Tretji oktobrski konec tedna bodo ljubljanske ulice in trgi znova utripali v ritmu tisočerih tekaških korakov. Največji slovenski tekaški dogodek, NLB Ljubljanski maraton, letos praznuje izjemen jubilej – 30. obletnico. Kar pa ob letošnjem jubileju še posebej izstopa in navdihuje, je dejstvo, da se tekaških preizkušenj udeležuje tudi vse več tekačev v zrelih letih. Še več, 80-letniki na dolgih progah niso več nobena redkost. Naravnost neverjeten je podatek, da je letos na startni listi prijavljenih kar 17 tekačev, starih 80 let ali več, pri čemer se je najstarejši prijavljeni tekač rodil davnega leta 1933.
Vodja maratona Barbara Železnik izpostavlja pomembno dejstvo: ti zreli tekači od organizatorjev ne potrebujejo in ne pričakujejo posebnih privilegijev ali popustov. »To je generacija, ki natanko ve, kaj dela, in ima za seboj že tisoče pretečenih kilometrov,« poudarja. Vrhunski pogoji, od zdravstvene oskrbe do okrepčevalnic, so za vse enaki, organizatorji pa zrelejšim tekačem izkazujejo predvsem globoko spoštovanje in občudovanje. Njihov sprejem na cilju, kjer navijači enako bučno pozdravijo dvajsetletnika in devetdesetletnika, presega športne okvire in postaja velika življenjska lekcija.
Da je tek veliko več kot le rekreacija, se strinja tudi stroka. Profesorica na ekonomski fakulteti dr. Judita Peterlin je na nedavni mednarodni znanstveni konferenci Vključujoča dolgoživa družba: dostojanstvo v staranju, ki jo je organizirala Univerza v Ljubljani, predstavila svoje izsledke in izpostavila, da je maraton v resnici simbol našega spopadanja z življenjem. Prav vsi smo na neki način maratonci življenja, ki se soočamo s krizami, podobnimi tistim na 26. ali 35. kilometru tekaške proge.
Zanimiv je tudi njen vpogled v poimenovanje tekačev nad 55 let. Profesorica odločno zavrača izraz »starostnik«, saj nosi negativno konotacijo krhkosti, in predlaga uporabo izraza »zreli tekač«. Biti zrel tekač po njenih besedah pomeni, da posameznik dobro pozna lastne sposobnosti, se izogne pretiranim ambicijam in ne popusti pritiskom okolice. Za zdravo staranje je ključna prav ta zrelost, ki omogoča, da se rekreacija ne spremeni v uničevanje telesa.
Legende ljubljanskega maratona
Popoln primer takšnega »zrelega tekača« je dr. Janko Dolinar, ki uteleša samo bistvo ljubljanskega maratona. Ta izjemni gospod se je namreč doslej udeležil prav vseh devetindvajsetih ljubljanskih maratonov in je prijavljen tudi na letošnjega tridesetega. Kot je dejal na omenjeni konferenci, se je njegova tekaška pot začela zaradi spodbude starejšega kolega in znamenitega dr. Janeza Ruglja, ki je tek uporabljal kot metodo v svoji skupini zdravljenih alkoholikov.
Zanimivo je, da je veliko njegovih takratnih sošolcev in kolegov – med njimi številni ortopedi – sčasoma nehalo teči, saj so po lastnih besedah morali »popravljati hrbtenico in kolena«. Dolinar pa je kot družinski zdravnik vztrajal in dokazal, da se ob pravilnem pristopu telo lahko prilagodi. Čeprav priznava, da je po prvem maratonu trpel in bil štiri dni »revež«, so bolečine v cilju hitro pozabljene. Danes ga pri teku motivira predvsem osebni izziv: ostati v ekskluzivnem klubu posameznikov, ki niso zamudili niti ene same izvedbe ljubljanskega maratona.
»Vitamin O« in iskanje skritega talenta
Kako pa sploh začeti in predvsem – kako v teku varno uživati vse do pozne starosti? Odgovore ponuja znani ljubljanski tekaški trener Urban Praprotnik, ki uvaja inovativen koncept »vitamina O«, kar pomeni obremenitev. Poudarja, da naše telo – kosti, mišice, hrustanec in celo možgani – za svoje optimalno delovanje nujno potrebuje telesni napor. Gibanje in tek sta globoko vpisana v našo evolucijsko kodo, saj so se naši predniki gibali iz preproste nuje po preživetju, iskanju hrane in lovljenju. Tek je torej, v nasprotju s prepričanjem nekaterih, za človeka popolnoma naravno gibanje.
Praprotnik opozarja na zmotno prepričanje ljudi, ki menijo, da niso »talentirani« za tek. Svojim tečajnikom pogosto polaga na srce, da talent nima vrednosti, če ga v praksi ne udejanjimo in ne raziščemo, kaj se skriva v našem telesu. Hkrati pa svari pred nepravilnim, tako imenovanim lenobnim tekom. Moderno okolje in ravne asfaltne površine nam namreč omogočajo, da med tekom postanemo pasivni, kar povečuje tveganje poškodb. Če bi tekli bosi po neurejenem terenu, bi avtomatsko tekli bolj »nelenobno«, saj bi vsak korak zahteval previdnost in aktivno blaženje. Z aktivnim, pravilnim tekaškim korakom se lahko obremenitve na kolenske sklepe zmanjšajo celo za okoli 40 odstotkov.
Za starejše ljudi, tiste nad 60 ali 70 let, ki se šele spogledujejo s tekom, Praprotnik svetuje zelo zmeren pristop. Zanje tek ni nujno premagovanje dolgih razdalj, temveč »krepilna vaja«, ki jo je najbolje izvajati po kratkih intervalih. Idealen recept vključuje zgolj 15 do 30 sekund živahnega, pokončnega teka, ki se redno izmenjuje s hojo. Takšno dodajanje teka »po ščepcih« na naravni način obremeni in okrepi telo, medtem ko bi hitro »forsiranje« pripeljalo do negativnih učinkov in poškodb. Prehiter tek posamezniku ne koristi, temveč mu lahko celo škoduje. Kot dodaja stroka s področja kineziologije, pa maratonci nikakor ne smejo pozabiti niti na redno vadbo za moč, ki je ključnega pomena za ohranjanje mišične mase v starosti.
Trideset let tekaške kulture
Na jubilejnem, 30. NLB Ljubljanskem maratonu bomo letos torej lahko srečali tako najmlajše kot tiste srednjih let in tudi zrele tekače. Barbara Železnik ob pogledu na prehojeno pot poudarja, da je maraton v teh treh desetletjih zrasel iz pogumne ideje peščice zanesenjakov v največji športni praznik v državi. Med ključne prelomnice uvršča podporo mesta Ljubljana, ki organizatorjev ni podprlo le na idejni, temveč tudi na izvedbeni ravni. Izjemno vlogo pri širjenju tekaške kulture so odigrali mediji, ki so izobraževali javnost in prebudili strast do teka tudi med običajnimi ljudmi, ne zgolj med tistimi, ki tekmujejo za rezultat.
Z leti so prišle tudi velike organizacijske zmage. Prvi pokrovitelji so omogočili uresničevanje poslanstva, prehod z dveh krogov maratonske razdalje na enega pa je traso naredil še privlačnejšo. Dogodek je pridobil zlati znak mednarodne atletske zveze, kar dokazuje spoštovanje najstrožjih organizacijskih standardov. Danes se prireditve udeležuje vrhunska mednarodna konkurenca, po zaslugi močne promocije v pokoronskem obdobju pa tuji tekači predstavljajo že več kot tretjino vseh udeležencev. Poseben uspeh predstavlja umestitev otroških in šolskih tekov v program, s čimer dogodek aktivno vzgaja nove generacije tekačev, kar potrjujejo nepregledne množice prijavljenih otrok.
Organizacija tako množičnega dogodka je svojevrsten ultramaraton. »V primerjavi z maratonom, ki traja nekaj ur, naš maraton v pisarnah traja celih 365 dni v letu,« poudarja Železnikova in pojasnjuje, da jedro ekipe vse leto tvori le sedem ljudi, medtem ko se na dan dogodka tekačem posveča več kot 1500 posameznikov. Kljub skokoviti rasti prireditve, prehodu na digitalizacijo in usklajevanju z mednarodnimi standardi ostaja največji izziv organizatorjev nespremenjen: ohraniti toplo, domačo dušo dogodka in vsakemu tekaču omogočiti občutek, da je bil ves trud namenjen prav njemu.
Poklon preteklosti in pogled v prihodnost
V čast 30. obletnici so organizatorji na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju pripravili posebno razstavo na prostem. Razstava deluje kot časovni stroj, ki skozi fotografije obiskovalca popelje od prvih tekov na Prešernovem trgu do današnjega globalnega spektakla. Gre tudi za poklon nesmrtnim obrazom maratona, med katerimi so štirje »očetje« in »mama« dogodka – Francka Trobec, Andrej Razdrih, Branko Gradišnik in Gojko Zalokar – ter legendarni tekači, ki vztrajajo že tri desetletja. Razstavo bodo v teh dneh prestavili na Gospodarsko razstavišče.
Vizija za prihodnje desetletje ostaja trdna: maraton želi biti varen, zelen in trajnostno naravnan dogodek, ki ohranja svojo dušo in ne tekmuje zgolj v golih številkah. Ob tem pa bo še naprej navdihoval vse generacije, da je gibanje bistvo življenja.
