Potem ko se je lani jeseni ob možnosti prodaje Tičarjevega doma na Vršiču prvič zares postavilo vprašanje prodaje planinskih koč in njihovega vedno težjega vzdrževanja, ki ga opravljajo planinska društva, je bila ob koncu leta, v veliko večjem zatišju, prodana koča Mladika na Pečni rebri nad Postojno. Njena zgodba je v svojem ogrodju povsem identična vršiški in še kakšni, le akterji so drugi in Pečna reber v vseslovenskem merilu ni tako pomembna kot Vršič. Toda če kaj, potem daje zgodba postojnskega planinskega društva vzorčno sliko dogajanja in težav, s katerimi se danes sooča veliko društev, predvsem tistih, ki nimajo najbolj dobičkonosnih koč. Vemo, da takšne stojijo v Triglavskem pogorju in na Vršiču, potem pa se seznam večinoma že konča.
V družbeni lasti
Planinsko društvo Postojna je bilo primorano Mladiko prodati predvsem zaradi drage obnove Vojkove koče na Nanosu, ki je društvo na koncu stala okoli 600.000 evrov. Prvotna finančna konstrukcija je zagotavljala dovolj sredstev, 280.000 evrov so dobili iz razpisa, 60.000 evrov so imeli svojih sredstev, še enkrat toliko bi vzeli kredita. Toda ko so hoteli narediti energetsko sanacijo, so ugotovili, da bodo potrebni večji posegi.
»Zgornji del koče smo podrli in na novo pozidali. Vmes se je začela vojna v Ukrajini, nastale so poplave v Sloveniji, zgodilo se je vse živo in cene so šle v nebo. Na koncu se je zaradi dviga cen izkazalo, da društvo ni financiralo le 20 odstotkov, kot je predvidel razpis, ampak 60 odstotkov, kajti višina razpisa se ni prav nič dvignila zaradi dviga cen,« razlaga predsednica postojnskega društva Neva Šemrov. Za obnovo so morali vzeti 100.000 evrov kredita, še enkrat toliko so dobili donacij in sponzorstev.
Rezultat pa ni le lepo obnovljena koča na Nanosu in ogromno prostovoljnih ur, ki so jih člani društva podarili ne le društvu samemu, ampak vsej državi, nam vsem, temveč tudi nezavidljiv položaj, v katerem so se znašli.
V prihodnjih letih bi bila namreč prav tako potrebna vlaganja v Mladiko, a tega društvo, kot je ugotovilo, ne bi zmoglo. Zato so se odločili za prodajo.
»Bilo je smotrno,« pove Neva Šemrov. »Ko s seje na sejo preštevaš, kaj vse moraš narediti, kaj bi bilo dobro narediti, da nimaš najemnika in ga ne dobiš … Potem se na koncu vprašaš, čemu je planinsko društvo namenjeno? Da hodimo v hribe in skrbimo za rekreacijo ali da se ukvarjamo s kočami? Seveda se mora nekdo ukvarjati s kočami, toda mislim, da bi morale postati te stvari profesionalno organizirane. V samem upravnem odboru je kar nekaj časa zorela misel, da kočo prodamo, ker je ne moremo niti vzdrževati več, kaj šele razvijati. Da smo jo prodali občini, je toliko boljše, ker je ostala v družbeni lasti.«
Župan občine Postojna Igor Marentič je zaznal pomen Mladike. Zanjo je občina odštela 124.000 evrov. »Za nas domačine je to neke vrste park Tivoli, kjer je veliko sprehajalnih poti. To je koča naše mladosti in vzeli smo jo za svojo. Ko se je začela zgodba o prodaji in se je planinsko društvo znašlo v stiski zaradi Nanosa, je občina priskočila na pomoč sprva materialno in finančno, ker pa se ta stiska še ni končala, smo jim takoj ponudili, da bi odkupili kočo in jo tako zaščitili kot javni interes. Nismo želeli, da bi postala zasebna last. Zdaj smo zadovoljni vsi, planinsko društvo, občina in domačini.«
In kaj bo sledilo? Kot pripoveduje župan, bodo sprva očistili okolico, podrli staro barako in zgradili nov objekt, ki ga bo mogoče tudi najeti, obnovili bodo balinišče in prvomajsko kresovanje. Lani so v kočo napeljali tudi vodo, v kratkem jo bodo priklopili, saj v koči doslej ni bilo tekoče vode.
Uredili bodo prostor za igrala in električno napeljavo v koči. »Seveda bo vzdrževanje z naše strani lažje. Za zdaj bomo vložili 45.000 evrov. A tudi vsaka nadaljnja manjša vlaganja, po 2000 ali 3000 evrov, občina lažje prenese kot planinsko društvo,« se zaveda župan, ki ga občutek za javno dobro ni zapustil in mu je koča pomembna tudi kot domačinu.
Problem zakonodaja
Ni pa postojnska občina edina, ki je odkupila kočo od planinskega društva. V občinski lasti je danes 13 koč, posamezniki jih imajo pet, devet pa si jih lastijo še druga društva, agrarne skupnosti, ministrstva ali PZS. Od 159 koč jih je torej glavnina, to je 132, še vedno v lasti planinskih društev. Da tako ostane, si prizadeva tudi PZS. »A dejstvo je, da se družbene in ekonomske razmere spreminjajo in se mora tudi planinska dejavnost v širšem smislu prilagajati tem spremembam,« je pripomnil strokovni sodelavec PZS Dušan Prašnikar.
V zadnjem obdobju so bile pravzaprav prodane le tri koče. Poleg Mladike leta 2023 Planinska koča na Gospincu, ki je zdaj Hotel Rozka na Krvavcu. Ta je bila že pred prodajo v pretežni zasebni lasti, po prodaji pa ni več ohranila statusa planinske koče. Tudi v tem primeru je planinsko društvo namenilo sredstva za obnovo druge koče, in sicer Kranjske koče na Ledinah. Istega leta je parcelo s pogorelim Kocbekovim domom prodalo tudi PD Celje Matica, in sicer občini Luče, ki namerava tam zgraditi novo kočo.
»V vseh treh primerih je bil namen prodaje pridobitev sredstev za sanacijo druge planinske koče v lasti društva oziroma za plačilo stroškov,« je jasen Prašnikar.
Vzrokov, da planinska društva koč ne morejo več vzdrževati ali jih vedno težje vzdržujejo, je več in se med seboj prepletajo. Prašnikar jih strne: »Skupni trend je pomanjkanje prostovoljnega dela v društvih za vzdrževanje in obnovo planinskih koč. Ob tem je zmanjkalo donatorskih sredstev podjetij iz lokalnega okolja, ki so bila marsikje močna finančna opora društvom. Javne finančne podpore ni veliko, kadar pa je, so razpisi razmeroma zahtevni in marsikje v društvih nimajo kadra, ki bi sam obvladoval prijave in vodenje projektov. Planinske koče postajajo tudi tehnično vse zahtevnejše za vzdrževanje in upravljanje, za kar je vse manj društvenih prostovoljcev s potrebnim znanjem in je treba vse bolj vključevati različne strokovnjake, ki pa pomenijo finančno breme za društvo.«
Franc Povše, predsednik PD Celje Matica, priznava, da je bila odločitev, da prodajo parcelo pogorelega Kocbekovega doma na Korošici, težka, toda drugega društvu ni preostalo, ko pa sta mu v razmaku dveh let pogoreli dve koči.
»Graditi dve koči v visokogorju je izjemno težko, že ena je res velik zalogaj. Največja težava, s katero se soočamo, pa je naša zakonodaja. Predpisi za gradnjo koče se enaki kot za hotel v dolini, toda stroški so v visokogorju bistveno višji. Če ponazorim: spraševali so me, zakaj je nova koča na Okrešlju toliko višja od stare ob enakem številu nadstropij. Ker mora biti! Prej je bila lahko jedilnica visoka dva metra, sedaj mora biti 3,5 metra. Zgornje nadstropje mora biti visoko tri metre, prej je bilo dva. Prezračevanje mora imeti vsaka soba, vrata morajo biti narejena po posebnih standardih in taka so zelo draga, dela pa jih le eno podjetje v Sloveniji. Imeli smo že predračun za navadna vrata, ki bi bila nekajkrat cenejša in še popust bi dobili, toda odgovor je bil, da ne zadostujejo predpisom. Po drugi strani pa vsak, ki pride delat in mora hoditi eno uro peš gor ter se pripeljati še v Logarsko dolino, navije stroške delovnih ur. Kup stvari je, ki so projekt podražile za skoraj trikrat. Naš projektantski predračun za Okrešelj je bil 800.000 evrov, milijon evrov smo že vložili v kočo, pa smo nekje na polovici. Ker sta nam pogoreli dve koči in nenadoma nimamo nobenega prihodka, društvo životari,« navrže realne probleme Povše. In doda: »Kot da vse te težave niso dovolj, so nam nedavno še nepridipravi vlomili v kočo celjskih gorskih reševalcev, kočo na Okrešlju in Orlovo gnezdo. Včasih se zdi, da človek še v hribih ni več varen.«
Potrebovali bi olajšave
Planinskim društvom država prav nič ne prizanaša. Zakonodaja je za vse enaka, tako za gostilno v dolini kot kočo v hribih, naj gre za računovodstvo, davke, predpise, pisanja poročil, vodenja evidenc … Zahteve so vedno večje, razpisi za vse enaki in zapleteni, stvari so postale že tako sprofesionalizirane in zbirokratizirane, da s samim prostovoljstvom ne gre več in bi morali imeti v društvih različne strokovnjake z različnih področij, nam povedo iz različnih planinskih društev. Od države pričakujejo podporo, več strokovne pomoči pa od PZS, ki te službe ima.
Toda država kake konkretne sistemske rešitve glede financiranja koč še ni ponudila, prav tako ne potez, ki bi olajšale delovanje planinskih društev. Finančno pomoč je prek razpisa država namenila celjskemu društvu za pogoreli koči, za vsa preostala sredstva pa morajo planinska društva kandidirati na javnih razpisih, za katera kandidirajo tudi drugi turistični ponudniki, od smučarskih središč do hotelov. Jasno je torej, s kako večjimi akterji se potegujejo za sredstva planinska društva, ki so prostovoljske organizacije.
Dušan Prašnikar potrdi, da resnih predlogov od države ni bilo. »Leta 2021 smo bili veseli posebnega razpisa za energetsko in okoljsko obnovo planinskih koč, a na podobnem razpisu so lahko kandidirali tudi drugi gostinsko-namestitveni objekti. Trenutno se z državo pogovarjamo za možnost razpisa, ponovno za energetsko-okoljsko obnovo. Potrebovali pa bi tudi možnost obnove koč na drugih področjih ter določene davčne in druge olajšave pri vzdrževanju in upravljanju koč, kar bi finančno razbremenilo društva. Verjetno ohlapnejši pogoji na področju gradbeništva in tehničnih standardov niso prava smer, saj morajo tudi koče dosegati določene standarde glede varnosti na področju požarne varnosti, zdravja in okolja. Toda glede na to, kolikšne multiplikativne učinke imajo planinske koče skupaj s planinskimi potmi, bi morala biti nujna usmeritev države v redno finančno podporo za obnovo planinskih koč, ne zgolj za izboljšanje energetsko-okoljske, ampak tudi gostinsko-namestitvene infrastrukture.«
Prodaja – olajšanje
Lisca je 928 metrov visok hrib v Posavju, priljubljen in dobro obiskan z vseh koncev in krajev. Toda lani je minilo deset let od tega, ko je občina Sevnica postala lastnica Tončkovega doma na Lisci. Kot je slišati, je dobra lastnica.
»Tončkov dom je stara koča in skoraj nihče več ne prespi v njej. Treba jo je bilo obnoviti in v društvu smo ugotovili, da je to za nas prevelik zalogaj. Potrebovali bi namreč pol milijona evrov. Kje naj jih dobimo? Veste, problem vseh planinskih koč, sploh v sredogorju, je finančna vzdržnost, ki jo je zelo težko zagotavljati. In najemniki – dobiti dobrega najemnika je problem. Kogar koli v Posavju in Zasavju boste vprašali, vsi imamo enake težave, zato je marsikatera koča že zaprta,« je povedal Mojmir Rupar, podpredsednik PD Lisca Sevnica.
Za delovanje sevniškega planinskega društva povsem zadostuje manjša, Jurkova koča, ki stoji v neposredni bližini Tončkove na Lisci. »Prodaja Tončkove koče je bila tako najboljša in edina pametna rešitev, da ostane koča v dobrem stanju. Za tiste, ki smo problem poznali, pa olajšanje,« razloži Rupar.
Se pa gospod, ki že 40 let deluje v planinskem društvu, upravičeno sprašuje, kar se gotovo marsikateri planinec, kaj se bo z našimi kočami dogajalo v prihodnje in ali bodo koče, ki se bodo prodale, še ostale planinske koče. Tončkova koča je za zdaj ohranila ta status. Toda zasebnik, ki kočo kupi in ne vidi v njej več javnega interesa, jo lahko spremeni v kar koli. Od lastnega vikenda do hotela s petimi zvezdicami. In potem nenadoma ni več dostopna navadnim ljudem.
