»Predsednik ZDA Donald Trump je že naletel na val kritik zaradi svojih dejanj, kršitev mednarodnega prava, prezira do dolgoletnih norm in groženj drugim državam. Po vsem svetu je otipljiv občutek negotovosti in slutnje. A že zdaj bi moralo biti očitno, da se stvari ne bodo dobro končale, niti za Združene države niti za preostali svet,« je že pred tedni v članku za Project Syndicate opozarjal ugledni ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz. Vseeno je takrat le malokdo pričakoval, da se bo tako kmalu po napadu na Venezuelo in ugrabitvi tamkajšnjega predsednika Trump lotil še hujšega napada na Iran in uboja njihovega voditelja Alija Hameneja.
Nova doba imperializma
Stiglitz se je že tedaj zavedal, da se ZDA pod Donaldom Trumpom zlepa ne bodo ustavile in da prej ali slej sledijo novi napadi in vojne. »Še vedno se spominjamo slovesnega opozorila ameriškega predsednika Dwighta Eisenhowerja o industrijsko-vojaškem kompleksu, ki je nastal po drugi svetovni vojni. Neizogibno je bilo, da bo država, katere vojaški izdatki so bili enaki preostalemu svetu, sčasoma uporabila svoje orožje, da bi poskušala prevladati nad drugimi. Seveda so vojaške intervencije postajale vse manj priljubljene po ameriških nesrečah v Vietnamu, Iraku, Afganistanu in drugod. A Trump nikoli ni pokazal veliko skrbi za voljo ameriškega ljudstva. Odkar je vstopil v politiko (in nedvomno že prej), je menil, da je nad zakonom, in se hvalil, da bi lahko ustrelil človeka na peti aveniji v New Yorku, ne da bi izgubil glas. Upor 6. januarja 2021 v ameriškem Kapitolu je pokazal, da je imel prav. Volitve leta 2024 so okrepile Trumpov vpliv na republikansko stranko in zagotovile, da ta od njega ne bo zahtevala odgovornosti,« je Stiglitz ugotavljal po Madurovem ujetju, ki se mu je zdelo povsem nesprejemljivo. »Tudi če gre za tako imenovano izvrševanje zakonov, mednarodno pravo še vedno zahteva, da se takšna dejanja izvajajo z izročitvijo. Ena država ne sme kršiti suverenosti druge ali odpeljati tujih državljanov – kaj šele voditeljev držav – iz njihovih matičnih držav. Izraelski premier Benjamin Netanjahu, ruski predsednik Vladimir Putin in drugi so bili obtoženi vojnih zločinov, vendar nihče ni predlagal napotitve vojakov, da bi jih zasegli, kjer koli že so,« se je zgražal eden najvplivnejših ekonomistov, ki je slutil, da sledijo še bolj nezaslišane poteze od takratne odločitve ameriške administracije, da ugrabi predsednika in nato še prevzame venezuelsko nafto.
»Očitno je pred nami nova doba imperializma. Moč je pravica in nič drugega ni pomembno. Moralna vprašanja in vladavina prava so bili skoraj brez zadržkov potisnjeni na stranski tir s strani republikancev, ki so nekoč ponosno zagovarjali ameriške vrednote,« opisuje sedanje stanje v ZDA in svetu Stiglitz, ki vseeno verjame, da ameriške imperialistične težnje na daljši rok ne morejo uspeti. »Vredno je spomniti, da to v 20. stoletju ni več uspelo niti Združenemu kraljestvu kot veliki imperialni sili 19. stoletja. Če bo večina drugih držav sodelovala v soočenju s tem novim ameriškim imperializmom, so dolgoročne možnosti za ZDA lahko še slabše. Konec koncev je Združeno kraljestvo vsaj poskušalo izvoziti koristna vodstvena načela v svoje kolonije in uvajalo kanček vladavine prava. Nasprotno pa je trumpovski imperializem povsem brez načel in koherentne ideologije. Je izraz zgolj pohlepa in volje do moči. To bo privabilo najbolj pohlepne in lažnivce, kar jih lahko ameriška družba vzgoji. Takšni liki ne ustvarjajo bogastva. Svojo energijo usmerjajo v iskanje rente: ropanje drugih z uporabo tržne moči, zavajanjem ali neposrednim izkoriščanjem. Države, ki jih prevladujejo iskalci rente, lahko proizvedejo nekaj bogatih posameznikov, vendar na koncu ne postanejo uspešne,« razmišlja nekdanji svetovalec ameriških predsednikov Billa Clintona in Baracka Obame, ki je prepričan, da je za blaginjo nujna vladavina prava.
»Trump je pokazal, da za korupcijo ni potrebna absolutna moč. Ko sistem zavor in ravnovesij začne razpadati – kot se je zgodilo v ZDA – lahko močni delujejo brez posledic. Stroške bo nosila preostala družba, saj je korupcija vedno slaba za gospodarstvo. Upamo, da se bo njegova distopična doba končala z volitvami 2026 in 2028. A Evropa, Kitajska in preostali svet se ne morejo zanašati zgolj na upanje. Morali bi pripravljati načrte za izredne razmere, ki priznavajo, da svet ne potrebuje ZDA. Kaj Amerika sploh ponuja, brez česar svet ne bi mogel? Možno si je predstavljati svet brez velikanov Silicijeve doline, saj so osnovne tehnologije, ki jih ponujajo, zdaj široko dostopne. Drugi bi se hitro vključili in morda bi vzpostavili veliko močnejše varovalke. Možno si je tudi predstavljati svet brez ameriških univerz in znanstvenega vodstva, saj je Trump že storil vse, da te institucije težko ostanejo med najboljšimi na svetu. In mogoče si je predstavljati svet, v katerem drugi ne bodo več odvisni od ameriškega trga. Trgovina prinaša koristi, a manj, če želi imperialna sila zase prisvojiti nesorazmeren delež. Zapolniti vrzel povpraševanja, ki jo povzročajo vztrajni trgovinski primanjkljaji ZDA, bo za preostali svet veliko lažje kot izziv, s katerim se ZDA soočajo na ponudbeni strani,« Stiglitz odkrito poziva druge države, naj odločneje ukrepajo proti najmočnejši državi sveta.
Carine ne delujejo
»Hegemon, ki zlorablja svojo moč in ustrahuje druge, mora ostati v svojem kotu. Upiranje temu novemu imperializmu je bistveno za mir in blaginjo vseh drugih. Medtem ko bi preostali svet moral upati na najboljše, mora načrtovati najslabše. In pri teh načrtih bi bila najučinkovitejša poteza gospodarsko in družbeno izobčenje,« priporoča nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke, ki se je minuli teden odzval tudi na Trumpov domišljavi in zavajajoči govor o stanju države, v katerem je prvi mož ZDA večkrat zatrdil, da so njegove carine prihranile denar državi in spodbudile gospodarstvo.
Joseph Stiglitz pravi, da Trumpove laži o carinah ne morejo izbrisati resnice o tem, kako so te zvišale stroške za večino prebivalcev ZDA. »Njegova politika je propadla,« trdi Stiglitz, ki je skupaj s še nekaterimi Nobelovimi nagrajenci iz ekonomije takoj napovedal, da bo uvedba carin slaba za ameriško gospodarstvo. »Imeli smo prav. Carine plačujejo Američani. Ne plačujejo jih tujci. Trump pravi, da niso imele nobenega vpliva na inflacijo, a ocenjuje se, da povprečna družina zaradi carin plačuje nekje med 1000 in 1700 dolarji dodatnega denarja. Trump je rekel tudi, da bo to vrnilo delovna mesta v proizvodnji. Število delovnih mest v proizvodnji v Združenih državah Amerike se je leta 2025 zmanjšalo, medtem ko se je pod predsednikom Bidnom povečalo. O tem raje ne govori. Realni dohodki Američanov, prilagojeni inflaciji, so se znižali. Trump je govoril o največjem znižanju davkov v zgodovini, a tudi to ni res, saj se po odstotku BDP niti približno ne uvršča blizu vrha. Je pa šlo za najbolj regresivno znižanje davkov, kar pomeni, da so koristi imeli milijarderji in korporacije, tisti na dnu pa so plačali ceno. Da bi milijarderjem znižali davke, so od najrevnejših Američanov zahtevali, naj nimajo ustreznega zdravstvenega varstva v državi, kjer je zdravstvo tako slabo, da se je pričakovana življenjska doba zmanjševala že pred pandemijo. Za povrh se je kljub carinam, ki naj bi odpravile ogromen trgovinski primanjkljaj pri blagu, trgovinski primanjkljaj pri blagu dejansko povečal. Torej je Trumpova politika propadla celo na področjih, ki si jih je zastavil kot cilj,« glavne zmote iz Trumpovega govora našteva Joseph Stiglitz, ki ga je njegov nastop zaradi dolžine spomnil na Fidela Castra in druge demagoge, ki preprosto radi nastopajo in govorijo, četudi povsem brez argumentov.
