Zavetišče Zonzani v Dramljah pri Šentjurju je zavetišče z najdaljšim obstojem pri nas, deluje že več kot 25 let. Zraslo je pravzaprav iz hotela za pse, ki sta ga lastnica zavetišča Tatjana Lenko in njen pokojni mož ustanovila še pred osamosvojitvijo Slovenije. »Takrat so se nam vsi smejali, češ, kaj bomo na podeželju imeli hotel za pse,« se spominja. Toda hotel je zaživel in čez nekaj let so na pobudo veterinarske inšpekcije, ker da so idealni tudi za vzpostavitev zavetišča za živali, to tudi zgradili. Začetki so bili kratko malo spodbudni. Kot pripoveduje Tatjana, so še pred letom 2000 občine Šentjur, Vojnik in Celje zaznale, da imajo problem z zavrženimi živalmi, takrat predvsem s psi, in so Zonzaniju pomagale sofinancirati tudi nekaj boksov. Pomagala jim je tudi veterinarska inšpekcija, takratni Vurs.
»Le kako bi lahko inšpektorji opravljali odvzeme, če ne bi bilo zavetišč. Bili so zainteresirani za to, da se naredijo zavetišča, in so nam pomagali, če smo kaj narobe naredili. V tistih prvih letih smo res delali z roko v roki in imela sem občutek, da smo jim kot podaljšana roka. Bilo je, kot mora biti, da smo lahko vsi opravili svoje delo najbolje za žival,« pripoveduje Tatjana Lenko, ki ima zakonodajo in pravilnike s tega področja v malem prstu.
Od čipov do zmede
Toda zakon o zaščiti živali je v zadnjih 25 letih doživel kar nekaj sprememb, po državi pa so se vzpostavila zavetišča, danes jih je 16. Po zakonu mora imeti vsaka občina na 800 registriranih psov zagotovljen en boks v zavetišču. Toda številne občine z zavetišči nimajo sklenjene nobene pogodbe, po zadnjih podatkih je takih 56. Zavetišča so namreč polna in z občinami ne sklepajo več pogodb, kajti pogodbenih obveznosti ne morejo izpolnjevati. Če je zavetišče polno, je namreč za občino, s katero ima pogodbo, dolžno poiskati prostor za žival v kakem drugem zavetišču. Toda ker so vsa napolnjena, je to sizifovsko delo.
»Nekoč smo pokrivali prek 32 občin in imeli pet zaposlenih. Dela je bilo ogromno, telefoni so zvonili 24 ur na dan in ukvarjali smo se tudi s povsem banalnimi primeri. Kajti ko so se vzpostavila zavetišča, so ljudje vedeli, na koga se obrniti v primeru najdene živali,« razlaga Tatjana Lenko.
Velik korak naprej sta prinesla obvezna registracija in čipiranje psov leta 2003, saj je pri čipiranem psu enostavno najti njegovega lastnika, pove sogovornica. Novela zakona leta 2021, ki je spremenila financiranje zavetišč in prepovedala usmrtitev zdravih živali, pa je pomenila za zavetišča velike spremembe in tudi zmedo. Leta 2022 je Zonzani pokrival še 25 občin, leto kasneje šest, zdaj imajo pogodbo le še z občino Šentjur. To je še obvladljivo, čeprav bi, kot razlaga Tatjana Lenko, na trenutke vse najraje zaprla.
»Na minimumu delujemo zato, da smo pokazali, da ne morejo delati z nami kot s hlapci. Po obstoječi zakonodaji prvih 30 dni za bivanje in oskrbo živali plača občina, naslednjih 90 dni pa je financiranje na plečih zavetišča. Šele po 120 dnevu gre žival v dolgotrajno oskrbo, za kar plača država. Pred tem je namreč občina financirala oskrbo prvih 30 dni, nato smo lahko žival usmrtili. Tega seveda nismo počeli za hobi, ampak kakšne živali so res uboge in jih nikoli ne moreš oddati.«
Nekateri psi in tudi mačke so v zavetišču že od leta 2022. Tatjana Lenko ve, da ne bodo našli novih lastnikov. »Majhne pse ljudje vzamejo, ker jih lahko imajo tudi v stanovanju, mačke prav tako, najraje bi imeli še dvomesečne mladiče. Toda veliki zapuščeni psi navadno ne najdejo doma,« pove. In tako ima zapolnjene prav vse bokse za pse.
Znajdejo se po svoje
Zavetišča se glede financiranja, ki po enem mesecu pade na njihova ramena, znajdejo po svoje. Zonzani črpa vire tudi iz lastnega hotela za živali in donacij, a teh ni veliko, realno pove. Po spremembah, ki so se zgodile leta 2021, so bili primorani dvigniti tudi cene občinam, drugače ni šlo. In kakšne so? Od zavetišča do zavetišča različno, toda približno 20 evrov za psa in 10 evrov za mačko na dan. To v praksi pomeni, za morajo s približno 600 evri poskrbeti za psa in 300 evri za mačko vseh 120 dni, dokler žival ne pride v dolgotrajno oskrbo in denarja zanjo ne nameni država. Toda obenem so to tudi sredstva, s katerimi zavetišča pokrivajo redne stroške elektrike, vode, plače, dajatve, veterinarsko oskrbo. »Predlani sem imela mesečni račun za veterinarsko oskrbo od 6000 do 7000 evrov. Kajti danes ti veterinar ničesar ne sme narediti brezplačno, četudi bi želel, niti rutinske kastracije mačke. Za vse je treba imeti papirje, če pride inšpektor,« reče.
Nov predlog zakona o zaščiti živali, kakršen se je te dni pojavil v javnosti, Tatjana Lenko pozdravlja. »Da bi prvih 60 dni za žival plačala občina, nato pa naslednjih 120 država, pri dolgotrajni oskrbi živali pa bi nas sofinancirala, to je za nas ugodno,« odvrne, »kajti mi delamo vsak dan in vsak dan skrbimo za žival, ne le prvih 30 dni in nato po 120. dnevu. Ljudje pa mislijo, da nas država plačuje. Seveda nas, a ne ves čas, nobeno zavetišče se ne bogati na ta račun.«
