Čeprav ZDA ne sodijo med naše najpomembnejše trgovinske partnerice, bodo prihajajoče predsedniške volitve v najvplivnejši državi na svetu kajpak močno vplivale tudi na EU in Slovenijo. Še pred nekaj meseci so se nad precej ubogo izbiro kandidatov zmrdovali tudi mnogi Američani, po zamenjavi sedanjega predsednika Joeja Bidna s Kamalo Harris pa je očitno, da se med njo in Donaldom Trumpom obeta tesen in negotov boj vse do 5. novembra, ko bodo potekale volitve. Podobno negotovo je, kako se bodo nekatere razlike v njunih programih dejansko uresničile in odrazile po izvolitvi katerega koli od njiju.
Za nas bolj posreden vpliv
»ZDA so za Slovenijo neposredno šele 22. trgovinska partnerica po merilu blagovne menjave z le milijardo evrov menjave v lanskem letu, kar je predvsem posledica velike geografske oddaljenosti največjega svetovnega gospodarstva od Slovenije. Vseeno so ZDA za EU kot celoto glavna zunanja izvozna partnerica, ki temelji gospodarsko rast predvsem na zasebni potrošnji, ki se odraža v povpraševanju po izdelkih, ki so izdelani v Evropi. Skupna točka obeh kandidatov je izziv zniževanja primanjkljaja javnega dolga, kjer zelo verjetno ne bosta uspešna s svojimi rešitvami. Glavne razlike med njima so na področju spodbujanja dinamike zelenega prehoda, pogleda na trgovinsko menjavo s svetom in varnostne izzive na svetu, prav tako pri pogledu na javno in zasebno financiranje zdravstva. Breme financiranja globalne varnosti bosta oba potencialna predsednika še naprej želela prenesti na svoje evropske partnerje, razlika je le v načinu izvedbe. ZDA se namreč želijo varnostno osredotočiti na azijsko-pacifiški prostor in Bližnji vzhod. Pri ameriških volitvah je za Slovenijo in njeno gospodarstvo najbolj prisoten posreden vpliv prek verig vrednosti do evropskih kupcev. Ključna nevarnost je morebitna uvedba carin na določene izdelke, narejene v Sloveniji ali v preostali Evropi. To spodbuja selitev proizvodnje v ZDA, po moji oceni pa ne prispeva k blaginji ameriškega potrošnika,« ugotavlja Bojan Ivanc, glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije.
»Trenutno gre ZDA gospodarsko zelo dobro. V času Bidna so si tudi ljudje z nižjimi dohodki povečali dohodke kot že dolgo ne, brezposelnost je nizka, imajo tehnološke preboje s Teslo, prodaja orožja jim dodatno koristi. Zmanjšanje dobavne verige s Kitajsko so preživeli brez recesijskih pritiskov, zaposlijo bistveno več priseljencev kot Evropa, očitna je tudi selitev tovarn v ZDA zaradi razvojnih spodbud in cenejših energentov. Biden je očitno vodil dobro gospodarsko politiko, je pa povečal dolg in dopustil dve vojni, ki bi ju lahko preprečil, tako rusko-ukrajinsko kot izraelsko-palestinsko,« ocenjuje sedanjo gospodarsko sliko ZDA ekonomist dr. France Križanič.
Razlike glede vojne v Ukrajini
Ena ključnih razlik v nastopih obeh kandidatov se zdi zlasti odnos do vojne v Ukrajini, kjer Trump napoveduje privitje pipice za pomoč napadeni državi in pospešitev mirovnih pogajanj, drugih programskih razlik pa ni enostavno razbrati. »Spremljam, kaj govorita, a ne znam prav razbrati, kakšno politiko bi vodil kateri koli od njiju. Denarna politika tako in tako ni v rokah oblasti, ampak Feda, zato izbor predsednika ne bo vplival na monetarno politiko, bo pa na fiskalno politiko. ZDA so neverjetno zadolžene in vsak dan postavljajo nove rekorde. Trump je bistveno bolj konservativen pri fiskalni politiki, saj je vendarle gospodarstvenik, Harrisova pa bo najbrž nadaljevala sedanje zadolževanje, saj je njihova fiskalna politika povezana z vojnami po svetu. Trump ni sposoben oblikovati konsistentnega gospodarskega programa, Harrisova pa ga niti nima. Glavna razlika je v njunem pogledu na vojno v Ukrajini, a ne verjamem, da bi lahko Trump kar na hitro končal to vojno,« meni ekonomist dr. Maks Tajnikar.
O slednjem močno dvomi tudi ekonomist dr. Jože P. Damijan. »Trump se prodaja kot predsedniški kandidat, ki je za mir, ki ni začel nobene vojne in ki naj bi takoj končal vojno v Ukrajini. Dejstva so sicer nekoliko drugačna, saj se kot predsednik glede konfliktnosti v mednarodnih odnosih in vojaškega angažmaja ni bistveno razlikoval od preostalih dveh ameriških predsednikov v zadnjem desetletju in pol, torej Obame in Bidna. Ni končal nobene podedovane vojne, podpiral je Savdsko Arabijo v vojni z jemenskimi Hutiji, pošiljal orožje v Ukrajino, začel je trgovinsko in tehnološko vojno s Kitajsko ... In danes Trump poziva Izrael, da naj čim prej dokonča posel v Gazi, ter grozi Iranu. Morda se motim, toda glede na videno in napovedano vidim Trumpa kot morebitnega predsednika, ki sicer res utegne hitro končati vojno v Ukrajini z odtegnitvijo pomoči, vendar hkrati dovoliti in aktivno pomagati Izraelu, da zradira Gazo in zavzame Zahodni breg ter v zgodovino pošlje možnost palestinske države, ter hkrati začeti vojno z Iranom. Toda vojna v Ukrajini se bo 'po naravni poti' končala najkasneje naslednje leto, ker bo Ukrajini zmanjkalo vojakov, zahodnim državam pa apetita po financiranju vojne. Kar pomeni, da s Trumpom svet bolj malo pridobi, izgubimo pa možnost miru na Bližnjem vzhodu z oblikovanjem palestinske države ter potencialno dobimo ogromen vojni epicenter v Iranu in okolici. Po mojem mnenju in z vidika geopolitike se ne bi preveč navduševal nad Trumpom. Kar pa seveda ne pomeni, da bi bila Kamala Harris lahko kaj boljša na tem področju, saj sta oba ujetnika izraelskega lobija in zagovornika konflikta s Kitajsko. Te ameriške predsedniške volitve bodo težko prispevale k večji globalni stabilnosti,« razmišlja Damijan.
Vprašljiva možnost sprememb
Velikega vpliva ZDA na svet in EU, a hkrati ne tako velikih razlik med obema kandidatoma, se zaveda tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Evropa je v izrazito podrejenem položaju do ZDA in to se ne bo spremenilo ne glede na to, kdo zmaga. EU se za politično fasado podreja ameriškemu kapitalu, korporacijam in interesom ter prevzema najvišje tveganje in stroške ukrajinske vojne, odrekla se je ruskim energentom in postala odvisna od ameriških kapacitet nafte in plina. Američanom se je pridružila tudi pri odnosu do Kitajske, ki je postala vojaška tekmica in nasprotnica ZDA, za Evropo pa je razvojno zelo pomembna. Medtem ko ZDA vse bolj krčevito branijo svoj prevladujoč položaj proti državam BRICS, EU nastopa kot podrejena vazalska sila in to se po volitvah ne bo spremenilo. Razlika med kandidatoma je predvsem v tem, da je pri Trumpu nekaj več nepredvidljivosti in neposredne brutalnosti, ki jo kaže s svojimi nastopi, a nato vendarle mehča prek ameriške administracije. Pri demokratih je ravno obrnjeno, saj so v nastopih bolj sodelujoči in mehki, a nato administracija vleče trše poteze. Glavne razlike so torej le v načinu komunikacije, Evropa pa bo v vsakem primeru ostala podrejena. Morda bi Trump lahko bolj pritisnil na pogajalski vzvod, saj je bliže realni politiki, v kateri imajo ZDA strateški interes bolj na Bližnjem vzhodu in v Pacifiku kot v Ukrajini, ki jo želijo kot breme prepustiti EU. Slednja bo ostala žrtveno jagnje ameriške politike. Edina možnost EU je zavzemanje za mir, saj si niti v sanjah ne more privoščiti neposrednega vojaškega vpletanja s pošiljanjem naših vojakov na fronto in napada na jedrsko silo. Tudi sprejem Ukrajine med članice EU bi bila zelo politična odločitev, ki bi bila lahko usodna za EU,« meni Kovač.
»Izvolitev Trumpa bi na svetovno gospodarstvo vplivala s carinami na uvoz, ki bi sicer najbolj prizadel Kitajsko, a tudi Evropo, saj bi morala EU vzeti resno govorjenje predvsem francoskega Macrona o večji strateški neodvisnosti od ZDA, torej s še več topov in še manj masla oziroma socialne države in javnih storitev za vse. Ta strošek bi lahko kompenzirala manjša 'pomoč' Ukrajini, če bi Trump držal obljube o hitrem končanju tamkajšnje vojne. Vsekakor bi Trump na preizkušnjo še bolj postavil enotnost in ideološko protirusko militantnost Evrope glede Ukrajine. V Sloveniji bi Trumpova zmaga pomenila izziv za politično sredino s povečanjem pritiska na pragmatično ugajanje Trumpu, SDS in NSi pa bi zagledali znamenje na nebu, ki zahteva predčasne volitve. Izvolitev Kamale Harris bi pomenila nadaljevanje evropske podrejenosti tako vojaškim kot strateško-ideološkim ciljem ameriških neokonservativcev, ki so tudi pod Obamo in Bidnom odločilno vplivali na ameriško zunanjo politiko glede Rusije, z jasnim ciljem spremembe tamkajšnjega režima in podrejenosti EU kot kolateralne koristi. Na Bližnjem vzhodu bi imeli pod Trumpom Izraelci še bolj proste roke. Vsekakor pa tu velike razlike glede na Harrisovo ne bi bilo, niti za slovensko servilno oblast ...« brez dlake na jeziku o obeh možnih razpletih ameriških volitev ugiba publicist Igor Vidmar.
