V Sloveniji se loči v povprečju šest parov na dan. Razveza, sporazumna ali ne, je ena najbolj stresnih izkušenj v življenju. Osvetliti sta nam jo pomagala odvetnik Peter Prus Pipuš iz Odvetništva Pipuš in odvetnica Nina Šibila iz Odvetniške pisarne Nina Šibila.
Se tudi po vaših izkušnjah pari danes lažje odločijo za ločitev kot pred desetletji? Kaj so najpogostejši vzroki za razhode?
Peter Prus Pipuš potrjuje, da se danes ljudje bistveno hitreje kot nekoč odločijo za razvezo in razhod s partnerjem, s tem da formalno stvari pogosto začnejo urejati z zamikom. »Nekdanji partnerji, denimo, takoj nehajo živeti skupaj, formalne postopke glede delitve premoženja in skupnih otrok pa začnejo reševati šele čez več mesecev ali let,« pojasni.
Nina Šibila ocenjuje, da je danes v družbi manj stigme glede razvez kot v preteklosti, zato partnerji ne vztrajajo več v zvezah zgolj zaradi družbenih pričakovanj. Odločitev za razhod, še posebej ko imajo pari mladoletne otroke, pa večinoma ni sprejeta čez noč. »Najpogostejši razlogi za razhod so dolgotrajni konflikti, nezmožnost komunikacije med zakoncema, nezvestoba enega od partnerjev, fizično ali psihično nasilje enega od partnerjev ali zloraba alkohola ali prepovedanih substanc,« je naštela.
Kako pomembno je, da zakonca že na začetku razveze poskušata doseči dogovor? Kje se zatakne, zaradi česar se potem obrneta na sodišče?
Nina Šibila opozarja, da v primeru mladoletnih otrok zakonca vprašanj varstva, vzgoje, stikov in preživnine ne moreta urediti brez sodelovanja sodišča: »Tudi če se dogovorita o teh vprašanjih (ob hkratnem dogovoru glede delitve skupnega premoženja), morata vložiti skupni predlog na sodišče, ki preveri, ali je njun dogovor v največjo korist otrok.« Opaža, da se v sodnih postopkih med partnerji pojavljajo predvsem nesoglasja glede otrok ali pa so prisotne zamere iz njunega partnerskega odnosa, ki otežujejo sodelovanje med zakoncema, onemogočajo skupno dogovarjanje in zavlačujejo postopek.
Peter Prus Pipuš poudarja, da je vsak spor med nekdanjimi izvenzakonskimi ali zakonskimi partnerji smiselno reševati sporazumno, tudi s pomočjo centrov za socialno delo, v okviru predhodnega svetovanja, sodne mediacije in drugih institutov, pri katerih lahko odvetniki pomagajo strankam izvensodno in sodno. »Kadar nekdanja partnerja ne moreta najti skupnega jezika in se dogovoriti o ključnih vprašanjih – skrbništvu otrok, obsegu stikov in načinu izvajanja stikov, preživnini za mladoletne otroke ali delitvi premoženja … – je treba vložiti ustrezen predlog na sodišče, ki ga pripravi odvetnik. Tako potem sodišče odloča o pravicah in obveznostih glede mladoletnih otrok in skupnega premoženja. Postopki na sodiščih pa so še vedno dolgotrajni,« izpostavlja odvetnik.
Kateri je najpomembnejši nasvet parom, ki se ločujejo?
Peter Prus Pipuš: »Pari, ne glede na osebne zamere in različne poglede na življenje po razhodu, morajo imeti v mislih predvsem dobrobit in koristi otrok, da se življenje otrok po razhodu bistveno ne spremeni – da obiskujejo isto šolo, ohranijo krog prijateljev in bližnjih – če za spremembe ni objektivnih potreb, denimo zaposlitev enega od staršev kje drugje ali zaščita žrtev nasilja.«
Nina Šibila: »Poskusita naj se ločiti s kar največ spoštovanja. Ločitev ne izbriše skupne zgodovine, še posebej če imata skupne otroke, saj v tem primeru ostaneta del iste družine, le v drugačni obliki.«
Opažate pogostejše razveze zakoncev v zrelih letih? So sive ločitve »lažje«, ker niso povezane z vprašanji skrbništva nad otroki, preživninami …?
»Dandanes se vedno več ljudi odloča za družinsko življenje in za otroke po 30. letu, tako da je v teh letih tudi bistveno več razvez in razhodov. Sivih ločitev oziroma ločitev parov v dolgotrajnih zakonih, po 50. letu starosti, ni tako veliko, predvsem pa ti pari nimajo več mladoletnih otrok in je tako praviloma lažji tudi dogovor glede drugih vprašanj, kot so prebivališče, premoženje, uporaba skupnega stanovanja …,« pravi Peter Prus Pipuš.
Nina Šibila pa opaža porast razvez med partnerji, ki imajo že odrasle otroke. »Pogosto je to posledica dejstva, da so takšni zakonci v fazi življenja, ko je življenje bolj stabilno, imajo rešeno stanovanjsko problematiko, odplačane kredite in že odrasle otroke, kar vse vpliva na to, da je odločitev za ločitev zanje praviloma lažja,« meni odvetnica.
Kako ločitev dojemajo mlajši in kako starejši pari?
»Mlajše generacije razhode zvez dojemajo kot nekaj normalnega. Stvari se zapletejo, kadar so vpletena močna čustva med nekdanjimi partnerji oziroma med enim od staršev in mladoletnimi otroki. Starejše generacije pogosto znajo bolj odgovorno živeti in se tudi na racionalni ravni dogovoriti z bivšim partnerjem glede vseh bistvenih točk razhoda, denimo glede nadaljnjega osebnega življenja, glede delitve premoženja, glede tega, kdo od partnerjev bo kje živel,« ocenjuje Peter Prus Pipuš. Ob tem dodaja, da so družinski postopki in postopki razvez občasno povezani tudi s primeri nasilja nad enim od partnerjev, pri čemer je treba žrtev nasilja in otroke vedno ustrezno zaščititi: »Takrat se lahko predlagajo ukrepi za zaščito žrtev po zakonu o preprečevanju nasilja v družini, pri čemer se lahko zahteva prepoved približevanja, začasna prepustitev stanovanja v izključno posest …«
Nina Šibila meni, da je za mlajše pare razveza pogosto težja in bolj obremenjujoča izkušnja, saj jih ob razpadu zveze poleg čustvenega vidika močno bremenijo tudi skrb za ureditev bivalne problematike ter vprašanja glede varstva in vzgoje skupnih otrok. »Pri starejših parih je odločitev za razvezo pogosto bolj premišljena in velikokrat sprejeta soglasno, saj imajo praviloma že odrasle otroke, stabilnejšo finančno situacijo in bolj jasno predstavo o tem, kaj želijo od nadaljnjega življenja,« ugotavlja odvetnica.
