Letalonosilka USS Harry S. Truman je decembra 2024 izplula iz oporišča v Norfolku z jasno misijo: ponovno vzpostaviti ameriško pomorsko prevlado in zavarovati ključne trgovske poti v Rdečem morju, ki so jih ogrožali hutijevski uporniki. Toda njena vrnitev razkriva povsem drugačno zgodbo. Namesto prikaza moči je operacija Rough Rider, kot so jo poimenovali, postala simbol globoke krize ameriške mornarice.
Serija katastrofalnih napak, vključno z izgubo treh dragih bojnih letal, incidentom prijateljskega ognja in ponižujočim trčenjem, je razgalila sistem, ki poka po šivih in se le s težavo prilagaja novi resničnosti asimetričnega vojskovanja.
Desetletja so ameriške letalonosilke veljale za srce vojaške doktrine Washingtona, orodje za projekcijo moči. Zgolj njegova prisotnost je zadostovala za odvračanje nasprotnikov in pomiritev zaveznikov. Toda ta model nadvlade kaže resna znamenja šibkosti. Misija Trumana je to potrdila na najbolj boleč način. Kljub prisotnosti celotne bojne skupine so hutijevski uporniki, čeprav tehnološko daleč podrejeni, še naprej napadali mednarodni ladijski promet.
Neprijeten prikaz
Operacija, ki naj bi okrepila zaupanje, se je spremenila v neprijeten prikaz vrzeli med ameriškimi ambicijami in dejanskimi zmožnostmi na terenu.
Seznam incidentov med operacijo, ki je potekala med decembrom 2024 in majem 2025, je skrb zbujajoč. Po poročanju virov, ki jih navaja Business Insider – čeprav jih mornarica uradno ni potrdila – so bili v seriji nesreč izgubljeni trije superlovci F/A-18 super hornet. Skupni strošek te izgube ocenjujejo na skoraj 180 milijonov dolarjev.
Še bolj skrbijo okoliščine teh izgub. En lovec je, kot kaže, po pomoti sestrelila lastna spremljevalna križarka USS Gettysburg, kar kaže na alarmantno stopnjo neorganiziranosti.
Temu je sledil februarski incident, ko je USS Truman v bližini Port Saida trčil v panamsko tovorno ladjo. Trk je opazno poškodoval desni bok ponosa mornarice, kar je vodilo v takojšnjo razrešitev poveljnika, kapitana Dava Snowdna. Kot poroča specializirani portal The War Zone, se je mornarica odločila za nenavadno potezo prikrivanja škode: poškodbe so pred uradno slovesnostjo na hitro prebarvali in prekrili z velikim transparentom, saj bo popolno popravilo mogoče šele med prihodnjim, vnaprej načrtovanim vzdrževanjem jedrskega reaktorja.
Letalo v morju
Serija se tu ni končala. Nekaj tednov kasneje je eden od superhornetov padel v morje med rutinsko operacijo vleke na krovu, v začetku maja pa se je pri poskusu pristanka strgala ključna zaustavitvena jeklenica. V obeh primerih se je pilotoma sicer uspelo pravočasno izstreliti, toda ponavljajoči se incidenti neizprosno kažejo na resne tehnične in človeške pomanjkljivosti – v vzdrževanju, usposabljanju in disciplini.
Te napake presegajo zgolj tehnične težave ali pomanjkanje sreče. Interna poročila mornarice, ki jih povzema portal Geo, že priznavajo »disfunkcije v verigi poveljevanja«. Takšno priznanje je še posebej skrb zbujajoče, ko Združene države krepijo svojo vojaško prisotnost na najbolj občutljivih žariščih sveta, kot sta Tajvanska ožina in Južnokitajsko morje.
Afera Truman izpostavlja globlji, strateški premik v sodobnem vojskovanju. Medtem ko Washington še naprej vlaga milijarde dolarjev v ogromne, plavajoče trdnjave, nasprotniki, kot so hutijevci, stavijo na bistveno cenejše, vendar učinkovite asimetrične strategije. Uporabljajo poceni balistične rakete, brezpilotne letalnike za izvidništvo in napade ter ciljano kibernetsko vojskovanje.
Jasna prelomnica
Z relativno primitivnim orožjem so dokazali, da je mogoče resno zamajati in ohromiti jedrsko oboroženo floto, ne da bi se z njo neposredno soočili v odprtem boju.
Vojaški opazovalci v dogodkih zadnjih mesecev vidijo jasno prelomnico. Misija USS Harry S. Truman ni prinesla prepotrebnega odgovora na te nove grožnje. Nasprotno, razkrila je dvom o lastni učinkovitosti in prilagodljivosti. Obdobje, ko je goli pomorski gigantizem sam po sebi zagotavljal strateško prevlado, se morda nepreklicno končuje.
