Otroci so odrasli, krediti so odplačani, a namesto da bi zakonca v ustaljenem ritmu skupaj preživela zlata leta, se odločita za ločitev. Razveze zakonov v zrelih letih, tako imenovane sive razveze, opažajo predvsem v državah z višjimi dohodki in življenjskim standardom.
Skrbno ga spremljajo, denimo, v sosednji Italiji. Razveze med starejšimi od 60 let so se v Italiji v zadnjih letih skoraj potrojile. Leta 2014 so našteli 3692 razvez zakoncev, starejših od 60 let, od skupno 52.333. V letu 2023 pa jih je bilo sivih ločitev že 9913 od skupno 79.875, kažejo podatki italijanskega statističnega urada. Podoben trend poznajo številne bogate države. V ZDA, zanimivo, se število razvez na splošno ne povečuje, raste edino v starostni kategoriji nad 65 let. Med na novo razvezanimi v ZDA jih je več kot tretjina starejših od 50 let. Tudi v Južni Koreji in na Japonskem so v zadnjih 25 letih zaznali porast razvez med starejšimi: petina vseh razvez se zgodi v zrelih letih.
Niti Slovenija ni izjema, kažejo podatki statističnega urada. Lani se je v Sloveniji razvezalo 2064 parov, kar je približno šest zakonskih zvez na dan in 101 par manj kot predlani. Zakonske zveze so se v povprečju končale po 14 letih: 38 parov se je razvezalo že v prvem letu zakona, 903 pari pa so se razvezali po več kot 15 letih zakona. Povprečna starost ob razvezi je bila pri moških 47 let, pri ženskah pa 45 let. A tudi pri nas lahko opazimo, da se povečuje število ločitev parov, starejših od 65 let. Ne govorimo o razširjenem pojavu, je pa v primerjavi s časom pred nekaj desetletji trend zagotovo zanimiv. Tako so, denimo, v letu 1995 med razvezanimi, ki so bili starejši od 65 let, našteli 28 moških in 21 žensk. V letu 2015 je bil starejši od 65 let ob razvezi 101 moški in 60 žensk. V letu 2023 pa je bilo ob razvezi 162 moških in 93 žensk starejših od 65 let.
Človek daje v ospredje osebno izpolnitev
Ko otroci odrastejo in postanejo samostojni ali ko se približuje upokojitev, se mnogi pari začnejo spraševati o smiselnosti dolgoletnih zakonov. Ne gre več samo za najbolj običajne razloge, ko eden od zakoncev najde novega partnerja in želi zaživeti novo življenje. Gre tudi spremembo miselnosti. »Tako imenovane sive ločitve so simptom globlje civilizacijske spremembe. Generacije, ki danes vstopajo v zrela leta, so odrasle v času, ko je bil zakon pri nas pogosteje institucija dolžnosti, ne pa osebne izpolnitve. Ko otroci odrastejo in poklicna pot upočasni ritem, ostane prostor za vprašanje: Kdo sem jaz – zdaj, ko ne delujem več v funkciji drugih?« razmišlja dr. Lucija Mulej, sociologinja in antropologinja, svetovalka, ki se z odnosi ukvarja z vidika osebnostnega, čustvenega in vrednotnega razvoja.
Razveze so postale družbeno bolj sprejemljive, ob tem pa ljudje srečo in osebno izpolnitev postavljajo bolj v ospredje življenjskih odločitev. »Marsikateri par ugotovi, da je čustvena povezanost, ki je nekoč temeljila na skupnih obveznostih, izgubila svojo živost. Ženske so pogosto tiste, ki sprožijo ločitev – ne zato, ker bi želele nov začetek v klasičnem pomenu, temveč ker si želijo miru, dostojanstva in notranje svobode. Po desetletjih prilagajanja se želijo vrniti k sebi. Moški po mojih opažanjih pogosteje ločitev doživljajo kot izgubo identitete – saj so svoj občutek vrednosti gradili skozi vloge partnerja, očeta, hranitelja. Ko se te strukture porušijo, nastopi praznina, ki je ni enostavno zapolniti,« razmišlja svetovalka.
A kot poudarja, v resnici ne gre le za osebne zgodbe, temveč za širši civilizacijski premik. Družba se hitro preoblikuje: živimo dlje, delamo dlje, a tudi bolj zavestno izbiramo, kako želimo živeti. »Podaljševanje življenjske dobe, dvig življenjskega standarda, napredek biomedicine in dostop do kakovostne prehrane, gibanja ter duhovne higiene so spremenili razumevanje staranja. Staranje ni več sinonim za upad, temveč za novo poglavje – obdobje vitalnosti, ustvarjalnosti in poglobljenega iskanja smisla. K temu prispeva tudi sodobna kultura telesa: biomedicina in lepotna industrija ohranjata podobo mladosti, vitalnosti in moči. Posameznik, ki se po šestdesetem letu počuti živega, sposobnega in privlačnega, ne želi več živeti v odnosu, ki ga izčrpava ali zmanjšuje. V preteklosti je bil zakon nujnost, danes pa je izbira. In če je bilo nekoč nepredstavljivo, da bi se 65-letna ženska ločila in začela znova, danes to postaja simbol samospoštovanja, ne skrbništva nad tradicijo,« razlaga Lucija Mulej. Strahu pred samskim življenjem po 60. letu starosti je manj.
Se iz zgodovine svojih kriz lahko kaj naučita?
Pred odločitvijo za razhod je koristno zastaviti iskreno vprašanje, svetuje: Ali se res želiva raziti, ali pa si želiva novo obliko odnosa – z manj kontrole, več svobode in več resnice? »Z leti se spreminjajo naše potrebe: mladost hrepeni po strasti, zrelost po miru. Toda mir brez topline postane otopelost. Zato je ključno, da partnerja raziskujeta, kaj jima v tem obdobju življenja res prinaša občutek živosti – bližina, telesni dotik, iskren pogovor, skupno ustvarjanje ali svoboda, da imata vsak svoj prostor,« našteva. Starejši pari imajo veliko prednost: za seboj imajo zgodovino preživetih kriz, poudarja svetovalka: »Če sta že kdaj prešla težka obdobja, vesta, da so odnosi živi organizmi. Dihajo, se krčijo, včasih ranijo, a se lahko tudi celijo. Kadar je želja po povezanosti večja od strahu, se partnerski odnos lahko preobrazi. Ne več v zaljubljenost, temveč v ljubezen, ki vidi. To je ljubezen, ki ne idealizira, temveč razume.«
Lucija Mulej tudi parom v zrelih letih svetuje s pomočjo metode štirih stebrov: fizično, čustveno, racionalno in duhovno inteligenco. Fizična pomeni poslušati svoje telo, čustvena pomaga razumeti, da partner ni nasprotnik, racionalna omogoča uvid v vzorce, ki jih ponavljajo, da razumejo, zakaj reagirajo kot reagirajo, duhovna inteligenca pa omogoči preobrazbo: da v razhodu ali prenovi odnosa prepoznamo smisel. »Za mnoge pare po šestdesetem letu ločitev ni konec, ampak preoblikovanje ljubezni – iz partnerske se lahko razvije v prijateljstvo, spoštovanje, sočutno skrb. Ljubezen ima več oblik kot statusov,« pravi.
Šok tudi za odrasle otroke
Strokovnjakinja ugotavlja, da zreli pari ne potrebujejo vedno terapije v klasičnem smislu, temveč prostor, kjer se lahko spet srečajo – brez sodbe, brez vlog, brez zgodovine. »Potrebujejo pogovor, ki ne išče krivca, temveč pomen. In če se odločita za razhod, naj bo to zavestno – ne zaradi naveličanosti, temveč zaradi miru. Včasih je največja zvestoba, ki jo lahko pokažemo drugemu, ta, da ostanemo zvesti resnici – tudi če nas ta odpelje v različne smeri,« sklene Lucija Mulej.
Pari, starejši od 50 ali 60 let, imajo ob razvezi pogosto že odrasle otroke. A to še ne pomeni, da ločitev ne pretrese celotne družine. Desetletja so raziskave pozornost usmerjale predvsem na vpliv ločitve na mlajše otroke. O tem, kako razhod staršev doživljajo odrasli otroci, slišimo le redko. A novejše študije kažejo, da je šok lahko prav tako močan. Odrasli otroci se po ločitvi staršev pogosto znajdejo v zahtevnih vlogah, od čustvene podpore do posredovanja med staršema. Nekateri začnejo dvomiti o svojem otroštvu, ali je bila družinska sreča, ki se je spominjajo, resnična ali le navidezna.
»Mnogi odrasli pripovedujejo, da so ločitev staršev doživeli kot potres, ki je porušil temelje njihove varnosti,« je v raziskavi sivih ločitvah, ki jo je pred nedavnim objavil britanski BBC, povedala ameriška družinska terapevtka Carol Hughes. Raziskave kažejo, da siva razveza moške in ženske prizadene različno. »Ženske so pogosteje finančno ogrožene, saj so v času zakona pogosto prekinile kariero zaradi družine. Moški pa pogosteje izgubijo socialne vezi. V številnih zakonih so žene v največji meri skrbele za družinske odnose. Po razvezi moški brez tega podpornega sistema pogosto ostanejo sami,« so v svoji raziskavi pojava poročali na BBC.
»Vendar pa niso vse sive razveze travmatične. V družinah, kjer so otroci leta opazovali napetosti, lahko ločitev prinese olajšanje in nov začetek za vse vpletene. Sčasoma se lahko tudi načeti odnosi popravijo – številni očetje po obdobju odtujenosti znova najdejo pot do svojih otrok,« so ugotavljali.
