»Nič dobrega se ne obeta našemu smučanju. Za nekaj veselja in uvrstitev na stopničke sta letos poskrbela Hrobat in Kranjec, to pa je bilo ob še nekaj spodbudnih uvrstitvah Slokarjeve in prvih točkah Naraločnika bolj ali manj vse. Še huje je, da za sedanjimi tekmovalci zeva praznina, saj na vidiku sploh ni kakšnih novih talentov. Ni pravega razloga za optimizem,« ugotavlja Tone Vogrinec, običajno sicer vselej optimistični soustvarjalec zlate dobe slovenskega smučanja.
Trikrat tretji
Presenetljivi tretji mesti Mihe Hrobata na smukih v Beaver Creeku in Wengnu, tretje mesto Žana Kranjca v veleslalomu v Beaver Creeku ter še nekaj uvrstitev med deseterico, ki so jih ob obeh omenjenih prispevali še Martin Čater, Andreja Slokar, Neja Dvornik in Ilka Štuhec, so glavne svetle točke letošnje sezone v svetovnem pokalu.
Še manj razlogov za veselje je bilo na svetovnem prvenstvu v Saalbachu, kjer se je medalji približala le Slokarjeva s šestim mestom in le 21 stotinkami zaostanka za bronom. Pred dvema letoma smo na svetovnem prvenstvu prav tako ostali brez medalje, a osvojili tri šesta mesta.
»Tudi Žan in Ilka se počasi bližata koncu kariere, zato bo vrhunskih rezultatov po kakšnem odhodu še manj. Če se hitro kaj ne spremeni, bo lahko tudi vsega konec. A celo če bi takoj spremenili sistem in začeli spet veliko več vlagati v mlajše kategorije ter bistveno izboljšali pogoje dela z mladimi, ki zdaj nimajo niti poligona za stalne treninge, bo trajalo kar nekaj let do kakšnih rezultatov. Vsaj osem do deset let traja, da se današnji 14-letniki iz dovolj široko zastavljene osnove na dnu piramide z intenzivnim in kakovostnim delom prebijejo na vrh piramide, kjer se vidijo rezultati na mednarodni ravni,« se zaveda nekdanji direktor smučarskih reprezentanc.
Mladih ni
O krizi našega smučanja priča tudi dejstvo, da smo na svetovnem prvenstvu komaj sestavili eno samcato ekipo za tekmovanje v paralelnem slalomu. »Uveljavljenih reprezentantov, ki so se pripravljali na svoje specialne discipline, to ni zanimalo, mladih, ki bi se preskusili v tej tekmi, pa niti nimamo. Tijan Marovt je pri 26 letih obupal tik pred svetovnim prvenstvom, potem ko je na 32 nastopih 22-krat odstopil in se ni niti enkrat prebil v drugo vožnjo. Razumljivo, da človek izgubi voljo, če ga kar vržeš v svetovni pokal, čeprav nima v ekipi niti konkurence, da bi se sploh s kom primerjal. Osemnajstletni Miha Oserban je še nepopisan list, ki tudi nima prave konkurence za primerjanje in razvoj, a je že prišel na svetovno prvenstvo. Nekoč smo za velika tekmovanja, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva, imeli posebne kvalifikacije, osnovni pogoj pa je bil že dosežen rezultat med prvih 16 po olimpijskem kriteriju, torej upoštevajoč največ štiri tekmovalce iz iste države, kolikor jih ima pravico nastopiti na takih tekmovanjih. Ob takem kriteriju bi letos imeli še precej manj udeležencev. Za razvoj mladih je ključno, da se med sabo primerjajo, borijo in spodbujajo,« poudarja Vogrinec, ki ga zato jezi, da se naš že tako majhen nabor tekmovalcev in tekmovalk še dodatno drobi.
Nujne primerjave
Potrebujemo poligon
Kljub razočaranju nad sedanjim stanjem slovenskega smučanja, ki se sooča s skoraj milijonskim dolgom smučarske zveze, povrh pa še s slabimi pogoji za trening, toplimi zimami, vse večjo draginjo in pomanjkanjem pokroviteljev, Vogrinec vendarle ne obupuje povsem.
»Res je treba marsikaj spremeniti, a vseeno nam ni treba ravno izumljati tople vode. Znanja imamo precej, ve se, kaj je treba delati, saj lahko kopiramo Švicarje, ki imajo zelo razvejan sistem in so zdaj najbolj uspešni, ali se zgledujemo po Avstrijcih in Italijanih. Naše alpsko smučanje vsaj na reprezentančni ravni ni ravno revno kot cerkvena miš. Več težav imajo klubi in starši tekmovalcev v najmlajših kategorijah, ki zdaj hitro obupajo, če ni pravega rezultata, saj lahko take stroške krijejo le v premožnih družinah. Največji problem je, da otroci doma nimajo kje trenirati in se morajo voziti v Avstrijo, saj v nasprotju z našimi tekači, skakalci in biatlonci, ki imajo krasne možnosti, alpski smučarji sploh nimajo pravega poligona. Tu bi morala pomagati tudi država. Res so zelo draga postala potovanja na južno poloblo čez poletje, ko tu ni snega, a niti ni potrebe, da mladinci hodijo tja, saj je bolje intenzivno trenirati kje bliže, južna polobla pa naj bo možnost le za sam vrh. Individualne ekipe niso prava rešitev in naj pridejo v poštev šele za tiste, ki se redno in ne le občasno uvrščajo med najboljšo petnajsterico, saj je dotlej bolj smiselno delo v večji ekipi. Domačih sponzorjev res primanjkuje, a takšno je pač stanje, ki se mu je treba prilagoditi. Slovenci smo vedno znova našli pot in se dokazali kot izredno uspešni športniki. Poglejmo samo hokejiste, ki jih je pri nas registriranih manj, kot je v hokejsko razvitih državah ustreznih dvoran, mi pa smo se z le dvema kluboma kosali z najboljšimi na olimpijskih igrah v Sočiju. Tudi v smučanju smo že delali podobne čudeže,« razmišlja sogovornik, ki smo ga za telefonski pogovor zmotili med igranjem golfa v Turčiji. Seveda pa se bo vrnil domov pravočasno, da bo ta konec tedna obiskal tekmi svetovnega pokala v Kranjski Gori, ki je zdaj naše edino prizorišče za neposreden stik z najboljšimi smučarji in smučarkami sveta. Na sobotnem veleslalomu se bo Kranjec pognal v lov na prve slovenske stopničke na domačih tleh po 23 letih.
