V Sloveniji smo leta 2020 sprejeli zakon, ki živali obravnava kot čuteča bitja, ki so deležna posebne zaščite, in ne več kot stvari. Dobrobiti živalim posvečeni posamezniki, društva in organizacije kljub temu še velikokrat naletijo na trpinčenje, mučenje, zanemarjanje in nevestno ravnanje z živalmi. Ko takšni primeri, kot je razkritje iz prejšnjega tedna o domnevno neprimerni reji kokoši na eni od kmetij, pridejo v javnost, dogodki potekajo po pričakovanem redosledu: čustvenim odzivom ljudi sledijo takojšnji ukrepi pristojne inšpekcijske službe.
Tudi sicer razprave o pravicah živali in odgovornem ravnanju z domačimi ljubljenčki spremljajo močni čustveni odzivi, kar potrjujejo razgrete razprave okoli morebitne uvedbe prispevka za pse, ki se je kot eden od možnih virov financiranja občin za oskrbo zapuščenih živali in potrebne infrastrukture znašel v izhodiščih novele zakona o zaščiti živali uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Čeprav se javno največ govori o »davku« za pse, sta cilj novele tudi uvedba določenih sprememb glede označevanja, sterilizacij in kastracij mačk, saj je problematika zapuščenih mačk velika, ter ureditev še vedno nedorečenega področja eksotičnih oziroma prostoživečih vrst živali. Zanje novela predvideva črtanje seznama prepovedanih vrst in ohranja seznam dovoljenih vrst (tako imenovane pozitivne liste). Spreminjajo se tudi določbe veljavnega zakona o načinu spreminjanja seznama dovoljenih vrst (ki trenutno še ni sprejet) in pristojnosti organa, ki bo odločal o vlogah za uvrstitev novih vrst živali na omenjeni seznam.
V začetku tega tedna je burni razpravi o davku na pse sledil preobrat, ki ni bil povsem nepričakovan: na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so sklenili, da prispevka za pse v predvideno novelo zakona o zaščiti živali ne bodo vključili. To pomeni, da se iskanje vzdržnih rešitev financiranja zavetiščne oskrbe zapuščenih živali nadaljuje. Trenutno financiranje zavetišč je nevzdržno, vztrajajo na ministrstvu, zato v javni obravnavi predloga novele pričakujejo tvorne predloge lokalnih skupnosti, drugih zainteresiranih skupin in tudi javnosti.
Visoko finančno breme
V iskanju primernejše rešitve visokega bremena financiranja (dolgotrajne) oskrbe zapuščenih živali velja spomniti na nekaj dejstev: če je politika s sprejemom novele zakona o zaščiti živali leta 2021 uvedla politiko neubijanja zdravih zapuščenih živali, kar je povečalo njihovo število, po drugi strani ni poskrbela za finančno podporo zavetišč. Aktualna ureditev namreč finančno breme oskrbe teh živali v prvih mesecih prelaga na občine in zavetišča: prvih trideset dni od sprejema v zavetišče strošek živali krije občinski proračun, od 31. do 120. dne oskrbe imetnik zavetišča (večinoma s pomočjo donacij), kasnejše obdobje pa državni proračun.
Za predstavo o višini stroškov oskrbe navedimo podatek UVHVVR o višini sredstev, ki jih je država namenila za stroške dnevne oskrbe neoddanih živali po 120. dnevu: 1.514.514,63 evra v letu 2023, za leto 2024 pa 1.746.657,44 evra, kar zajema le plačila do 13. decembra in torej ne predstavlja dokončne vsote.
Kaj so predvidevala izhodišča zdaj že pokopanega predloga ideje o davku na pse? Oskrbo zapuščenih živali bi prvih 60 dni financirale občine, od 61. do 180. državni proračun, nadalje pa država in imetnik zavetišča. Predlogu so nasprotovale predvsem občine, pri čemer velja omeniti še, da številne med njimi danes že veljavne zakonodaje – na vsakih osemsto registriranih psov mora biti v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču – ne izpolnjujejo. Po zadnjih podatkih uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin iz lanskega junija je bilo brez pogodb oziroma brez zagotavljanja zavetišča 56 občin.
Mačke višji strošek
V Združenju slovenskih občin novih dajatev za občane ne podpirajo, prav tako se jim ne zdi sprejemljivo, da bi občine plačevale 60 dni oskrbe za zapuščene živali. V Mestni občini Ljubljana, ustanoviteljici največjega zavetišča v državi, pravijo, da o namenskem prispevku, ki naj bi ga plačevali lastniki psov, še niso razmišljali, »podpiramo pa vsakršna prizadevanja, ki prispevajo k dobrobiti živali in ohranjanju urejenega okolja, vključno z ustreznim financiranjem zavetišč«.
Dodajajo, da so bistveno višji strošek za zavetišča mačke, ki predstavljajo tudi večji izziv pri ugotavljanju lastništva, saj so v nasprotju s psi registrirane le v manjši meri. V Zavetišču Ljubljana je trenutno sto mačk in 38 psov. Mačke bivajo v zavetišču povprečno 62 dni, psi 77.
Ena od bojazni, ki je spremljala uvedbo namenskega prispevka za lastnike psov, je tudi, da bi morda negativno vplival na spodbujanje mikročipiranja in registracije psov. Kajti lastniki teh psov so že tako in tako znani ter večino stroškov za svoje živali plačajo sami neposredno, drugače kot imetniki drugih hišnih živali, ki niso registrirane in kjer je lastništvo težko ugotoviti.
»Najpomembnejše je, da so za oskrbo živali v zavetiščih zagotovljena sredstva za pokrivanje vseh stroškov za celoten čas bivanja s strani občine, države ali kombinacije in da ne bremenijo več imetnikov zavetišč neposredno. Pri tem ni pomembno le to, da si delita in v kakšnem razmerju ali obdobju si delita stroške država in občine. Ključno je, da imajo zavetišče rešeno vse občine in da vsaka posamezna plača vse svoje stroške v ustreznem sorazmerju glede na število živali ali prebivalcev v občini. Tako bo finančno breme za vse najmanjše in najbolj pravično porazdeljeno. Prav je, da občine, ki ne gradijo zavetišča, participirajo tudi pri posrednih stroških uporabe prostorov zavetišča in ne le pri izvedbi neposrednih storitev sprejema in oskrbe zapuščenih živali,« je dejala Mateja T. Peer, strokovna sodelavka na MOL.
Do zadnjih zmogljivosti
Stroški, ki jih ima ljubljanska občina z zavetiščem in oskrbo živali, so iz leta v leto višji. Če so bili leta 2019 še 405.428 evrov, so bili lani že 705.821 evrov. Leta 2021 je zavetišče iz mestnega prešlo v regionalni okvir in ima koncesijo še z 12 občinami, leta 2023 pa je začelo zaradi pomanjkanja zadostnih zmogljivosti na državni ravni sprejemati živali iz vse države. Vse leto je praktično v celoti polno, zadnje leto delujejo pri zapolnjenih kapacitetah, so povedali v Zavetišču Ljubljana.
Podobno je tudi v Zavetišču za živali Maribor, kjer se prav tako srečujejo s preobremenjenostjo in pomanjkanjem zmogljivosti, še posebno v sezoni mačjih mladičev, ko skoraj ni dneva, da v zavetišče ne bi sprejeli kakšne mačke. Trenutno je v zavetišču več psov (43) kot mačk (36), osemletni mešanček Loki pa biva tam že sedem let. Tudi izkušnje mariborskega zavetišča so enake drugim, večji in starejši psi najtežje najdejo dom, mladiči običajno hitro.
»V tem obdobju smo primorani ustaviti sprejemanje novih živali, izjema so poškodovane in bolne živali ter mačji sesni mladiči,« so sporočili iz mariborskega zavetišča, kjer so lani sprejeli kar 33 odstotkov psov, ki niso bili označeni in registrirani, in štiri odstotke označenih psov, ki niso bili registrirani v Sloveniji. V primeru, ko živali ne morejo najti dejanskega skrbnika, mora občina delno kriti stroške sprejema in oskrbe živali, medtem ko za najdeno žival, ki je označena in registrirana, vse stroške oskrbe krije lastnik živali. Mariborska občina si sicer že več let prizadeva, da odgovornost za financiranje obvezne javne službe oskrbe zapuščenih živali v celoti prevzame državni proračun. »Pri skrbi za zapuščene živali gre za nalogo, ki v svojem bistvu presega občinske meje in bi bolj sodila na pokrajinsko oziroma na državno raven,« so dejali na občini.
Na celjski občini pravijo, da že zdaj zagotavljajo velik obseg proračunskih sredstev za namen oskrbe zapuščenih živali. »Z zavetiščem Mačja hiša imamo sklenjeno koncesijsko pogodbo v višini 195.144 evrov za obdobje petih let. Glede na stroške, nastale v prvem letu in pol trajanja pogodbe, ocenjujemo, da bomo morali nameniti več sredstev. Samo v letu 2024 smo med januarjem in oktobrom v zavetišču oskrbeli več kot 230 mačk, kar je stalo okoli 57.000 evrov.«
Davek ne rešuje problematike
Javna razprava zakona naj bi sledila konec meseca, da bi sodelovali pri pripravi sprememb zakona, so pristojno ministrstvo zaprosili tudi na Kinološki zvezi Slovenije, potrdi njen predsednik Hari Arčon. »Ne želimo biti proti državi, ampak njen kvaliteten partner.« Davku na pse so na zvezi nasprotovali. Na kratko, problematika zavetišč ne bi smela pasti na pleča odgovornih lastnikov psov, odgovarja Arčon. Število psov pri nas narašča, tako rodovniških kot nerodovniških (glej infografiko).
»Nenormalno pa je, da se je dvignilo število psov v zavetiščih. Precej aktivno ozaveščamo tudi o odgovornem lastništvu. Je pa res, da smo tranzitna država in da velikokrat prihajajo k nam psi iz republik bivše države, saj je naša država veliko bolj prijazna živalim. Potem jih tu oskrbijo in dajo naprej. Toda to ne upravičuje tega, da moramo dvigniti davke, da rešimo to problematiko. Poglejte, mi imamo reševalne pse, ki rešujejo živali, terapevtske pse za zdravljenje, uporabnostne pse za pomoč ljudem pri posameznih službah, avtohtono pasmo, ki je nacionalni interes. Ljudje se ukvarjajo z vsem tem večinoma prostovoljno, z nekim žarom upanja, da bodo nekaj dobrega naredili, država pa bi jih obdavčila,« je jasen sogovornik.
Kot je prepričan, je treba zakonodajo drugače urediti in poiskati rešitve, da ne bo toliko psov v zavetiščih. Od leta 2003, ko smo uvedli obvezno čipiranje psov, je namreč večina psov pri nas pod nadzorom. »Na masi psov se zgodi tudi kak primer, ki prekorači etične standarde, in pride do incidenta. Toda v Sloveniji je večina psov primerna za sobivanje. Problem nastane, ko se ljudje odločijo, da bodo imeli psa, ki je neprimeren za življenje v 10. nadstropju v centru Ljubljane. Potem ga za nekaj sto evrov pripeljejo v zavetišče in se ga rešijo. To je enako, kot bi nesli smeti v kontejner, plačali njihov odvoz in se jih rešili. Če hočemo nekoga ustaviti, preden kupi neprimernega psa za v 10. nadstropje, mora vedeti, kakšne so posledice tega. Lastnik psa bi moral nositi finančne posledice zanj do konca življenja. Medtem pa so kazni za zapustitev psa premajhne,« je še dejal Hari Arčon.
