Evropski južni observatorij (ESO) je danes objavil izjemen nov posnetek oddaljenega vesolja, ki je zaradi svoje osupljive podobnosti leteči živali že dobil vzdevek kozmični netopir.
Podoba, zajeta s preglednim teleskopom VLT v observatoriju Paranal v suhi puščavi Atacama, razkriva ogromen oblak žarečega plina in temnih pramenov prahu, ki se raztezajo na območju, ki bi na nebu pokrilo štiri polne lune.
Čeprav je oblika, ki spominja na bitje iz nočnih mor, morda na prvi pogled videti srhljiva, gre v resnici za enega temeljnih procesov v vesolju: rojevanje novih zvezd. Struktura, ki je približno 10.000 svetlobnih let oddaljena od Zemlje, v smeri med južnima ozvezdjema Ravnilo (Norma) in Šestilo (Circinus), je obsežna zvezdna »porodnišnica«.
Segreti vodikov plin
Intenzivna rdeča barva, ki prevladuje na posnetku, je podpis segretega vodikovega plina. V središču meglice so mlade, izjemno vroče zvezde, ki s svojim močnim sevanjem ionizirajo okoliški plin, zaradi česar ta sveti z značilno svetlobo.
Tisto, kar daje meglici videz netopirja – temni filamenti, ki tvorijo podobo okostja ali žilastih kril – so v resnici gosti in zelo hladni oblaki medzvezdnega prahu. Ti oblaki so tako gosti, da absorbirajo in blokirajo vso svetlobo zvezd za njimi.
Ti temni predeli niso praznine, ampak ravno nasprotno: predstavljajo najgostejše zaloge materiala, iz katerih bodo v prihodnosti z gravitacijskim sesedanjem nastale nove generacije zvezd.
Krila netopirja sestavljata dve glavni regiji, kjer poteka aktivno nastajanje zvezd, znani kot RCW 94 in RCW 95.
Posebni teleskop
Za zajem te podrobne slike je bil uporabljen 2,6-metrski pregledni teleskop VLT, ki ga upravlja italijanski Nacionalni inštitut za astrofiziko, gostuje pa na lokaciji ESO.
Teleskop je opremljen z izjemno zmogljivo 268 milijonov slikovnih pik veliko kamero omegacam, ki je zasnovana posebej za kartiranje širokih območij neba v visoki ločljivosti.
Končna slika ni en sam posnetek, temveč skrbno sestavljena kombinacija podatkov, zbranih skozi več različnih filtrov. Medtem ko podatki v vidni svetlobi razkrivajo žareč rdeči plin, so astronomi uporabili tudi infrardeče podatke, pridobljene z bližnjim teleskopom VISTA. Infrardeča svetloba lahko prodre skozi gostejše oblake prahu, kar je znanstvenikom omogočilo, da so natančneje mapirali hladnejše strukture znotraj meglice in tako ustvarili popolnejšo sliko tega nebesnega objekta.
