Evropska unija vstopa v novo fazo digitalne preobrazbe. Danes stopi v veljavo ključna nova zakonodaja, znana kot uredba o gigabitni infrastrukturi, ki obljublja revolucijo pri premagovanju digitalnega razkoraka med državami članicami in znotraj njih.
Medtem ko se številna gospodinjstva po Evropi, zlasti v bolj ruralnih in celo nekaterih urbanih predelih, še vedno zanašajo na zastarelo tehnologijo DSL, Bruselj s to potezo jasno sporoča, da je prihodnost izključno v optičnih vlaknih.
Cilj uredbe je odpraviti največje ovire, ki so doslej zavirale gradnjo hitrih omrežij: visoke stroške in birokracijo. Uredba s tem dnem velja po celotni Evropski uniji, torej tudi v Sloveniji.
Analize evropske komisije že leta kažejo, da pri postavitvi optičnega omrežja več kot 70 odstotkov vseh stroškov predstavljajo gradbena oziroma zemeljska dela – kopanje jarkov in polaganje cevi. Sama optična vlakna so v primerjavi s tem relativno poceni.
Mehanizmi za znižanje stroškov
Nova uredba zato uvaja mehanizme za drastično znižanje teh stroškov. V ospredju je načelo skupne rabe fizične infrastrukture. Telekomunikacijski operaterji bodo morali po novem omogočiti dostop do svojih obstoječih vodov, cevi ali celo stebrov drugim ponudnikom pod poštenimi in nediskriminatornimi pogoji.
Še pomembneje pa je, da uredba spodbuja medsektorsko sodelovanje. Če bo na primer energetsko ali komunalno podjetje izvajalo gradbena dela (na primer polagalo nove električne kable ali vodovodne cevi), bodo morali telekomunikacijski operaterji biti o tem obveščeni in imeti možnost, da v iste jarke hkrati položijo svojo infrastrukturo. S tem se prepreči podvajanje del in večkratno zapiranje istih cest, kar bo olajšalo življenje tudi občanom.
Druga ključna ovira, ki jo naslavlja Bruselj, so zapleteni in dolgotrajni postopki za pridobivanje dovoljenj. Uredba države članice zavezuje, da vzpostavijo centralne digitalne informacijske točke (pogosto imenovane »one-stop-shop«).
Vlagatelji bodo lahko na enem mestu oddali vse vloge za dovoljenja in pridobili informacije o obstoječi infrastrukturi, kar naj bi postopke skrajšalo z več mesecev ali celo let na zgolj nekaj tednov. Digitalizacija postopkov za pridobitev pravic (na primer služnosti) je ključna za hitrejši tempo širjenja omrežij.
Reševanje sporov
Uredba predvideva tudi vzpostavitev jasnih sistemov za reševanje sporov, ki bi lahko nastali pri pogajanjih o dostopu do infrastrukture.
Čeprav je uredba tehnične narave in primarno usmerjena v operaterje in gradbince, bodo končne posledice najbolj občutili prav potrošniki. Nekaj ključnih točk:
- Pospešena širitev optike: znižanje stroškov gradnje in lažji postopki bodo operaterjem omogočili hitrejše pokrivanje belih lis – območij, kjer hitri internet doslej ni bil na voljo ali ekonomsko upravičen.
- Večja konkurenca: z lažjim dostopom do fizične infrastrukture se odpirajo vrata manjšim ponudnikom, ki si doslej niso mogli privoščiti dragih gradbenih del. Več ponudnikov na trgu praviloma pomeni več izbire in potencialno ugodnejše cene za končne uporabnike.
- Optika v vsaki novogradnji: uredba uvaja pomembno novost za prihodnost. Vse nove stavbe in stavbe, ki so predmet obsežnejše prenove, bodo morale biti pripravljene na optiko. To pomeni, da bo morala biti notranja infrastruktura v stavbi že med gradnjo prilagojena za priklop na visokohitrostna omrežja, kar bo bistveno pocenilo kasnejši priklop stanovalcev.
Uredba o gigabitni infrastrukturi je pomemben del evropske strategije Digitalno desetletje, katere cilj je, da imajo vsa evropska gospodinjstva do leta 2030 dostop do gigabitne povezljivosti.
