Nemci osupli: zakaj je Slovenija športni čudež sveta

Ljudje se že od nekdaj radi primerjamo na različne načine. Medsebojno, po parih, po takšnih in drugačnih skupinah, skorajda odkar obstajajo države, tudi med njimi, na različnih področjih. A ker so te seveda različno velike in imajo različno veliko število prebivalcev, je tu večkrat nujna uravnilovka. Postavitev na skupni imenovalec, drugače hitro pride do zmede. Če na primer pogledamo največja gospodarstva na svetu, so še vedno na prvem mestu po bruto domačem proizvodu (tako zelo opevani BDP) Združene države Amerike, ki pa hkrati, če ta famozni BDP pogledamo z drugega vidika, kolikšen je na prebivalca, zasedajo šele osmo mesto. Kar pomeni, da povprečen prebivalec Liechtensteina, Luksemburga, Irske, Švice … zasluži več kot povprečen Američan.

Tako se zdi, da se besedna zveza »na prebivalca« premalo uporablja na področju, na katerem je medsebojno primerjanje, razvrščanje, tekmovanje … bistvo vsega – pri vrhunskem športu. Če bi namreč to uravnilovko uvedli v šport, bi ugotovili, da smo Slovenci v športu še bistveno bolj uspešni, kot smo že tako v absolutnem smislu. Da smo, če gledamo podatke za zadnje polno leto (2024), nič več in nič manj kot največja športna nacija na svetu! Tako vsaj pravijo podatki s spletne strani greatestsportingnation.com, na kateri že vrsto let s posebnim algoritmom izjemno natančno beležijo, ocenjujejo, računajo … športne dosežke v domala vseh športnih disciplinah, s čimer pridejo do podatkov, na podlagi katerih na vse možne načine razvrščajo največje športne nacije. In glede na točke na prebivalca je Slovenija aktualni »prvak«, visoko pa je bila tudi prejšnja leta: leta 2023 in 2022 tretja, 2021 prav tako prva, v tem letu je trenutno spet tretja. Kar čudi in preseneča domala vse, ki se s tovrstnimi analizami ukvarjajo podrobneje.

Ključna je bila samozavest

Zadnji, ki so se pred kratkim vsega skupaj lotili temeljito in analitično, so bili novinarji pri nemškem Deutsche Welle. Dosežke slovenskih športnic in športnikov so označili za osupljive, pri čemer omenjajo sedem kolajn z zadnjih zimskih olimpijskih iger, Luko Dončića, Tadeja Pogačarja … in se sprašujejo, kaj za vraga se dogaja pri nas.

Obrnili so se na profesorja Gregorja Juraka in skupaj z njim prišli do zaključkov, da je sestavin za vrhunsko zmes več, vse skupaj pa se začne v šolah. Tam se namreč z otroki ukvarja izključno visoko izobražen kader, kar je precej višji standard kot pri večini drugih evropskih držav, ob tem šole dobro sodelujejo s klubi, nacionalni program prek športnih kartonov že od leta 1987 beleži fizično pripravljenost otrok, vse skupaj pa olajša prepoznavanje nadarjenih otrok za določene športe.

Jasno, ker v zadnjem času najbolj izstopa Tadej Pogačar, so se še posebej osredotočili nanj in skupaj z Jurakom prišli do zaključka, da gre nesporno za supertalent, za katerega pa je povsem verjetno, da če ne bi odraščal prav v Sloveniji, nikdar ne bi izplaval na površje. Jurak je izpostavil še nekaj: samozavest, ki smo jo pridobili v zadnjem obdobju, saj smo prej vseskozi sicer prav tako veljali za športni narod, a brez zmagovalne miselnosti.

»V preteklosti Slovenci nismo veljali za samozavesten narod, v zadnjih dveh desetletjih, še posebej z nekaterimi odmevnimi športnimi uspehi, pa se vse pogosteje lahko primerjamo z največjimi športnimi nacijami. Prava miselnost pa je seveda lahko velika prednost,« je še povedal Gregor Jurak. Ker se Nemci predvsem ne morejo načuditi temu, da smo Slovenci izjemno uspešni v toliko različnih disciplinah, saj zares vrhunskih dosežkov v vseh v Evropi najbolj razširjenih in priljubljenih športih nismo imeli zgolj v moškem tenisu, pa so kot eno od možnih razlag ponudili tudi dejstvo, da nogomet, ki je s svojo priljubljenostjo, financami in vsem drugim po večini Evrope in sveta vse druge športe dobesedno povozil, pri nas nima tako zelo dominantne vloge.

Optimalni pogoji

Ker smo Slovenci v vrhunskem športu dejansko fenomen, je pravzaprav zanimivo, da se resne raziskave, zakaj je tako, še nismo lotili. Je pa odgovore že dolgo iskal in jih še vedno išče legendarni športni funkcionar in med drugim Bloudkov nagrajenec Tomo Levovnik, ki je razvil kar nekaj teorij. »Ena od teh je, da imamo izjemno dobro selekcioniranje. Nas je zelo malo in tisti, ki so resnično talenti, so sorazmerno hitro v vrhu, ker se jim znamo posvetiti na poseben način. To je tudi posledica tega, da smo že davno uvedli športni karton v osnovnih šolah, ta karton pa je bil tudi osnova za omenjeno selekcioniranje. Videti je, da imamo občutek, nos za prepoznavanje talentov, pri čemer pa je zelo težko poiskati neko otipljivo razlago, zakaj je tako. Na nekak način je čudež, kako včasih koga prepoznamo. In dejstvo je, da z njimi nato dobro delamo. Poglejte, imamo veliko primerov, v različnih športih, ko gredo najbolj nadarjeni, ki jih opazijo tudi v tujini, na tuje organizirane tabore, v klube, pa se tam izgubijo in zanje tudi ne slišimo več ali pa se vrnejo in nikdar ne dosežejo vrhunske ravni. Vprašanje je, kako bi bilo, če bi zaupali domači stroki in ostali doma. Dejstvo je, da imamo tu maso trenerjev, ki z mladimi dobro delajo,« je razpredal Levovnik in nanizal še nekatere specifične stvari, kot so naravna lega, kar nam pride prav predvsem pri športih, ki potekajo na prostem. »Takšnih razmer na tako majhni površini ni praktično nikjer drugje. Glede tega imamo res optimalne pogoje. Ob tem se je v zadnjih desetletjih močno izboljšal položaj glede infrastrukture, kar zagotovo pomaga, še precej dlje pa imamo tudi precej dobre pogoje v šolah. Pri tem mislim predvsem na manjše kraje, saj ima skoraj vsaka šola telovadnico, zunanje igrišče … V drugih državah je tega nemara manj, razen seveda v večjih mestih. Zagotovo pa nekaj pripomore tudi to, da imamo veselje, zanos do športa prirojen. Že pri svojih vnukih in njihovih vrstnikih opažam izjemno zanimanje za različne športe, ne da bi jih pri tem starši priganjali, v bistvu sami izražajo željo za ukvarjanje s športom,« je bil izčrpen Tomo Levovnik.

Za konec je seveda prav, da pogledamo v prihodnost. Medtem ko dobro delo v šolah in analiziranje športnih kartonov kot enega od temeljev izpostavljajo vsi, je po drugi strani dejstvo, da so rezultati omenjenih kartonov vedno slabši. Glede tega, ali se bo to poznalo pri »produkciji« zares vrhunskih posameznikov, bo odgovor seveda dal le čas, predvidevanja pa so različna. Športni kartoni namreč, kot smo v podrobnejši analizi že ugotavljali ob zadnjih rezultatih, kažejo tudi, da imamo v šolah še naprej nekaj zares izstopajočih posameznikov, ki jih je profesor na fakulteti za šport Gregor Starc poimenoval kar »supermani«, kar bi dalo slutiti, da smo lahko optimisti. Po drugi strani pa Tomo Levovnik opozarja, da so se razmere za mlade v primerjavi s časom, ko so odraščali v tem trenutku najbolj izstopajoči vrhunski slovenski športni zvezdniki, precej spremenile. »Tako denimo opažamo, da je športne vzgoje manj oziroma premalo, zvodenela so tudi številna šolska športna tekmovanja, najhuje pa je, da je vedno manj društev, ki so vedno bila osnova. Danes brezplačnih športnih društev sploh ni več, otrok se niti v osnovni šoli s športom brezplačno sploh ne more več ukvarjati. In prav izostanek tega prostovoljnega dela me najbolj skrbi. Preveč je vse osredotočeno na kapital in v marsikaterem športu zgolj na povsem individualno delo, zdi pa se mi, da nam ta ne leži. Menim, da bo ta prevelik vpliv denarja negativno vplival na množičnost, ki pa je osnova, da lahko na površje izplavajo tudi najbolj vrhunski posamezniki,« je še povedal Levovnik.