Veliko je stvari, ki bi jih v zvezi s področjem trajnostnega potrošništva morali narediti na področju zakonodaje, četudi se ta počasi že spreminja. Pri društvu Fokus so skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami in subjekti socialne ekonomije predlagali oprostitev davka za sektor popravil, kar bi okrepilo ta sektor in popravila približalo ljudem tako cenovno kot tudi lokacijsko.

»Tega naše vlade do sedaj niso jemale resno. Sodelovali smo tudi pri vseevropski kampanji, ki je pripeljala do evropskega zakona, ki zahteva pregled lastnih dobavnih verig, preprečevanje izkoriščanja in možnost, da ranljive skupnosti, ki jih izkoriščajo, na primer ženske v oblačilni industriji v Bangladešu ali delavec na plantaži banan v Ekvadorju, lahko dostopajo do evropskih sodišč in zahtevajo popravilo krivice,« našteva Elena Lunder iz društva Fokus.

Viri iz šibkejših držav globalnega juga

Kot pravi, nevladne organizacije že leta opozarjajo na sporno delovanje podjetij. Ta so si na svetovnem trgu izborila možnost, da izrabljajo vire, ne da bi za njih plačevala pravično ceno, ki bi pokrila vse stroške. Podjetja, ki imajo večinoma sedeže na globalnem severu, črpajo vire iz šibkejših držav globalnega juga in s tem tudi izvažajo dodano vrednost. Poleg tega pogosto ne pokrivajo škode, ki nastaja pri proizvodnji.

Hkrati v procese vključujejo ljudi, ki jim ne plačujejo dostojnega plačila in ki morajo delati v človeku neprimernih razmerah, pogosto so prisiljeni živeti v nedostojnih razmerah, ne smejo se združevati v sindikate in so ujeti v začarani krog izkoriščanja ter revščine. Kmalu postane jasno, da je velik del dobičkov, ki jih taka podjetja izplačujejo delničarjem, možen samo zaradi izkoriščevalskih praks, ki pritiskajo na vse cenejšo proizvodnjo, ne glede na vse.

Na opozorila nevladnih organizacij se je odzvala Evropska unija, ki je sprejela več zakonodajnih aktov na področju odgovornosti podjetij. Krovna je direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, ključni sta tudi uredba EU o izdelkih brez krčenja gozdov (EUDR) in uredba o kritičnih surovinah. Vsi akti od podjetij zahtevajo, da pregledajo svoje vrednostne verige (od začetka nastajanja izdelka in vse do trenutka, ko ta izdelek konča na smetišču) in zagotovijo, da se v nobeni fazi življenjskega cikla izdelka ne dogajata izkoriščanje ljudi in uničevanje okolja. Ko bo ta zakonodaja končno zaživela, bodo podjetja prisiljena prevzeti svoj del odgovornosti za revščino, izkoriščanje, podnebne spremembe in uničene gozdove. In spremeniti način poslovanja.

Mladi za spremembe

Na te problematike vse pogosteje aktivno opozarjajo mladi, saj se jih veliko odloča za civilnodružbeno udejstvovanje; sodelujejo pri ozaveščanju in se udeležujejo protestov. A kljub temu, da je bilo v zadnjih letih več mladih, ki so opozarjali na nujne sistemske spremembe, če se želimo izogniti podnebni katastrofi, njihov glas pogosto ni slišan ali upoštevan in niso vključeni v procese odločanja.

»Čeprav so te teme za mlade pomembne, saj so mladi tisti, ki bodo posledice občutili na lastni koži, so v tem času najbolj vplivni starejši, ki so na odločevalskih mestih v podjetjih in javnih ustanovah. Mladih ni treba prepričevati, da je to pomembna tema. Mislim, da je težja naloga prepričati starejše,« se zamisli Elena Lunder, ki pri skoraj vsakem izdelku, ki ga pobere s police, lahko vidi uničujoče posledice, ki jih je njegova izdelava povzročila, zato dvakrat premisli, ali ga res potrebuje.

Poudarja, da se ji ne zdi pravilno, da je to naloga posameznika. »Bizarno se mi zdi, da živimo v družbi, kjer se v trgovini lahko odločamo med izdelkom, ki skoraj zagotovo vključuje otroško delo, in med izdelkom, za katerega je to manj verjetno. Nujno je, da se to resno regulira na državni ravni.«