V svetu, kjer tehnologija tekmuje v tem, kako čim hitreje odpraviti človeški stik, ena izmed največjih trgovskih verig v Veliki Britaniji uvaja radikalen koncept: počasnost kot protistrup za epidemijo osamljenosti.
Zvok sodobnega nakupovanja je povsod enak in je bolj ali manj zgolj ritmično piskanje optičnega bralnika, ki mu sledi hiter, naučen gib zapestja. Bip. Pošlji naprej. Bip. Pošlji naprej. Cilj je učinkovitost. V idealnem scenariju sodobne maloprodaje se kupec in prodajalec komajda pogledata, v še boljšem – tistem s samopostrežnimi blagajnami – pa prodajalca sploh ni.
Toda v začetku tega meseca se je v britanski verigi supermarketov Morrisons zgodilo nekaj nenavadnega. Sredi predpraznične mrzlice, ko je nestrpnosti v čakalni vrsti še nekaj več, so odprli blagajne, kjer je cilj prav nasproten – upočasniti postopek.
Iniciativa, poimenovana »Talking Tills« (kar bi prevedli kot klepetave blagajne), ni zgolj logistična napaka, temveč premišljeni socialni eksperiment. V času, ko algoritem narekuje tempo našega življenja, Morrisons stavi na to, da je tisto, kar ljudje v resnici najbolj pogrešajo, preprost človeški pogovor.
Upor proti diktaturi hitrosti
Od 4. decembra so v izbranih trgovinah Morrisons kupci naleteli na blagajne, ki so bile jasno označene kot prostor za pogovor. Tu ni pritiska, da se denarnica pospravi v sekundi. Tu je v ospredju vprašanje: »Kako ste?« In to ni zgolj vljudnostna fraza, ki jo izrečemo med iskanjem bančne kartice.
David Scott, direktor korporativnih zadev pri Morrisonsu, pojasnjuje filozofijo, ki stoji za to potezo, z besedami, ki v korporativnem svetu zvenijo skoraj heretično. »Vemo, da lahko v tem letnem času preprost pogovor pomeni ogromno,« pravi Scott. »S kampanjo želimo ustvariti prostor za te pomembne trenutke in strankam omogočiti, da se upočasnijo in poklepetajo, če to želijo.«
Njegova izjava v resnici razkriva dobro razumevanje demografskih sprememb, ki so značilne na splošno za Evropo in tudi za Slovenijo. Za mnoge starejše, pa tudi mlajše, ki živijo v urbanih središčih, je lahko interakcija s trgovcem pri blagajni edini smiseln pogovor, ki ga bodo imeli tisti dan. Scott upa, da bodo ti trenutki delovali »podporno, družabno in pomirjujoče«. Čeprav je bila akcija sprva načrtovana do 7. decembra, odpira pomembno vprašanje o vlogi trgovin v družbenem tkivu.
Paradoks učinkovitosti
Poteza Morrisonsa je še toliko bolj presenetljiva, če jo postavimo ob bok prevladujočim trendom v maloprodaji v Sloveniji in drugod. Podatki kažejo na neusmiljen pohod avtomatizacije.
V Nemčiji, ki velja za merilo učinkovitosti (ta model pa nemški trgovci prenašajo tudi k nam), je po podatkih statističnega portala Statista povprečen potrošnik pri blagajni preživel približno šest ur na leto. Če to prevedemo na povprečno življenjsko dobo 80 let, govorimo o 500 urah – ali več kot 20 dneh neprekinjenega čakanja. Za industrijo je to »mrtvi čas«, ki ga je treba eliminirati.
Odgovor na to težavo je bila množična uvedba samopostrežnih blagajn. Pri nas jih uporablja vse več trgovin. To je tehnološko zmagoslavje, ki obljublja, da nas bo osvobodilo čakanja.
Toda kaj izgubljamo, ko pridobimo teh nekaj minut? (Če jih sploh?)
Psihologi in sociologi že dolgo opozarjajo na epidemijo osamljenosti, ki pesti razvite družbe. Medtem ko tehnologija omogoča, da smo povezani bolj kot kadar koli prej, se kakovost neposrednih, fizičnih interakcij zmanjšuje. Supermarket je bil zgodovinsko gledano sodobna različica vaškega trga – prostor naključnih srečanj in izmenjave novic. S prehodom na tihe, brezzračne transakcije na zaslonih na dotik ta prostor izginja.
Ko blagajna postane terapevtski kavč
Morrisons ni prvi, ki je poskusil ta pristop – podobne koncepte so preizkušali na Nizozemskem –, vendar je trenutek uvedbe ključen. Praznični december je za mnoge čas veselja, za milijone drugih pa čas osamljenosti.
Ko trgovec namenoma upočasni delo, s tem pošilja močno sporočilo: ljudje so pomembnejši od pretočnosti. Gre za ponovno ovrednotenje časa. V ekonomiji, ki temelji na produktivnosti, je čas denar. V ekonomiji dobrega počutja pa je čas, podarjen sočloveku, najdragocenejša valuta.
Ironija je očitna. Zadnja leta nas trgovci učijo, naj bomo hitri, naj si sami skeniramo izdelke in ne zadržujemo vrste. Zdaj pa veriga trgovin ponuja luksuz počasnosti. Morda se bo izkazalo, da v svetu, ki drvi s svetlobno hitrostjo, prava inovacija ni hitrejši procesor, temveč pripravljenost, da se ustavimo in prisluhnemo.
