavke in delavci delajo v dolgih izmenah, brez odmorov za počitek in upoštevanja nadur, delo pa poteka v nevarnih in nehigienskih razmerah ... Spijo v nevarnih, prepolnih in nehigieničnih nastanitvah. S plačo ne morejo pokriti niti osnovnih življenjskih stroškov. Vse to se dogaja kljub temu, da so letni prihodki podjetja Lego Group milijardni,« pripoveduje Elena Lunder in svetuje, da se, ko naslednjič razmišljamo o barvitem svetu teh kock, spomnimo na to, da ta svet v ozadju ni vedno tako svetel in pisan.

Čokolada se pogosto znajde med našimi darili, a je najbrž ne bi bilo tam, če bi se zavedali, kaj podpremo z nakupom. Devetdeset odstotkov čokolade, ki jo pojemo v Evropi, je narejene iz kakava, ki ga pridelajo na plantažah na Slonokoščeni obali in v Gani. In prav na pridelavo kakava v zadnjem času močno vplivajo podnebne spremembe (suše, nalivi), ki so v zadnjih letih razpolovile pridelek. Poleg ostalega je to povzročilo zmedo na borzi, saj so bile glede na predvidevanja vnaprej prodane precej večje količine kakava od pridelanih, kar je povzročilo močan skok v ceni pridelka na borzi, razkriva Živa Lopatič in pristavi, da od tega skoka cen pridelovalci žal nimajo nič, njim se je že tako nizek prihodek še prepolovil.

Čokolada je luksuz

»Pred slabimi letinami v zadnjih letih so namreč pridelovalci kakava v omenjenih državah zaslužili manj kot 1,5 dolarja na dan, kar je močno pod pragom revščine, ki ga določa OZN. Slab zaslužek pridelovalcev, ki se vleče že desetletja, je zahteval stalno nižanje stroškov pridelave. Posledica so staranje nasadov kakava, izsekovanje gozdov in nebrzdano škropljenje. Po zadnjih raziskavah je kar 1,56 milijona otrok primoranih delati na plantažah, številka pa zaradi nizke cene kakava na trgu ves čas raste. In čeprav so mednarodne organizacije in lokalne vlade sprejele kup dokumentov, ki naj bi preprečili izkoriščanje otrok, se to kar nadaljuje in povečuje,« nadaljuje Živa Lopatič in spomni tudi na dejstvo, na katero smo vsi že pozabili: da je čokolada luksuzna dobrina, kar pomeni, da je ne potrebujemo za preživetje. »Čokolada, narejena brez izkoriščanja, je, za razliko od kakšne druge dobrine, na voljo tudi v Sloveniji. Takšna čokolada je označena s certifikati in ni nujno najdražja,« razloži Živa Lopatič. In to velja za večino izdelkov, ne samo čokolado.

Zato je pomembno, da je nakupovanje premišljeno: da kupujemo manj, se izogibamo nakupu izdelkov, ki so povezani z otroškim delom, kupujemo izdelke iz lokalnih surovin in s certifikatom iz pravične trgovine, kadar ni lokalne pridelave (na primer čokolada, kava, sladkor ….). Pri nakupu igrač izberemo tiste, ki so narejene iz naravnih materialov in izpod rok lokalnih proizvajalcev. Oblačila lahko nakupujemo iz druge roke ali izmenjave ali taka s certifikatom pravične trgovine ali GOTS (Global Organic Textile Standard).

Odločitev o trajnostnem življenju se ne zgodi v nekem trenutku. Z odkrivanjem informacij, empatijo in občutkom odgovornosti do soljudi, okolja ter prihodnjih generacij se počasi sestavlja. Po korakih. Najprej z odločitvijo, da kupujem manj. Nato morda z obiskom kmetije, ki ima ekološko zelenjavo, in dogovorom s kmetom, obiskom lokalne tržnice, opazovanjem ter razmislekom o lastnem vedenju. Z zmanjšano količino zaužitega mesa v gospodinjstvu, pogovorom z otroki in ponovno nenakupom, vmes pa z obiskom trgovin iz druge roke (bodisi pri iskanju novih kozarcev ali pri nakupu oblek), predvsem s kolesom, javnim prevozom ... Nihče ni popoln, vsak od nas pa bi lahko drugače trošil. Na primer za začetek s svojo vrečko, nato z izogibanjem embalaži, potem s sodelovanjem pri družbeno angažiranih dejanjih.