Naša družba se nezadržno stara. O tem govorijo tudi statistični podatki, ki kažejo, da je bilo na začetku letošnjega leta v Sloveniji 462.512 prebivalcev, starih najmanj 65 let, kar je dvakrat toliko kot ob osamosvojitvi leta 1991. Njihov delež med vsemi prebivalci je takrat znašal 11 odstotkov, letos pa že 22 odstotkov. Zanimivo je, da skokovito narašča tudi število stoletnikov, ki jih je bilo letos 386 ali skoraj 15-krat toliko kot leta 1991. Po rezultatih projekcij naj bi starejši leta 2030 predstavljali 24,3 odstotka prebivalcev Slovenije. Te številke kažejo, da postajamo dolgoživa družba in da je skrajni čas, da začnemo razmišljati tudi o tem, kako se bomo soočili z izzivi, ki jih staranje prebivalstva prinaša s seboj.
Bi potrebovali varuha pravic starejših?
In teh ni malo. V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost že nekaj časa opozarjajo na vedno večje stiske, v katerih se znajdejo starejši. Če omenimo le revščino, osamljenost, pospešeno digitalizacijo, nasilje, nemobilnost, slab dostop do zdravstvenih storitev, zahtevno birokracijo pri uveljavljanju pravic, je vse to le vrh ledene gore, ki prizadene veliko število starejših. »Žal lahko iz poročil varuha človekovih pravic, zagovornika načela enakosti, računskega sodišča in poročanja v medijih ugotovimo, da stanje na tem področju ni dobro. Vsako leto je več situacij in primerov, da starejši, predvsem ko ostanejo sami, živijo slabo, pogosto človeka nevredno življenje. Vemo, da je med njimi več žensk kot moških, saj prav ženske ob daljši življenjski dobi in še posebej po izgubi svojih partnerjev pogosteje ostanejo same v obdobju, ko vse težje zmorejo urediti vse potrebno za vsakodnevno življenje,« opozarjajo pri Srebrni niti, kjer si prizadevajo za ustanovitev samostojnega organa – varuha pravic starejših.
Za prepoznavanje težav, ki jih imajo starejši, pogrešajo tudi strokovno in kadrovsko opolnomočeno oskrbo na terenu. Skeptični so do vsebine zakona o dolgotrajni oskrbi, saj teh težav ne bo rešil. Po njihovem mnenju bi bilo treba prepoznati posameznike in posameznice, ki so v stiskah in potrebujejo pomoč danes in takoj, bodisi zaradi revščine, zdravstvenih težav in ovir ali pa zaradi negativnih odklonov družine ali okolja. Ker problemi zahtevajo hitro ukrepanje, je njihovo reševanje toliko zahtevnejše, prav to pa pogosto ni zagotovljeno. Nujna posledica je kopičenje in poglabljanje težav, ki jih posamezniki sami ne morejo obvladati in tudi ne njihovi bližnji. Do sedaj od oblasti ni bilo zaznati razumevanja oziroma pozitivnega premika, je razočarana predsednica Srebrne niti mag. Irena Žagar.
Ker so problemi, ki jih imajo starejši, različni in zahtevajo ukrepanje različnih resorjev, so v preteklosti na ravni vlade že vzpostavili svet za aktivno staranje, ki naj bi, kot pravijo na ministrstvu za solidarno prihodnost, ponovno zaživel in skrbel za uresničevaje strategije dolgožive družbe.
»Ljudje prepogosto mislijo, da je staranje proces, ki se tiče le starejših. Vendar je to vseživljenjski proces, ki se prične že z rojstvom. Zato so uspešne politike staranja le tiste, ki vključujejo vseživljenjski pristop. Podobno kot pri individualnem staranju so tudi na nacionalni ravni zaželene tiste politike, ki v staranju ne vidijo le bolezni in upada, temveč temeljijo na preventivnih in drugih vseživljenjskih aktivnostih. Zaradi tega so ljudje bolj zdravi in živijo dlje časa, v starosti potrebujejo manj oskrbe in pomoči oziroma ju potrebujejo krajši čas,« so prepričani na ministrstvu. Menijo, da je eden ključnih izzivov starajočih se oziroma dolgoživih družb tudi pojav starizma, ki ga sestavljajo stereotipi, predsodki in diskriminacija predvsem do starejših (pa tudi do mlajših). Zato je treba najširšo javnost seznanjati, da je starost obdobje, ki je enakovredno drugim obdobjem v življenju, s svojimi prednostmi in slabostmi, kot jih ima tudi vsako drugo obdobje.
Težave z dolgotrajno oskrbo
Eden od zakonov, ki naj bi pomagal starejšim, ko potrebujejo pomoč in sami ne morejo več v celoti ali sploh skrbeti zase, je zakon o dolgotrajni oskrbi. Prva pravica iz tega naslova, oskrbovalec družinskega člana, se že izvaja in po podatkih iz oktobra izhaja, da imamo trenutno okoli tisoč oskrbovalcev, kar je število, ki ga je pristojno ministrstvo napovedovalo.
Vendar so mnogi, ki spremljajo izvajanje tega zakona, skeptični, saj je jasno, da ni mogoče zagotoviti zadostnega kadra za izvajanje oskrbe starejših, problematični so tudi delovni pogoji pri izvajalcih in seveda plače, ki kljub rahlemu povišanju ostajajo zelo nizke.
Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS), na vprašanje, kako ocenjuje skrb, ki jo naša država namenja starejšim, odgovarja: »Problemi v socialnem varstvu, zlasti pa na področju skrbi za starejše, kljub demografskim gibanjem, ki nas dohitevajo z veliko hitrostjo, žal niso visoko na seznamu političnih prioritet. Izrazito opazno je pomanjkanje sistemskih rešitev, saj vlade pogosto izvajajo kratkoročne ukrepe, ki so usmerjeni le v blaženje trenutne situacije, ne rešujejo pa jedra težav. Hkrati je delo v domovih za starejše družbeno izrazito podcenjeno, kar vodi k temu, da se soočamo z vse večjim razkorakom med potrebami starejših in storitvami, ki jih lahko z obstoječimi kadrovskimi, prostorskimi in drugimi zmožnostmi zagotavljamo.«
Na ukrepe, ki bi lahko bistveno prispevali k odpravljanju kadrovske krize, še čakajo. Ključni sta namreč dve zahtevi: izboljšanje delovnih pogojev s kadrovskimi normativi in boljše plačilo. V SSZS tako že dalj časa zahtevajo, da se nemudoma sprejmejo posodobljeni kadrovski normativi za izvajanje zdravstvene nege in rehabilitacije ter se začne njihovo postopno uveljavljanje. Pristojni so sprejetje novih normativov obljubili že večkrat in se temu leta 2022 tudi zavezali, a zaveze do danes niso uresničili. Prav tako je treba zagotoviti boljše vrednotenje vseh delovnih mest v zdravstvu in socialnem varstvu ter odpraviti plačna nesorazmerja, ki so zelo nestimulativna. Če delovna mesta ne bodo privlačna za iskalce zaposlitev – in to velja tako za pogoje dela kot nagrajevanje – delavcev preprosto ne bodo dobili. Ne glede na druge ukrepe. »Menimo, da bi naši zaposleni morali imeti že v izhodišču vsaj 20 odstotkov višjo osnovo v primerjavi s primerljivimi delovnimi mesti, da bi lahko bili zaradi večje zahtevnosti, težavnosti in odgovornosti dela konkurenčni drugim panogam,« je prepričan Sahernik. Tako pa tistih, ki bi bili pripravljeni delati v domovih za starejše, enostavno ne morejo dobiti, kar kaže tudi podatek o praznih posteljah v domovih. Zaradi pomanjkanja zaposlenih ima namreč prazne postelje že vsak četrti dom za starejše v Sloveniji ali povedano drugače: praznih je kar 926 postelj.
Za primerjavo Denis Sahernik navede zanimiv podatek za Avstrijo, ki je do konca leta 2023 zagotovila skupno 570 milijonov evrov za povišanje plač zaposlenih na področju zdravstva in socialnega varstva. Vrednost ukrepov, ki jih prinaša slovenski ukrep, je ocenjena na približno 9,4 milijona evrov. »S pomanjkanjem kadra v socialnem varstvu se ne soočamo le v Sloveniji, vendar lahko tudi iz tovrstnih primerjav hitro vidimo, da pri nas reševanju tega problema ne namenjamo zadostne pozornosti in sredstev.«
Skrb zbujajoče je tudi to, da so domovi za starejše postali največja slovenska negovalna bolnišnica, saj večina stanovalcev pride v dom zaradi zdravstvenih razlogov, mnogi potrebujejo tudi najzahtevnejšo zdravstveno nego. To so nepokretni stanovalci, ki so odvisni od pomoči zdravstvenih delavcev zaradi fizične ali psihične prizadetosti. Od domov se tako pričakuje, da delujejo kot negovalne bolnišnice, vendar brez zagotovljenih kadrovskih in drugih virov. Tudi zaradi tega so ponekod prisiljeni zavračati stanovalce, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego, ker jim pač ne morejo zagotavljati ustrezne oskrbe. To so na primer stanovalci, ki imajo vstavljeno umetno dihalno pot, kanilo in potrebujejo 24-urno prisotnost medicinske sestre. Starejši z zahtevnimi zdravstvenimi stanji in njihovi svojci so tako prepuščeni sami sebi ter brez podpore in storitev, ki jih nujno potrebujejo in do katerih so po zakonodaji tudi upravičeni.
