V svetu, v katerem se lahko življenje v hipu obrne na glavo, najdemo zgodbe, ki presegajo vsakdanje izzive in se dotaknejo najglobljih plasti človečnosti. Ena takih je zgodba Nine Žitek, predsednice slovenskega društva Transplant, ženske, ki je izkusila rob preživetja in našla novo življenje po zaslugi plemenitosti neznanega darovalca. Njena pot ni le osebna zmaga, temveč tudi močan glas, ki v slovenski družbi odmeva s sporočilom o upanju, hvaležnosti in izjemnem pomenu darovanja organov.
»Zelo težko sem sprejela dejstvo, da bom morala na transplantacijo,« pripoveduje Nina Žitek s tihim, a odločnim glasom, ki razkriva težo preizkušnje, s katero se je spoprijela. »Bilo me je strah, hkrati si niti nisem zmogla predstavljati, kako je, ko daš svoja jetra stran in dobiš jetra nekoga drugega. To je bilo zame nepredstavljivo.« Diagnoza kroničnega obolenja jeter, s katero se je spopadala že od šestega leta starosti, pa je neusmiljeno napredovala. Po končanem študiju se je njena jetrna funkcija začela pospešeno slabšati in druge rešitve, kot je ta, da dobi jetra darovalca, ni bilo.
Kdaj bodo jetra prišla?
Po številnih preiskavah in pregledih se je začelo čakanje na organ. To je obdobje negotovosti in nenehne pripravljenosti. »Ne znajo ti povedati, kdaj bodo jetra prišla, zato moraš biti v tem obdobju ves čas dosegljiv, ne smeš iti kam daleč stran, ker te lahko pokličejo kadar koli in ti moraš potem takoj priti v bolnišnico.« Leto dni je trajalo, preden je zazvonil telefon z obvestilom, ki je pomenilo novo priložnost. O izvoru organa takrat ni vedela nič, šele dve leti pozneje je zbrala pogum in na Slovenija Transplantu povprašala o podrobnostih. »Zdaj vem, da so moja jetra prišla iz Nemčije,« razkrije z nasmeškom.
Življenje po transplantaciji je za Nino Žitek dobilo povsem novo dimenzijo. »Normalno, veliko več zmorem, kot sem prej,« pove z navdušenjem. Pred tremi leti je prehodila 330 kilometrov dolgo špansko romarsko pot Camino. »To je zame izjemen uspeh,« poudari. »Pred transplantacijo, ko sem čakala na jetra, sem zmogla prehoditi le dva kilometra in še po tem sem bila tako utrujena, da sem šla samo počivat.« Razlika je osupljiva in zgovorno priča o preobrazbeni moči presaditve.
Ni pa zdaj to življenje brez skrbi, opozarja sogovornica. »Avtoimunske bolezni se pogosto ponovijo tudi v presadku, tu so še stranski učinki zdravil, redne dosmrtne terapije in določene težave, ki jih tudi taka terapija pač prinese, posebno če je dolgoročna. Nenehna pozornost na morebitne znake zavrnitve organa je del vsakdana. Zavrnitev se lahko pojavi kadar koli, ne glede na čas po presaditvi,« pojasnjuje. Kljub temu je, kot pravi, življenje zdaj čudovito.
Velika hvaležnost
Ta globoka hvaležnost za prejeto darilo življenja je Nino Žitek vodila k aktivnemu delovanju v Slovenskem društvu Transplant, humanitarni organizaciji, ki združuje bolnike s presajenimi organi in tkivi, njihove svojce ter medicinsko osebje. Društvo, ki šteje nekaj več kot 400 članov, ponuja podporo tistim, ki čakajo na presaditev, pomaga pri rehabilitaciji in si prizadeva za ozaveščanje javnosti o pomenu darovanja organov.
Na vprašanje, kako doživlja darovanje organov, Nina Žitek odgovori s čustvi, ki jih je težko ubesediti: »Sama imam vedno, tudi zdaj, ko ste me to vprašali, kar mravljince. Bolniku, pri katerem odpove organ, to pomeni podaljšanje življenja in novo priložnost za življenje. Hkrati pa se zavedam, da del nekoga, ki se mu je življenje izteklo, zdaj živi v nas.«
Odločitev za darovanje organov vidi kot »izraz brezpogojne ljubezni«. »Ne vemo, kdo so naši darovalci, ne poznamo njihovega imena in priimka, prav tako ne nobene funkcije, ki so jo imeli. Vemo samo, da je njihova odločitev za darovanje nekaj, kar je večje od smrti.« Hvaležnost namenja ne le darovalcem in njihovim svojcem, ki morajo v najtežjih trenutkih sprejeti odločitev o darovanju, temveč celotni mreži strokovnjakov – transplantacijskim timom, Slovenija-transplantu, organizaciji Eurotransplant, pilotom, ki prevažajo organe, in medijem, ki s svojimi zgodbami ozaveščajo javnost.
Kljub vse večji odprtosti družbe za pogovor o darovanju organov se še vedno pojavljajo zadržki in predsodki. Eden najpogostejših strahov, s katerim se srečujejo, je bojazen, da se zdravstveno osebje ne bi dovolj potrudilo za nekoga, ki je opredeljen kot darovalec. »Zato res poskušamo čim večkrat, kjer koli je to mogoče, pojasniti, da imamo register in da je ta podatek v njem zaklenjen. Do njega ne morejo dostopati, dokler ni potrjena možganska smrt,« Nina Žitek razblinja neutemeljene strahove. Pomembno je, da se ljudje o darovanju pogovarjajo v družinskem krogu in si medsebojno zaupajo svoje želje, saj je življenje nepredvidljivo.
Slovensko društvo Transplant ima ključno vlogo pri podpori bolnikom in njihovim svojcem. Podpora ljudi, ki so šli skozi podobno izkušnjo, je neprecenljiva. »Meni je podpora ljudi, ki so imeli presajena jetra takrat, ko sem šla na priprave, zelo veliko pomenila.« Redna srečanja, programi, kot je »Gibanje kot zdravilo«, in izmenjava izkušenj v varnem okolju pomagajo blažiti strahove ter krepijo bolnike in njihove svojce.
