Boban Marjanović je eden najvišjih in najbolj znanih košarkarjev na svetu. O upravičenosti prvega pridevnika vse pove podatek o izmerjenih 222 centimetrih (oziroma še dveh centimetrih več po nekdanjem košarkarskem merjenju s športnimi copati vred), o njegovi slavi in priljubljenosti pa med drugim priča več kot milijon sledilcev na njegovem instagram profilu (in to, da se najde tudi kak lažni profil) ali pa še večje število tistih, ki so ga videli v vlogi doslej najnevarnejšega nasprotnika Keanuju Reevesu v filmih o akcijskem junaku Johnu Wicku.
Sicer pa prijazni in zgovorni velikan na začetku pogovora nekaj dni po finalu svetovnega pokala v poletih ni skrival navdušenja nad drugačnimi velikani in velikanko – nad velikani skakalnega športa in planiško velikanko, ki ga je navdihnila, da bi še sam postavil osebni rekord na skakalnih smučeh.
Kako vam je bilo všeč v Planici?
»Zdaj sem bil tam že drugič, saj sem jo na svojo veliko željo prvič obiskal pred nekaj tedni na državnem prvenstvu. Tedaj sem spoznal take velikane športa, kot sta Domen in Nika Prevc. Sem velik oboževalec. Zimske olimpijske igre zmeraj spremljam po televiziji, zdaj pa sem bil končno tudi v živo na tako velikem tekmovanju in to si bom zapomnil za vse življenje. Z žičnico sem se popeljal na vrh manjše skakalnice. Krasna izkušnja, a zaradi višine tudi strašljiva. Kako impresivno je šele stati pod največjo skakalnico na svetu. Tudi če si eden najvišjih ljudi na svetu, se takrat počutiš majhnega.«
Niste pa si verjetno želeli skakati?
»Sem si želel in imam neko idejo. Bomo videli, kaj se bo dalo izpeljati iz tega. Obiskali smo že podjetje Slatnar in se dogovarjali o tem, da bi naredili skakalne smuči in čevlje zame. Opravili smo že vse meritve. Smuči za mojo višino bi morale biti dolge čez tri metre, številka mojih čevljev pa je 54, tako da so se kar malo zgrozili, ali bo to res treba narediti. Seveda ne bi šel na pravo skakalnico in tvegal poškodbe. Lahko pa poskusim skočiti vsaj meter. Tudi to bo rekord, vsaj moj osebni. Vedno se da zraven še kaj posneti, da bo dobro videti.«
Nagnjenost k zimskim športom ste pokazali že, ko so vas posneli med sankanjem v Tivoliju.
»To pa znam. To je moj šport, saj imam izkušnje še iz otroštva. Tu sem mojster. Še najtežje se mi je bilo s sankami povzpeti na hrib.«
Ste si kdaj želeli tudi smučati?
»To pa ne. Vedno sem se ukvarjal s športom, ki se igra v dvoranah, zato pozimi med sezono ni priložnosti za kaj drugega. Seveda za takega orjaka ni priporočeno, da bi stopil na smuči, čeprav mi vsi pravijo, da je izvrsten občutek. Vem, da v Sloveniji smuča skoraj vsak in da je to sestavni del življenja. Spraševati koga tu, ali smuča, je isto, kot bi ga vprašal, ali se zna sprehajati.«
Pri 14 ste že zrasli prek dva metra, tako da je bila košarka logični izbor. Ste se prej ukvarjali še s kakim športom?
»Malo sem igral rokomet in odbojko, a v mojem mestu (rodil se je 15. avgusta v 1988 v Boljevcu v Srbiji, op. a.) ni bilo prave možnosti za to. So pa vpisovali otroke na košarko in sem se prijavil, ker so se tudi moji sošolci. Kakšne košarkarske tradicije v družini ni bilo, nihče ni bil niti približno tako visok. Prvi sem začel to poglavje, mogoče bo kdaj nadaljeval kak pravnuk, ki bo ugotovil, da je njegov praded nekoč igral košarko.«
Kaj pa vaši otroci?
»Imam sinova, stara 14 in 10 let. Mlajši igra nogomet, starejši pa se trenutno res ukvarja s košarko, potem ko je poskusil že vse športe, od juda in boksa do bejzbola. V zadnjem je bil kar dober, ko smo živeli v Los Angelesu, a se mu je povsem zameril, ko ga je na treningu žogica močno zadela v prst.«
Kmalu ste dosegli prve uspehe, saj ste bili svetovni prvak z mladinsko reprezentanco Jugoslavije.
»To je bila krasna izkušnja. Takrat so za ZDA igrali tudi Steph Curry, DeAndre Jordan, Patrick Beverley … Igrali smo v finalu in zmagali, čeprav nihče ni verjel v nas. Med soigralci so bili še Milan Mačvan, Stefan Marković, moj najboljši prijatelj Petar Despotović … Imeli smo dobro kemijo.«
Med člani ste najprej igrali v Rusiji in Litvi, potem pa ste se vrnili v Srbijo in opozorili nase z odličnimi predstavami v ligi Aba.
»Včasih je potrebna kakšna slabša izkušnja ali kak korak nazaj, preden zares napreduješ. V karieri so vzponi in padci, važno je, da se pobereš, kot smo se tudi v Iliriji po nedavnem porazu proti Krki. V življenju so dobri in slabi trenutki, kar je prav, saj bi sicer bilo dolgočasno.«
Kdo je bil vaš idol in kdo je na vas naredil največji vtis?
»Nekoč ni bilo interneta in toliko TV-prenosov, sem pa najraje gledal Indiano z Reggiejem Millerjem in Sacramento z Vladom Divcem in Pedjo Stojakovićem. Rad sem gledal tudi Dirka Nowitzkega, Tima Duncana, Hakeema Olajuwona in Yao Minga. Od njih sem se največ učil, vse pa sem tudi osebno spoznal.«
Pred dnevi ste bili izbrani za najboljšega igralca 27. kroga lige Aba. V čem je skrivnost odlične forme pri 37 letih?
»Vse življenje skrbim za svoje telo, kar je pri mojih 222 centimetrih nujno. Telo se z leti seveda vse bolj utruja, zato je treba skrbeti za ravnotežje med dobrim treningom, dobrim počitkom, dobrimi terapijami in dobro hrano. Pri slednji so tudi kakšne napake, saj si pogosto privoščim kak hamburger ali burek, ker je po treningu to najlaže dobiti. Za svoje telo je treba skrbeti še bolj, kot skrbimo za avto, da ima dovolj goriva in olja. No, govorim o pravih avtih, ne električnih.«
Kako se počutite v Ljubljani?
»Navdušen sem, najbolj pa nad našo ekipo. Odlično se razumemo in dosegamo dobre rezultate. Lepo je videti te mlade, ki so željni dela in igranja. Vsi pridejo že pol ure pred treningom, da se sami ogrejejo. Vsi imamo kdaj tudi kak slab dan, a v ZDA sem se naučil, da je to treba hitro pozabiti in ne dvomiti vase. Košarkarji v NBA morajo imeti kratek spomin in ne smejo preveč razmišljati o porazih.«
Zakaj ste sploh razmišljali o koncu kariere, preden ste prišli v Ilirijo?
»Ker sem naredil že praktično vse, kar sem želel v košarki. Spoznal sem toliko krasnih ljudi, dosegel lepe uspehe in nagrade, užival spoštovanje med kolegi. Najpomembnejše mi je, da do tega nisem prišel s kakšno prevaro ali madežem.«
Ste eden najbolj priljubljenih košarkarjev v svetu med kolegi in navijači. Čemu to pripisujete?
»Nimam pojma. Lepo mi je, da me imajo navijači tako radi. Ničesar ne delam posebej zato, da bi bil komu všeč, sem le tak, kakršen sem. Imam en sam obraz, s katerim živim, tak sem na igrišču in zunaj njega. Morda sem med tekmo le malo bolj bojevit kot drugače, saj se kdaj spustim tudi v kakšen trash talk (angleški izraz za zbadanje tekmecev, op. a.), da se mi malo dvigne adrenalin in dam še več do sebe. Največ mi pomeni, da so skandirali moje ime navijači v polni dvorani Pionir v Beogradu, pa v San Antoniu, Dallasu, Houstonu, Los Angelesu, Detroitu, Philadelphii, kdaj tudi, ko tam sploh nisem več igral za domačo ekipo. Ne vem, s čim sem si to zaslužil, ampak hvala bogu za to.«
Kaj vas je prepričalo, da ste prišli v Ilirijo?
»Enkrat sem se pogovarjal z Luko in Sašem Dončićem in jima omenil, da bom poskusil še eno leto v NBA, sicer pa končam kariero. Ko smo se spet videli ob rojstvu Lukove hčerke in sem se že nameraval posvetiti drugim stvarem v življenju, sta me prepričala, da zaigram še tu. Ker je bilo po igranju na Kitajskem vmes že več kot pol leta premora, za prve tekme v decembru še nisem bil primerno pripravljen, a potem se je to izboljšalo.«
Z Luko sta dobra prijatelja. Je tudi vaša zasluga, da je izpilil svoj »trash talk«?
»Luka je to znal že prej. Verjamem, da tudi on to počne le za večjo motivacijo. Njega to očitno motivira še bolj kot mene, saj daje po 60 košev na tekmo. (Smeh.)«
Še vedno pogosto odhajate v ZDA, čeprav vaša družina zdaj živi v Srbiji. Kje bo vaš dom v prihodnje?
»Lani je bilo prvo leto, ko ne živim več v ZDA, ampak le občasno potujem tja. Namen je, da bi polovico časa preživel v ZDA, pol pa v Evropi, a trenutno tempo določata predvsem otroka oziroma njuna šola in šport. V ZDA imam tudi načrte s filmsko industrijo. Nisem si predstavljal, da se bom kdaj ukvarjal s tem. Sicer sem nekoč šel na neki igralski tečaj, a so me od tam vrgli. 'Ni treba, da še hodiš sem,' so mi rekli. A jaz tega nisem vzel negativno, ampak kot dokaz, da sem tako nadarjen, da mi ni treba več hoditi. (Smeh.) Pomembno je, da na življenje gledaš s pozitivne plati.«
Koliko oboževalcev vas pozna zaradi košarke in koliko zaradi filma s Keanujem Reevesom in drugih filmov (ob več srbskih filmih je nastopil tudi v ameriških filmih Happy Gilmore 2, Hustle in Self Reliance ter v TV-seriji Robin Hood, op. a.)?
»Tisti, ki ne spremljajo košarke ali se ne ukvarjajo s športom, me poznajo iz filmov ali youtube posnetkov. Otroci me najbolj poznajo s tiktoka. Imam torej različne skupine oboževalcev, ki me poznajo prek različnih kanalov: kot košarkarja, kot filmskega igralca in kot tiktokerja oziroma streamerja (angl. spletnega ustvarjalca, op. a.). Vse je torej pokrito.«
Vam je teže nastopati na igrišču ali pred kamerami?
»Bistveno teže pred kamerami, saj košarko znam igrati in to največ počnem. Film je nekaj čisto drugega, ozirati se moraš na kot kamere in na kup podrobnosti. Tisti znani prizor pretepa za film o Johnu Wicku smo snemali od petih popoldne do osmih zjutraj brez premora. Producent, snemalci, maskerji, scenarist, še nekaj ljudi, Keanu in jaz. Bilo mi je fascinantno, veliko mi je pomenilo, da so pohvalili moj profesionalizem. Imam še veliko filmskih načrtov, a o vsem še ne bi rad govoril.«
Kdo bo letos MVP v ligi NBA?
»Privoščil bi Jokiću ali Luki, ker sta moja prijatelja (pogovarjali smo se tik pred Lukovo poškodbo, op. a.).«
Zdi se, da Američani vse teže prenašajo prevlado prišlekov iz Evrope.
»Košarka je globalni šport. Tudi oni njiju zelo spoštujejo kljub zgodbam, da nista dovolj dobra v obrambi in imata pomanjkljivosti. A na igrišču meljeta vse pred sabo in dokazujeta, kaj vse zmoreta. Ljudje imajo vedno različna mnenja in tega je vse več na vseh področjih, a se na to ne gre preveč ozirati. Vsak ima kaj povedati, a nihče zares ne ve, kaj je prava resnica.«
Višina je prednost v košarki, v vsakdanjem življenju pa je lahko tudi težava.
»V nakupovalne centre raje sploh ne hodim, saj nima smisla. Tja grem kupit le kakšno univerzalno tehnično stvar, parfum ali kaj podobnega. Pogodba s proizvajalcem športne opreme Nike se mi je sicer lani iztekla, a imam zaradi dobrih odnosov z njimi dovolj športnih copat in športnih oblačil za vse življenje. Kakšna druga oblačila pa si dam izdelati posebej.«
