Tuna je po svetu priljubljena ribja vrsta, tunolov najbolj donosen v ribiški panogi, trgovina s tunami velik biznis. Skupna svetovna prodaja tune dosega skoraj 40 milijard evrov na leto. Tuna je na prvem mestu med ribami, ki jih zaužijejo Evropejci; prebivalec poje približno tri kilograme tune na leto, največ iz konzerv.
Manj prijetno dejstvo je, da je meso tune tudi vir živega srebra. Tuna namreč sodi med plenilske ribje vrste, visoko v morski prehrambni verigi, v katerih se sčasoma nakopiči živo srebro.
»Zaradi čezmernega ribolova in s tem čedalje več uživanja tune po svetu je živo srebro v tunah postalo zdravstveni problem za prebivalstvo,« trdijo v francoski nevladni organizaciji Bloom in organizaciji za varstvo pravic potrošnikov Foodwatch. Koncentracija živega srebra tudi v konzervirani tuni je skrb vzbujajoča, so sporočili, potem ko so v preiskavi ugotovili, da je bilo živo srebro prisotno v vseh 148 naključno odvzetih vzorcih v trgovinah v Španiji, Nemčiji, Angliji, Italiji in Franciji.
Nevladniki med drugim pozivajo, da bi morali v ribarnicah, pa tudi na pločevinkah konzervirane tune, zapisati opozorilo: ni primerno za ženske, ki nameravajo zanositi, nosečnice, doječe matere in otroke. To so v tem primeru najbolj ranljive skupine.
Za tuno ohlapnejša pravila kot za druge ribe
Po evropski zakonodaji je dovoljena koncentracija živega srebra v ribah do 0,3 miligrama na kilogram, za tune pa je ta meja precej bolj ohlapna, in sicer 1 miligram na kilogram tune.
V 148 analiziranih konzervah koncentracija živega srebra ni presegla 1 miligram na kilogram, je pa v več kot polovici vzorcev presegla vrednost 0,3 miligrama na kilogram. V organizaciji Bloom so zapisali, da v dokumentih organizacij, zadolženih za standarde varne hrane, niso našli zdravstveno podprtih razlogov, zakaj tuna sodi med izjeme s trikrat večjo dopustno toleranco kot pri večini drugih rib. Menijo še, da se lobiji, ki stojijo za ribjo industrijo, uspešno trudijo, da bi pometli pod preprogo tveganja, ki jih za zdravje predstavlja (prekomerno) uživanje tune. Evropsko komisijo pozivajo k strožjim predpisom: mejne vrednosti za tuno naj zniža na enako raven, kot velja za druge ribe.
Evropska komisija je za Euronews razložila, da so najvišje dovoljene vrednosti živega srebra v živilih določene na podlagi podatkov, ki jih imajo o dejanskem pojavljanju živega srebra v živilih. Pravijo, da dodatno znižanje sedanje najvišje dovoljene ravni pod 1 mikrogram na kilogram tune ni izvedljivo brez pomembnega vpliva na preskrbo s hrano.
NIJZ: Koristi rib večje od tveganj
Zveza potrošnikov Slovenije je leta 2000 preverila vsebnost živega srebra v 12 vzorcih konzervirane tune v prodaji v Sloveniji. V nobenem od analiziranih vzorcev prisotna koncentracija živega srebra ni presegla dovoljene meje za tuno 1 miligram na kilogram.
Čeprav ribe res lahko vsebujejo težke kovine, je prednost uživanja koristnih vrst maščobe večja od tveganja, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Ribe so zelo priporočljiva hrana, saj vsebujejo vir biološko visoko vrednih beljakovin, maščob, mineralov in vitaminov ter imajo ugodno energetsko vrednost, poudarjajo.
Raziskave kažejo, da v Sloveniji v resnici zaužijemo še premalo rib, priporočljivo jih je imeti na jedilniku vsaj dvakrat na teden. Vendar pa za občutljive skupine prebivalstva, kot so ženske, ki nameravajo zanositi, nosečnice, doječe matere in majhni otroci, velja posebna previdnost prav zaradi koncentracije živega srebra.
»Roparske vrste rib, kot so tuna, mečarica, trska, morski pes, sulec, smuč, som, ščuka, naj uživajo le v majhnih porcijah, to je manj kot 100 gramov na teden. Če zaužijejo eno od teh vrst, naj v istem tednu ne uživajo drugih rib. Tuna v manjši konzervi naj bo na jedilniku največ dvakrat na teden. Surovih rib pa naj iz previdnosti ne uživajo,« svetujejo na NIJZ.
Živo srebro (Hg) je redek zemeljski element in je prisoten v tleh, vodotokih, jezerih, oceanih in atmosferi tudi zaradi dejavnosti človeka, saj je stranski produkt papirne in rudarske industrije ter sežiganja odpadkov in fosilnih goriv, pojasnjujejo na NIJZ.
»Anorgansko živo srebro se s pomočjo vodnih mikroorganizmov pretvori v organsko obliko in se tako akumulira v prehransko verigo. Metilno živo srebro je zelo strupena spojina. Visoke vrednosti živega srebra najdemo v ribjem mesu, zlasti plenilskih vrst, kjer se povprečne vrednosti skupnega živega srebra (metilnega in anorganskega) gibljejo v območju 177–180 mikrogramov na kilogram. Pri mehkužcih je vsebnost v območju 31–41 mikrogramov na kilogram,« pravi dr. Stanka Kirinčič z NIJZ.
Metilno živo srebro lahko po zaužitju prečka placento in zato najbolj škodljivo deluje na živčni sistem pri zarodku in pozneje tudi pri novorojenčku ter vpliva tudi na razvoj možganov, zato velja pri nosečnicah in malčkih dodatna previdnost.
Za metilno živo srebro je bil določen referenčni tedenski dopustni vnos 1,3 mikrograma na kilogram telesne mase, izražen kot skupno živo srebro.
»Ocenjena povprečna izpostavljenost evropske populacije ne dosega dopustnega tedenskega vnosa, pri tistih, ki uživajo večje količine rib, pa je ta lahko tudi do šestkrat presežen,« pojasnjujejo na NIJZ.
