Miha Kovač, profesor na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, publicist in avtor več del o založništvu, trenutno stanje slovenskega knjižnega trga ocenjuje kot »normalno« krizo, prihod umetne inteligence pa opisuje kot »briljantnega papagaja«, ki bo sicer spremenila založništvo, a ogroža predvsem povprečne ustvarjalce.
Kako bi ocenili trenutno »kondicijo« slovenske knjige in knjižnega trga?
»Z malce sarkazma bi rekel, da je slovensko knjižno založništvo v krizi, kar pomeni, da je stanje normalno. Težava je seveda majhnost slovenskega trga, zaradi česar so naklade knjig nizke, vzporedno s tem pa so nizki tudi zaslužki avtorjev in založnikov, bistveno nižji kot denimo v Nemčiji ali Italiji, da o anglosaških trgih ne govorimo. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v Litvi, Latviji, Estoniji, Islandiji, Norveški….in povsod jih rešujejo na take ali drugačne inovativne načine. Posebnost sedanje krize je morda le v tem, da v slovenskem založništvu doživljamo upad trženjskih kompetenc. To slednje je slabost, a hkrati tudi priložnost.«
Se torej danes knjiga slabše bori za svoj obstoj kot nekoč?
»Naj se komu zdi to še tako nenavadno, je bilo slovensko založništvo v drugi polovici 20. stoletja pomemben trženjski inovator tudi na nacionalni ravni: knjižni klub, direktna prodaja, Readers's Digest, širjenje na trge jugovzhodne Evrope in zgodnje uvajanje spletnih knjigarn so bili znak vitalnosti panoge in so pomembno vplivali na vidnost knjige v našem prostoru. Zdaj je tega precej manj, posledično pa je založništvo vedno bolj odvisno od javnega denarja. S tega zornega kota se knjiga danes slabo bori za svoj obstoj. Z upadom trženjskih veščin je povezano tudi to, da založniki ne znajo ustrezno komunicirati enega od temeljnih stranskih učinkov knjižnega branja, namreč da je to optimalen trening za mišljenje in empatijo. V časih zaslonskih tehnologij in umetne inteligence bolj kot kdajkoli doslej.«
Umetna inteligenca pospešeno vstopa na vsa področja, tudi v ustvarjalne industrije. Kako po vašem mnenju že danes spreminja in kako bo v prihodnje spremenila svet založništva?
»Pri umetni inteligenci se moramo zavedati, da je v javni rabi šele dobra tri leta. To pomeni, da smo z njo približno tam, kjer smo bili leta 1992 kar zadeva razvoj svetovnega spleta, ko se nam niti sanjalo ni, da bodo nekoč obstajali Amazon, Facebook, Netflix, Tiktok, in podobne reči. Zato verjamem, da spremembe, ki nam jih bo v naslednjih letih prinesla umetna inteligenca, presegajo našo domišljijo, in to v dobrem in v slabem. Ni pa dvoma, da bo umetna inteligenca imela pomembno vlogo pri prevajanju, pisanju in trženju knjig.«
Že opažate pojav knjig, ki so v celoti ali delno napisane s pomočjo UI? Kako sploh prepoznati takšno delo in ali je to za bralca na koncu pomembno, če je zgodba dobra?
»Dve leti nazaj me je skupek srečnih naključij odnesel v Brazilijo, v Sao Paolo. Ker tam še nisem bil in sem po finančni naravi Gorenjec, sem si na Amazonu kupil najcenejši vodniku po mestu, seveda v angleščini. Ko sem ga bral, sem imel občutek, da v rokah držim slab plagiat, dokler nisem doživel razsvetljenja pri poglavju Enodnevni izleti v bližnjo okolico mesta. To so mi namreč kot možnosti ponudili Costa Bravo, ki je v Španiji, in otok Skye, ki je na Škotskem, skratka dve lokaciji, ki sta od Sao Paola več tisoč kilometrov stran, do katerih bi tja in nazaj v enem dnevu lahko prišel le, če bi se tja teleportiral. To pomeni, da je bil knjiga v celoti narejena s pomočjo umetne inteligence, ki je pač občasno malce halucinirala; tisti, ki je to knjigo izdal in dal v prodajo, pa seveda ni imel pojma o geografiji, ali pa besedila sploh ni prebral. Vsaj zame je bilo sporočilo jasno: odslej kupujem le knjige uveljavljenih založb, za katere vem, da delajo knjige, pri katerih imajo glavno besedo ljudje in ne stroji.«
Kje vidite ključno, nenadomestljivo vrednost človeškega avtorja pred algoritmi?
»Naj kar nadaljujem s turističnimi vodniki. V Zagrebu obstoji mala založba, o kateri ste pisali tudi v Dnevniku, ki izdaja turistične vodnike po izginulih imperijih. Doslej so objavili vodnika po Beneški republiki in po Avstro-Ogrski. To je že samo po sebi tako nora ideja, da si jo lahko izmisli le človek. Poleg tega lahko ostanke nekdanjih imperijev, kot so podobnosti v arhitekturnih stilih, nekatere besede, jedi, načini proslavljanja, in podobno, opazi le subtilno in izobraženo človeško oko. Da napišeš tako knjigo, je treba iti na teren, znati opazovati, se pogovarjati z ljudmi v njihovem jeziku, imeti kar nekaj umetnostno-zgodovinskega znanja, za povrh pa tudi duhovito pisati. Nimam pa nič proti, če si avtorji pri pisanju takega besedila pomagajo tudi z umetno inteligenco.«
Kaj je torej tista iskra – osebna izkušnja, čustvena globina, edinstven slog – ki je UI (vsaj za zdaj) ne more poustvariti?
»Sam sicer za to, kar počne umetna inteligenca ne bi uporabil izraza ustvarjanje. Zna zgolj delati variacije tistega, kar so ljudje ustvarili do zdaj; lahko piše poezijo v Prešernovem ali Zupančičevem slogu, ali iz portretnih fotografij dela slikarske portrete, kot da bi jih naredil Gauguin ali Jakopič. Je, skratka, neke vrste papagaj, naravnost briljanten papagaj, a še vedno papagaj. S tem ogroža povprečne avtorje, prevajalce in slikarje, prvovrstnih pa ne. Tisto, kar bo po mojem ljudi zanimalo tudi v bodoče so – recimo temu tako – unikatne človeške izkušnje, izražene na nov in inovativen način. Posledično bo v svetu knjig šlo dobro predvsem avtorjem, ki bodo veliko neposredno komunicirali s svojimi bralci in pisali o rečeh, ki jih stroji niso sposobni niti izkusiti, niti ubesediti na nov, izviren način.«
V svojih delih ste veliko pisali o pomenu poglobljenega branja. Zakaj se vam to še vedno zdi pomembno?
»Britanski lingvist Paul Nation je že pred leti ugotavljal, da moramo za vsakdanje življenje razumeti okoli 3000 besednih družin; da lahko razumemo in izrazimo svoja nekoliko bolj zapletena čustva ali se pogovarjamo o bolj zapletenih družbenih vprašanjih, jih moramo obvladati okoli 9000. Če jih ne, ostanemo ob bolj zapletenih izzivih brez besed. Kadar pa ljudje ostanejo brez besed, pogosto postanejo agresivni in začnejo reči poenostavljati. Številne teorije zarote, ter agresivnost in nesramnost, ki postajajo zaščitni znak svetovne, pa tudi naše lokalne politike, se po mojem napajajo tudi iz tovrstnih ubesedovalnih nezmožnosti. Najbolj učinkovit način da to nezmožnost presežemo je seveda branje knjig, saj je besedišče v knjigah praviloma obsežnejše in bolj raznoliko kot v vseh ostalih medijih. To seveda ne pomeni, da so knjige zdravilne za take težave same po sebi; nenazadnje so bili bralci knjig tudi sociopati, kot so bili Hitler, Mao in Stalin. Trdim le, da so brez branja knjig možnosti, da naša civilizacija ne bo zbezljala v kako nenavadno smer, precej manjše.«
