Raziskovalka dr. Kaja Primc z Inštituta za ekonomska raziskovanja z različnimi projekti in raziskavami poskuša risati širšo sliko energetske revščine, ki se ne začne in konča pri mrzlem radiatorju. S Fakulteto za računalništvo in informatiko sodeluje pri razvijanju naprednega modela za napovedovanje energetske revščine, s platformo Ohmleta približuje tematiko energetske revščine širši javnosti, sodeluje v evropskem projektu, kjer testirajo vprašanja za merjenje manj znanih vidikov energetske revščine, hkrati pa sodeluje pri raziskavi, ki preučuje vpliv lastništva nepremičnin na kakovost življenja starejših in odpira pomembna vprašanja socialne varnosti ter neenakosti.
»Med najbolj ranljivimi so enočlanska gospodinjstva, zlasti starejši od 65 let, pogosteje pa se z energetsko revščino soočajo tudi enostarševske družine, ženske, najemniki ter prebivalci podeželskih območij. Ko pogledamo širšo sliko, vidimo, da je v Sloveniji energetska revščina izrazito starostno in spolno pogojena, hkrati pa se med regijami razlikuje – pogosteje prizadene prebivalce vzhodne regije,« oriše širino problema.
Čeprav Slovenija po številnih kazalnikih energetske revščine dosega boljše rezultate od povprečja Evropske unije, ostaja prostor za izboljšave. »Resda je manj prebivalcev izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, več si jih lahko privošči primerno ogrevanje doma, prav tako se zamude pri plačilih komunalnih storitev pojavljajo redkeje kot v povprečju držav članic EU. A pri bivalnih pogojih se Slovenija po podatkih iz leta 2023 sooča z več težavami: 18,5 odstotka prebivalcev živi v stanovanjih z vlago, puščajočo streho ali trhlimi tlemi, kar presega povprečje EU in kaže na večje izzive na področju energetske učinkovitosti in kakovosti stanovanj,« opozori sogovornica.
V študiji, ki so jo na inštitutu v začetku leta pripravili za ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, so ugotovili, da energetsko revna gospodinjstva za stanovanjske izdatke, vezane na elektriko, plin in druga goriva, porabijo približno petino svojih dohodkov, medtem ko slovenska gospodinjstva v povprečju za energijo porabijo manj kot šest odstotkov svojih dohodkov. To vodi v začarani krog, saj si revnejši s preostankom dohodkov težko privoščijo prenovo in naložbe v energetsko varčnejše rešitve.
Skrita energetska revščina
Kaja Primc pojasni, da višji računi za ogrevanje dodatno obremenijo družinski proračun in lahko ljudi z nižjimi dohodki postavijo pred dilemo »ogrevati ali jesti«, torej izbiro med toplim domom in hrano. »Takšne razmere pogosto vodijo tudi v tako imenovano skrito energetsko revščino, ko ljudje po uradnih podatkih niso revni, a živijo v hladnih stanovanjih in s pomanjkanjem osnovnih energetskih storitev. Prav preučevanje prikritih oblik energetske revščine je trenutno eden večjih raziskovalnih izzivov, saj presega meje posameznih disciplin in zahteva celosten pristop,« pojasni in razloži, da je eden od kazalnikov energetske revščine tudi kopičenje neplačanih položnic za ogrevanje in elektriko. V Sloveniji se delež gospodinjstev, ki zaradi finančne stiske zamujajo s plačili stanovanjskih stroškov, giblje okoli evropskega povprečja sedmih odstotkov.
Ko govorimo o energetski revščini, imamo v mislih predvsem zimo, a sogovornica poudari, da je energetska revščina tudi to, da si gospodinjstva poleti ne morejo ohladiti stanovanj in ljudje kljub najrazličnejšim boleznim poletje preživijo v stanovanjih s 30 in več stopinjami Celzija. »To povečuje tveganje za dehidracijo, srčno-žilne zaplete in druge zdravstvene težave,« pojasni in opozarja, da ima energetska revščina za posameznika lahko zelo raznolike posledice, ki »se odražajo tudi v obliki stresa, tesnobe in občutka sramu«, ter hkrati izpostavlja, da so pomembne tudi družbene in ekonomske posledice. Posamezniki v energetski revščini se namreč pogosto znajdejo v začaranem krogu finančnih dolgov, socialne izključenosti in nasploh slabše kakovosti življenja. Slabi bivalni pogoji vplivajo tudi na učne sposobnosti otrok, zmanjšano produktivnost odraslih in težave pri vključevanju na trg dela. »Energetska revščina se tako prepleta s širšimi vzorci prostorske neenakosti, saj revnejša gospodinjstva pogosto živijo na cenejših, manj zaželenih območjih s slabše vzdrževanimi in energetsko neučinkovitimi stavbami ter slabšim dostopom do storitev, kar poglablja družbene razlike in zmanjšuje možnosti za izhod iz revščine,« je jasna.
Kako se dolgoročno najbolj učinkovito zoperstaviti energetski revščini? Je učinkoviteje zagotoviti dostopne cene energentov, je problem lažje regulirati s sistemi socialnih pomoči ali z namenskimi nepovratnimi spodbudami za energetsko sanacijo stavb? Sogovornica izpostavi, da se je za najboljšo izkazala kombinacija vsega naštetega. »Raziskava, v kateri smo primerjali politike različnih držav, je pokazala, da države, ki energetsko revščino naslavljajo s kombinacijo socialne in energetske politike, dosegajo najboljše rezultate. Ukrepi, kot sta zimski dodatek in pomoč pri plačilu računov, so ključni za takojšnje blaženje stisk, vendar ne odpravljajo temeljnih vzrokov. Zato so za trajnejšo odpornost gospodinjstev potrebni tudi ukrepi energetske politike, povezani z vlaganjem v energetsko sanacijo stavb, učinkovitejše ogrevalne sisteme in večjo rabo obnovljivih virov,« meni.
A pozor, ugodni krediti in nepovratne spodbude ne prinašajo želenih rezultatov, če niso zasnovani tako, da upoštevajo dejanske razmere ranljivih skupin, ki se pogosto soočajo s pomanjkanjem znanja, informacij in finančnih sredstev. Reševanja energetske revščine torej ni brez tesnega sodelovanja med državnimi institucijami in lokalnimi akterji, kot so centri za socialno delo, občine in humanitarne organizacije, ki najbolje poznajo razmere na terenu.
